Odnos med staršem in otrokom se gradi v tisočih trenutkih, ki so vsak zase pogosto povsem običajni. V načinu, kako odrasli odgovori na otrokovo vprašanje. V odzivu na jok, jezo ali strah. V meji, ki jo postavi. V trenutku, ko otroku dovoli poskusiti sam. V prepiru. V opravičilu. V skupnem smehu. V večeru, ko ima
Napake staršev so skoraj neizogiben del družinskega življenja. Odrasli smo lahko utrujeni, preobremenjeni, nestrpni ali prestrašeni. Včasih odgovorimo prehitro, povzdignemo glas, otroka ne poslušamo dovolj pozorno, postavimo neustrezno mejo ali pozneje ugotovimo, da smo situacijo razumeli napačno. Za starša, ki želi otroku dobro, so lahko takšni trenutki boleči. Hitro se pojavi vprašanje: »Sem s tem
Primerjanje otrok je tako vsakdanje, da ga odrasli pogosto niti ne opazimo. »Poglej, tvoja sestra je že pospravila.« »Sošolec je dobil petico, zakaj je ti nisi?« »Tvoj brat se nikoli tako ne razjezi.« »Ko sem bil jaz toliko star, sem to že znal.« Takšne izjave imajo pogosto dober namen. Otroka želimo spodbuditi, mu pokazati zgled
Pohvala otroka se zdi ena najbolj samoumevnih oblik spodbude. Otrok nekaj naredi dobro in odrasli reče: »Bravo.« Nariše risbo in sliši: »Čudovito.« Reši nalogo in mu povemo: »Kako si pameten.« Pomaga pospraviti in dodamo: »Priden si.« Namen je običajno dober. Otroku želimo pokazati, da smo ga opazili, okrepiti njegovo samozaupanje in ga spodbuditi, da nadaljuje.
Pretirano zaščitništvo se pogosto začne z dobrim namenom. Otroku želimo prihraniti razočaranje, preprečiti napako, zmanjšati tveganje, rešiti neprijeten položaj ali mu pomagati pri nečem, kar bi brez naše pomoči opravil počasneje in težje. Takšna pomoč je lahko dragocena. Otrok potrebuje odraslega, ki ga varuje pred nevarnostmi, mu pomaga pri nalogah, ki presegajo njegove trenutne sposobnosti,
Otrok in čustva sta neločljivo povezana že od prvih trenutkov življenja. Otrok občuti vznemirjenje, nelagodje, strah, veselje, jezo, razočaranje in številna druga čustvena stanja veliko prej, preden jih zna poimenovati, razumeti ali zavestno uravnavati. Prav zato lahko odraslega preseneti, kako veliko čustvo sproži dogodek, ki se njemu zdi majhen. Konec igre, izgubljena igrača, čakanje, prepoved,
Otrok išče pozornost na različne načine. Včasih pride do odraslega, nekaj vpraša, pokaže risbo ali povabi k igri. Drugič začne prekinjati pogovor, nagajati sorojencu, ponavljati nekaj, za kar dobro ve, da odraslega moti, ali naredi prav tisto, kar mu je bilo že večkrat prepovedano. Takrat hitro rečemo: »Samo pozornost išče.« Stavek lahko vsebuje del resnice,
Kako postaviti meje otroku, ne da bi morali vedno znova kričati, groziti ali kaznovati? To vprašanje se pogosto pojavi takrat, ko starš ugotovi, da mirna prošnja ne deluje, ponavljanje ga izčrpava, otrok pa začne sodelovati šele takrat, ko se pojavijo povišan glas, grožnja ali kazen. Takrat lahko nastane občutek, da imamo samo dve možnosti. Lahko
Otrokovi izbruhi jeze so lahko za starša eden najzahtevnejših trenutkov vsakdanjega življenja. Otrok kriči, joka, se vrže na tla, udarja z nogami, odriva odraslega ali vztraja pri nečem, česar v tistem trenutku ne more dobiti. Starš poskuša razložiti, pomiriti, postaviti mejo ali končati situacijo, vendar se zdi, da besede ne dosežejo otroka. Takšen trenutek lahko
Otrok ne posluša. Starš nekaj pove enkrat. Nato še enkrat. Tretjič nekoliko glasneje. Četrtič doda opozorilo. Čez nekaj minut se znajde v položaju, ko govori skoraj samo še o tem, česa otrok ni naredil. »Pospravi igrače.« »Rekel sem, da pospravi igrače.« »Kolikokrat ti moram še povedati?« »Če jih ne pospraviš takoj, boš videl.« Takšni trenutki
