Družinski konflikti in odnosi s starši: Zakaj se tudi v odraslosti zapletamo v iste prepire?
Družinski konflikti in odnosi s starši lahko ostajajo pomemben del našega čustvenega življenja tudi dolgo po tem, ko odrastemo, se osamosvojimo in ustvarimo lastno družino. Včasih zadostuje en sam stavek, pogled ali pripomba, da se v nas prebudi odziv, ki ga v drugih odnosih skoraj ne poznamo.
Odrasel človek, ki v službi mirno sprejema kritiko, lahko ob materini pripombi nenadoma začuti jezo. Starš, ki svojega odraslega otroka iskreno ljubi, lahko njegovo potrebo po zasebnosti doživi kot zavrnitev. Pogovor, ki se začne z običajnim vprašanjem, se lahko v nekaj minutah spremeni v prepir, kakršnega družinski člani poznajo že desetletja.
Zakaj?
Zakaj se ob starših včasih odzivamo drugače kot ob drugih ljudeh? Zakaj je lahko postavljanje meja povezano z občutkom krivde? Kako prepoznamo vedenje, ki nam škoduje, ne da bi vsako nestrinjanje razglasili za manipulacijo? In zakaj se nekateri odrasli otroci začnejo oddaljevati od staršev, čeprav si starši želijo bližine?
Odgovori niso preprosti, saj družinski odnosi vključujejo skupno zgodovino, čustveno navezanost, pričakovanja, vloge in različne predstave o tem, kaj pomeni biti dober starš ali dober otrok.
Pomembno je tudi, da družinskih konfliktov ne razumemo izključno kot posledico preteklosti. Na odnose vplivajo sedanje življenjske okoliščine, osebne odločitve, načini komunikacije in pripravljenost vseh vpletenih, da odnos prilagajajo novim potrebam.
Družinski konflikti in odnosi s starši: Zakaj so ti odnosi tako čustveno pomembni?
Družina je za številne ljudi eno prvih okolij, v katerem razvijajo občutek varnosti, pripadnosti in razumevanja medosebnih odnosov.
V družini se učimo izražati potrebe, odzivati na nestrinjanje, iskati podporo in razumeti pričakovanja drugih.
Toda družine se med seboj zelo razlikujejo.
Nekatere omogočajo odprto komunikacijo in razmeroma prilagodljive odnose. V drugih prevladujejo stroga pričakovanja, izogibanje konfliktom ali težave pri spoštovanju osebnih meja.
Pomembno je tudi, da odnosi niso nespremenljivi.
Način, kako sta starš in otrok povezana v otroštvu, ni nujno primeren za odnos med dvema odraslima osebama.
Družinska zgodovina vpliva na sedanje odzive
Ko se pogovarjamo z družinskim članom, se ne odzivamo vedno samo na njegove trenutne besede.
Včasih jih razumemo skozi pretekle izkušnje.
Če je nekdo v otroštvu pogosto doživljal kritiko, lahko tudi nevtralno vprašanje starša razume kot novo ocenjevanje.
Če je starš dolga leta prevzemal odgovornost za otrokove odločitve, lahko njegovo osamosvajanje doživlja kot izgubo pomembne vloge.
Toda pretekla izkušnja ne določa samodejno pomena vsakega sedanjega dogodka.
Pomembno je preveriti, kaj se je dejansko zgodilo, kako smo dogodek razumeli in katere druge razlage so mogoče.
Družinske vloge se lahko ohranjajo tudi v odraslosti
V nekaterih družinah posamezniki dolgo ohranjajo ustaljene vloge.
Nekdo je vedno tisti, ki pomirja prepire.
Drugi je tisti, ki mu pripisujejo odgovornost za težave.
Tretji je tisti, od katerega pričakujejo, da bo vedno ustregel.
Takšne vloge niso nujno zavestno določene.
Lahko nastajajo skozi ponavljajoče se odzive in pričakovanja.
Težava se pojavi, kadar posamezniku otežujejo izražanje lastnih potreb ali spremembo vedenja.
Odrasel človek ima lahko občutek, da ga družina še vedno obravnava kot otroka, čeprav je v drugih življenjskih okoljih samostojen in odgovoren.
Bližina in samostojnost nista nasprotji
V kakovostnih odnosih lahko obstajata tako povezanost kot osebna avtonomija.
Odrasel otrok lahko spoštuje starše, ne da bi se z njimi strinjal glede vseh odločitev.
Starš lahko izrazi skrb, ne da bi prevzel nadzor.
Različna mnenja sama po sebi ne pomenijo pomanjkanja ljubezni.
Pogosto je pomembnejše vprašanje, kako družinski člani ravnajo, kadar se ne strinjajo.
Življenjski primer: Ko se odrasla hči ob materi znova počuti kot otrok
Naslednja zgodba je izmišljena. Namenjena je razumevanju psiholoških procesov in ne predstavlja diagnoze resničnih oseb.
Tina je stara 37 let. Ima partnerja, otroka in odgovorno službo.
Pri delu pogosto sprejema zahtevne odločitve. Sodelavci jo opisujejo kot umirjeno in zanesljivo.
