Napake staršev: zakaj otrok ne potrebuje popolnih staršev?

Napake staršev so skoraj neizogiben del družinskega življenja. Odrasli smo lahko utrujeni, preobremenjeni, nestrpni ali prestrašeni. Včasih odgovorimo prehitro, povzdignemo glas, otroka ne poslušamo dovolj pozorno, postavimo neustrezno mejo ali pozneje ugotovimo, da smo situacijo razumeli napačno.

Za starša, ki želi otroku dobro, so lahko takšni trenutki boleči. Hitro se pojavi vprašanje: »Sem s tem otroku škodoval?« Iz tega vprašanja lahko nastane še zahtevnejše pričakovanje, da bi moral dober starš vedno vedeti, kaj narediti, ostati miren, pravilno razumeti otrokova čustva in se v vsakem trenutku odzvati razvojno optimalno.

Toda otrok ne odrašča v odnosu s popolnim človekom. Odrašča v odnosu z resničnim človekom. Zato pomembno razvojno vprašanje ni samo, ali starši delajo napake. Pomembno je tudi, kaj se v odnosu zgodi po napaki.

Ali jo odrasli prepozna? Ali lahko prevzame odgovornost? Ali posluša otrokovo izkušnjo? Ali se odnos po konfliktu ponovno vzpostavi? Prav v teh trenutkih lahko otrok spoznava nekaj pomembnega o odnosih: bližina ne pomeni odsotnosti nesporazumov, ampak tudi možnost njihovega popravljanja.

Napake staršev niso isto kot škodljivi odnosni vzorci

Najprej je pomembno razlikovanje med posameznim dogodkom in ponavljajočim se vzorcem. Odrasli, ki nekega večera zaradi izčrpanosti odgovori preostro in pozneje svoj odziv prepozna ter popravi, ni v enakem položaju kot odrasli, ki otroka sistematično ponižuje, zastrašuje, zavrača ali izpostavlja nasilju.

To razlikovanje ni namenjeno zmanjševanju pomena napak. Omogoča pa natančnejšo presojo. Psihološki razvoj praviloma ni rezultat enega izoliranega trenutka, temveč kompleksnega prepleta otrokovih značilnosti, odnosov, ponavljajočih se izkušenj in širšega okolja.

Ko govorimo o tem, da otrok ne potrebuje popolnih staršev, zato ne govorimo, da je vseeno, kako se odrasli vede. Govorimo o tem, da kakovostnega odnosa ni smiselno enačiti z odsotnostjo vsake napake.

Zakaj je ideal popolnega starševstva lahko problematičen?

Predstavljajmo si odraslega, ki verjame, da mora vedno pravilno reagirati. Ko otrok izgubi nadzor, mora ostati popolnoma miren. Ko postavlja mejo, mora izbrati popolne besede. Ko otrok trpi, mora vedeti, kaj potrebuje. Če se zmoti, lahko napako doživi kot dokaz lastne starševske neustreznosti.

Takšna pričakovanja lahko povečujejo pritisk prav v odnosu, v katerem je že veliko nepredvidljivosti. Sistematični pregled raziskav starševskega stresa kaže, da je starševski stres povezan s številnimi dejavniki na strani odraslega, otroka in življenjskih okoliščin. Starševstva zato ni mogoče razumeti kot vedenje izoliranega posameznika, ki bi moral neodvisno od okoliščin vedno delovati optimalno. Več o tem prikazuje sistematični pregled dejavnikov, povezanih s starševskim stresom.

Tudi perfekcionizem ni enoten konstrukt. Metaanaliza starševskega perfekcionizma in psiholoških izidov otrok je pokazala majhno pozitivno povezavo med perfekcionističnimi skrbmi staršev in otrokovo psihološko stisko. Takšne povezave ne dokazujejo preproste vzročnosti, opozarjajo pa, da prizadevanje za brezhibnost ni nujno isto kot kakovostno starševstvo.

Otrok ne potrebuje odraslega, ki nikoli ne izgubi potrpljenja

Predstavljajmo si običajen večer. Otrok že večkrat odlaša z odhodom v posteljo. Odrasli je utrujen in naslednje jutro mora zgodaj vstati. Po novem zavlačevanju povzdigne glas:

»Dovolj! Kolikokrat ti moram še povedati?«

Čez nekaj minut se zave, da je reagiral precej močneje, kot je želel.

V tem trenutku obstaja več možnosti. Lahko se vede, kot da se ni zgodilo nič. Lahko svojo reakcijo upraviči z otrokovim vedenjem:

»Če bi me prvič poslušal, ne bi kričal.«

Lahko pa se vrne:

»Prej sem kričal. Bil sem jezen in utrujen, vendar kričanje ni bil dober način, da ti to povem. Pravilo glede spanja še vedno velja. Žal mi je, da sem govoril tako.«

Meja ostane. Odgovornost za odraslov odziv pa se vrne odraslemu.

Opravičilo starša ne pomeni izgube avtoritete

Nekateri odrasli težko rečejo otroku »oprosti«, ker jih skrbi, da bodo izgubili avtoriteto. Kot da priznanje napake pomeni, da otrok odslej odloča, kaj je prav in kaj narobe.

Toda opravičilo in meja lahko obstajata hkrati.

»Ni bilo prav, da sem kričal.«

ne pomeni:

»Zato lahko narediš karkoli želiš.«

Odrasli lahko prevzame odgovornost za način svojega odziva in hkrati ohrani odgovornost za pravilo, varnost ali mejo.

Novejša raziskava je to vprašanje neposredno preverjala pri odnosih med starši in mladostniki. V večfazni raziskavi z 288 mladostniki so bila opravičila, osredotočena na prizadeto osebo, povezana z več odpuščanja in večjim zadovoljstvom z odnosom kot obrambna opravičila ali odsotnost opravičila. Raziskovalci so našli le omejene povezave med opravičevanjem in zaznano starševsko avtoriteto. Več o ugotovitvah je mogoče prebrati v raziskavi Robichauda in sodelavcev o starševskih opravičilih.

Dobro opravičilo ni »oprosti, ampak …«

Ni vsako opravičilo enako.

Primerjajmo:

»Oprosti, ker sem kričal, ampak ti si me spravil ob živce.«

in:

»Oprosti, ker sem kričal. Bil sem jezen, vendar sem jaz odgovoren za način, kako sem govoril s tabo.«

V prvem primeru odrasli formalno izreče opravičilo, nato pa odgovornost za svoj odziv vrne otroku. V drugem prizna lastno ravnanje, ne da bi zanikal problem, ki je konflikt sprožil.

Raziskave starševskih opravičil prav zato razlikujejo med opravičili, ki priznavajo prizadetost in odgovornost, ter obrambnimi odzivi, ki lahko odgovornost zmanjšujejo, opravičujejo ali preusmerjajo.

Otrok se iz kakovostnega opravičila ne uči, da je odrasli brez avtoritete. Uči se, da odgovornost velja tudi za ljudi, ki imajo več moči.

Popravilo odnosa ni isto kot izbris dogodka

Ko se opravičimo, ne moremo doseči, da se dogodek ni zgodil.

Če smo izrekli nekaj bolečega, besed ne moremo vzeti nazaj. Če smo otroka nepravično obtožili, njegove izkušnje ne moremo izbrisati.

Popravilo zato ne pomeni brisanja preteklosti. Pomeni, da v odnos dodamo novo izkušnjo.

»To, kar se je zgodilo, vidim.«

»Razumem, da te je prizadelo.«

»Za svoj del prevzemam odgovornost.«

»Poskusil bom naslednjič ravnati drugače.«

Če je mogoče, temu sledi tudi sprememba vedenja. Opravičilo, ki se vedno znova ponavlja brez kakršnekoli spremembe, sčasoma izgublja pomen.

Napake staršev lahko otroku pokažejo, kako se ravna z lastnimi napakami

Otroka pogosto učimo:

»Če narediš napako, jo priznaj.«

»Če nekoga prizadeneš, se opraviči.«

»Poskusi popraviti, kar lahko.«

Toda otrok teh načel ne spoznava samo skozi navodila. Opazuje tudi, kaj naredijo odrasli, ko se zmotijo sami.

Ali zanikajo?

Ali iščejo krivca?

Ali se branijo?

Ali lahko rečejo:

»Tukaj sem se zmotil.«

Odrasli, ki prizna napako, otroku ne kaže šibkosti. Kaže mu enega od možnih načinov ravnanja z nepopolnostjo.

Starš se lahko opraviči, ne da bi od otroka zahteval odpuščanje

To je pomembna razlika.

Opravičilo je odgovornost odraslega.

Odpuščanje je odziv druge osebe.

Če rečemo:

»Saj sem se opravičil. Zdaj nehaj biti jezen.«

opravičilo hitro postane zahteva, da otrok uravnava svoje čustvo po našem urniku.

Otrok je lahko še vedno žalosten, razočaran ali jezen.

Odrasli lahko reče:

»Razumem, da si še vedno jezen. Ni ti treba takoj biti v redu.«

S tem priznamo, da opravičilo ne ustvarja pravice do takojšnjega čustvenega zaključka.

Popravljanje odnosa je povezano tudi s čustveno regulacijo

Da bi odrasli lahko popravil odnos, mora pogosto najprej nekoliko uravnati sebe.

Med konfliktom je težko hkrati braniti svojo pozicijo in zares poslušati otrokovo izkušnjo. Zato popravljanje ni nujno takojšnje.

Včasih je primerneje reči:

»Oba sva zdaj zelo razburjena. Vrniva se k temu, ko se nekoliko umiriva.«

To ni izogibanje, če se k pogovoru dejansko vrnemo.

Pri tem je koristno razlikovati med prekinitvijo konflikta zaradi regulacije in čustvenim umikom, pri katerem se problem nikoli več ne odpre.

Kako otrok postopoma razvija lastno sposobnost uravnavanja čustev, sva podrobneje obravnavala v članku Otrok in čustva: kako se razvija sposobnost čustvene regulacije?.

Včasih mora odrasli popraviti več kot samo besede

Predstavljajmo si, da odrasli otroka obtoži, da je razbil predmet. Pozneje ugotovi, da ga otrok ni razbil.

Opravičilo:

»Oprosti.«

je začetek.

Popravilo pa lahko vključuje več:

»Prehitro sem sklepal in te nisem poslušal. To ni bilo pošteno do tebe.«

Če se takšni dogodki ponavljajo, je pomembno pogledati tudi vzorec. Zakaj odrasli otroku pogosto ne verjame? Zakaj ga hitro obtoži? Kaj mora spremeniti pri svojem načinu odzivanja?

Prav tu postane razlika med napako in vzorcem posebej pomembna.

Napaka, ki jo prepoznamo, lahko vodi v spremembo.

Napaka, ki jo nenehno upravičujemo, lahko postane vzorec.

Otrok ne potrebuje popolne čustvene usklajenosti

Odrasli ne bo vedno pravilno razumel, kaj otrok čuti.

Lahko reče:

»Vidim, da si jezen.«

Otrok pa odgovori:

»Nisem jezen. Žalosten sem.«

To ni neuspeh odnosa.

Odrasli lahko preprosto odgovori:

»Hvala, da si mi povedal. Napačno sem razumel.«

S tem otrok dobi pomembno izkušnjo: odrasli lahko poskuša razumeti njegov notranji svet, ne da bi si lastil pravico, da ga pozna bolje od njega.

Odnos tako ni zgrajen na popolnem ugibanju otrokovih občutkov. Gradi se tudi skozi preverjanje, popravljanje in pripravljenost spremeniti svojo razlago.

Krivda je lahko koristna, če vodi v odgovornost

Ko starš spozna, da je ravnal neustrezno, se lahko pojavi krivda.

Krivda sama po sebi ni nujno problem. Lahko opozori:

»To, kar sem naredil, ni bilo skladno s tem, kakšen želim biti v tem odnosu.«

Težava nastane, če se krivda spremeni v globalno obsodbo:

»Grozen starš sem.«

Takšna samopresoja lahko pozornost premakne z otroka na lastno vrednost odraslega.

Koristnejše vprašanje je:

»Kaj sem naredil, kakšen učinek je to lahko imelo in kaj lahko zdaj popravim?«

To je premik od samokaznovanja k odgovornosti.

Otrok ne sme postati tolažnik odraslega

Opravičilo lahko postane problematično, če odrasli svojo krivdo prenese na otroka.

»Tako grozno se počutim. Res sem najslabši starš.«

Otrok se lahko znajde v položaju, ko mora pomirjati odraslega:

»Saj ni nič. Ti si dober starš.«

V tem trenutku se vlogi obrneta.

Kakovostno opravičilo zato ni čustveno razbremenjevanje odraslega na račun otroka. Odrasli lahko čuti krivdo, žalost ali sram, vendar za uravnavanje teh občutkov ne potrebuje otrokovega zagotovila, da je še vedno dober človek.

Napaka pri postavljanju meje ne pomeni, da moramo mejo odstraniti

Odrasli lahko postavi smiselno mejo na neustrezen način.

Na primer:

»Dovolj telefona! Vedno samo visiš na njem. Takoj ga daj sem!«

Pozneje lahko prepozna, da je govoril žaljivo ali preostro.

To ne pomeni, da mora zato odpraviti dogovor glede uporabe telefona.

Lahko reče:

»Način, kako sem govoril, ni bil v redu. Za to se opravičujem. Dogovor glede časa uporabe telefona pa še vedno velja.«

S tem otrok spoznava razliko med vsebino meje in načinom, kako jo postavimo.

Več o tej razliki preberite v članku Kako postaviti meje otroku brez kričanja in nenehnega kaznovanja?.

Kdaj »vsi starši delamo napake« ni dovolj?

Stavek, da vsi starši delamo napake, ne sme postati opravičilo za vedenje, ki se ponavlja in otroka prizadene.

Če odrasli pogosto izgublja nadzor, otroka ponižuje, ga zastrašuje, uporablja fizično nasilje, ga sistematično zavrača ali se kljub večkratnim obljubam vedenje ne spreminja, ni dovolj reči:

»Nihče ni popoln.«

Takrat je potrebno pogledati resnost in pogostost vedenja ter po potrebi poiskati strokovno podporo.

Normaliziranje človeške nepopolnosti in normaliziranje škodljivega vedenja nista ista stvar.

Kaj lahko naredimo po napaki?

Najprej prepoznamo svoj del

Ni treba prevzeti odgovornosti za vse, kar se je zgodilo. Prevzamemo jo za svoj del.

»Prehitro sem sklepal.«

»Govoril sem preostro.«

»Nisem te poslušal.«

Napako poimenujemo konkretno

»Oprosti za vse« je manj jasno kot:

»Žal mi je, da sem pred drugimi govoril o nečem, kar si mi zaupal zasebno.«

Ne dodamo takojšnjega »ampak«

Če je potrebno govoriti tudi o otrokovem vedenju, lahko to naredimo posebej. Opravičilo ni nujno pravi trenutek za dokazovanje, zakaj smo bili delno upravičeni.

Poslušamo otrokovo izkušnjo

Otrok lahko dogodek doživlja drugače, kot smo ga mi. Poslušanje ne pomeni, da se moramo strinjati z vsako njegovo razlago. Pomeni, da skušamo razumeti, kako je situacijo doživel.

Povemo, kaj bomo poskusili narediti drugače

»Naslednjič bom najprej vprašal, kaj se je zgodilo.«

Takšna izjava je vredna toliko, kolikor ji sledi dejanski poskus spremembe.

Otroku pustimo njegov odziv

Ni mu treba takoj reči:

»V redu je.«

Včasih potrebuje čas.

Popolnost ni cilj odnosa

Če bi otrok za zdrav razvoj potreboval odraslega, ki se nikoli ne zmoti, bi bil kakovosten odnos praktično nedosegljiv.

Veliko realnejši cilj je odnos, v katerem je dovolj varnosti, odzivnosti, meja, topline in prostora za razvoj, hkrati pa obstaja sposobnost prepoznati trenutke, ko se odnos poruši.

Odrasli lahko otroku s svojim ravnanjem pokaže:

»Lahko se zmotim in to priznam.«

»Lahko sem jezen in sem še vedno odgovoren za svoje vedenje.«

»Lahko se ne strinjava in odnos še vedno obstaja.«

»Lahko te prizadenem in se nato potrudim nekaj popraviti.«

To niso lekcije popolnosti. So lekcije odgovornosti in odnosov.

Zaključek

Napake staršev same po sebi niso dokaz slabega starševstva. Starševstvo poteka med resničnimi ljudmi, v resničnih okoliščinah, z utrujenostjo, stresom, konflikti, različnimi temperamenti in trenutki, ko se odrasli ne odzovemo tako, kot bi si želeli.

Pomembno pa je, kaj z napako naredimo.

Jo zanikamo ali jo prepoznamo?

Krivdo prenesemo na otroka ali prevzamemo svoj del odgovornosti?

Zahtevamo takojšnje odpuščanje ali pustimo otroku njegovo izkušnjo?

Obljubimo spremembo ali jo tudi poskušamo uresničiti?

Otrok tako ne dobiva samo izkušnje odnosa z nepopolnim odraslim. Dobiva tudi model, kaj človek naredi, ko ugotovi, da ni ravnal dobro.

Morda je prav to ena pomembnejših stvari, ki jih lahko otrok odnese iz naših napak: ne prepričanje, da dobri ljudje nikoli ne naredijo ničesar narobe, ampak izkušnjo, da je napako mogoče priznati, odnos ponovno vzpostaviti in naslednjič poskusiti drugače.

»Otrok ne potrebuje dokaza, da se odrasli nikoli ne zmoti. Potrebuje izkušnjo, da lahko odrasli svojo napako prepozna, zanjo prevzame odgovornost in se vrne v odnos z željo, da nekaj popravi.«

Danijel Horvat, psiholog

Nadaljujte z raziskovanjem

Napake se pogosto zgodijo prav v trenutkih močnih čustev. Kako otrok postopoma razvija sposobnost prepoznavanja in uravnavanja svojih čustvenih odzivov, preberite v članku Otrok in čustva: kako se razvija sposobnost čustvene regulacije?.

Tudi pri postavljanju meja lahko odrasli ugotovi, da je bila meja smiselna, način njenega postavljanja pa ne. Več o razlikovanju med mejo, posledico in kaznovanjem preberite v članku Kako postaviti meje otroku brez kričanja in nenehnega kaznovanja?.

Naslednji in zaključni članek v sklopu bo Odnos med staršem in otrokom: kaj otrok v resnici odnese iz otroštva? V njem bomo povezali glavne niti celotnega sklopa ter pogledali odnos, čustveno varnost, meje, samostojnost, otrokovo podobo o sebi in pomen ponavljajočih se vsakdanjih izkušenj.

Več o strokovnem delu in možnostih sodelovanja najdete na strani Storitve Psihovizije.

O avtorju

Danijel Horvat, magister psihologije

Psiholog, raziskovalec in avtor. Na Psihoviziji povezuje psihološko znanje, raziskovalni pristop in praktične izkušnje ter psihološka spoznanja približuje posameznikom in organizacijam na strokoven, razumljiv in uporaben način.

Njegovo poslanstvo je pomagati ljudem bolje razumeti sebe in svoje situacije, prepoznavati ter razvijati potenciale in premagovati notranje ovire, ki jih omejujejo pri osebnem in poklicnem razvoju.

S svojim delom psihologijo približuje resničnemu življenju ter ustvarja znanje, ideje in praktična orodja, ki posameznikom pomagajo bolje razumeti sebe, sprejemati kakovostnejše odločitve, ustvarjati pozitivne spremembe ter živeti bolj zavestno, kakovostno in izpolnjeno.

V ospredju njegovega dela je prepričanje, da pravo razumevanje človeka ni samo cilj psihologije, temveč tudi izhodišče za njegov razvoj.

Viri in literatura

Fang, Y., Luo, J., Boele, M., Windhorst, D., van Grieken, A., & Raat, H. (2024). Parent, child, and situational factors associated with parenting stress: A systematic review. European Child & Adolescent Psychiatry, 33, 1687–1705. https://doi.org/10.1007/s00787-022-02027-1

Lee, A. H., Adams-Clark, A. A., Martin, C. G., & Zalewski, M. (2023). Associations between maternal apology, parenting, and child internalizing, externalizing and prosocial behaviors. Journal of Applied Developmental Psychology, 84, 101484. https://doi.org/10.1016/j.appdev.2022.101484

Lilley, C., Sirois, F. M., & Rowse, G. (2020). A meta-analysis of parental multidimensional perfectionism and child psychological outcomes. Personality and Individual Differences, 162, 110015. https://doi.org/10.1016/j.paid.2020.110015

Robichaud, J. M., Schumann, K., Kil, H., Koestner, R., & Mageau, G. A. (2025). Should parents apologize to their adolescents to mend their parent–adolescent relationship? A multi-method, multi-phase investigation. Journal of Research on Adolescence, 35(2), e70024. https://doi.org/10.1111/jora.70024