Toda ob obiskih pri materi se hitro znajde v konfliktu.
Nekega nedeljskega popoldneva pride z družino na kosilo.
Mati jo vpraša:
»Zakaj je mali spet brez jopice? Saj veš, kako hitro se prehladi.«
Tina začuti napetost.
»Mami, ni mu hladno.«
Mati nadaljuje:
»Samo dobronamerno ti povem. Danes pa človek očitno ne sme ničesar več reči.«
Tina odgovori ostreje:
»Vedno moraš komentirati, kako skrbim za svojega otroka.«
Mati je prizadeta.
»Vse sem naredila zate, zdaj pa se z mano tako pogovarjaš.«
Prepir se stopnjuje.
Tina se počuti, kot da mora znova dokazovati, da je sposobna sprejemati lastne odločitve.
Mati pa doživlja, da njena skrb ni več dobrodošla.
Po kosilu Tina odide domov z občutkom jeze in krivde.
Odloči se, da nekaj časa ne bo obiskovala matere.
Čez nekaj dni mati pokliče.
»Zakaj se nič ne oglasiš? Sem ti res tako odveč?«
Tina ponovno začuti pritisk.
Želi si bližine z materjo, vendar ne želi vsakič znova razpravljati o svojih odločitvah.
Mati si želi več stikov, vendar težko razume, zakaj hči njene nasvete doživlja kot poseganje v zasebnost.
Kaj se dogaja med Tino in materjo?
V njunem odnosu lahko prepoznamo več procesov.
Različna razlaga istega vedenja. Mati pripombo razume kot izraz skrbi, Tina pa kot dvom o svoji starševski sposobnosti.
Občutljivost zaradi preteklih izkušenj. Tina lahko sedanjo pripombo poveže s preteklimi situacijami, v katerih se je počutila ocenjevano.
Težave pri spreminjanju družinskih vlog. Mati se morda še vedno odziva iz položaja osebe, ki mora hčer usmerjati, Tina pa želi odnos dveh odraslih.
Občutek krivde. Ko Tina poskuša omejiti nezaželene komentarje, jo skrbi, da bo prizadela mater.
Vzajemno stopnjevanje konflikta. Bolj ko Tina odločno brani svojo samostojnost, bolj se mati lahko počuti zavrnjeno. Bolj ko mati poudarja svojo prizadetost, bolj se Tina počuti nadzorovano.
Toda iz zgodbe ne moremo z gotovostjo sklepati, da mati zavestno manipulira ali da Tina pretirano reagira.
Za celovito razumevanje bi morali poznati njuno zgodovino, običajne načine komunikacije in širše družinske okoliščine.
Pomembno je tudi razlikovati med dobrim namenom in dejanskim učinkom vedenja.
Nekdo lahko želi pomagati, vendar s svojim načinom pomoči posega v meje drugega človeka.
Prav tako lahko posameznik upravičeno postavi mejo, vendar jo izrazi na način, ki konflikt po nepotrebnem stopnjuje.
Oboje je mogoče prepoznati hkrati.
Zakaj se s starši pogosto prepiramo o istih stvareh?
Ponavljajoči se konflikti pogosto niso povezani samo z vsebino posameznega pogovora.
Za navideznim sporom o obisku, vzgoji otrok ali družinskem kosilu se lahko skrivajo vprašanja samostojnosti, spoštovanja, pripadnosti in medsebojnih pričakovanj.
Različna pričakovanja
Starš lahko pričakuje, da bo odrasel otrok pogosto poklical, prihajal na obiske ali upošteval njegove nasvete.
Odrasel otrok pa lahko bližino razume drugače.
Morda si želi redkejših, vendar kakovostnejših srečanj.
Nobeno od teh pričakovanj ni samo po sebi dokaz ljubezni ali njenega pomanjkanja.
Težava nastane, kadar pričakovanja ostajajo neizrečena ali jih ena stran razume kot obveznost druge.
Neizrečene potrebe
Včasih družinski člani govorijo o praktičnih vprašanjih, v resnici pa poskušajo izraziti čustveno potrebo.
Starš, ki pogosto sprašuje, kdaj bo otrok prišel na obisk, lahko pogreša bližino.
Odrasel otrok, ki se razjezi ob nasvetu, lahko želi predvsem priznanje svoje samostojnosti.
Toda takšne razlage moramo preverjati, ne predpostavljati.
Ni vsako pogosto vprašanje izraz osamljenosti in ni vsaka jeza posledica potrebe po avtonomiji.
Kritika in obrambni odziv
Ko posameznik besede drugega razume kot kritiko, se lahko začne braniti.
Odgovori ostro, prekine pogovor ali izpostavi pretekle zamere.
Druga oseba nato tak odziv razume kot napad.
Tako se prvotna tema izgubi, konflikt pa se nadaljuje okoli vprašanja, kdo je koga prizadel.
Konflikti, ki niso bili nikoli razrešeni
V nekaterih družinah se posamezne zamere ponavljajo več let.
Družinski člani se morda opravičijo za zadnji prepir, vendar ne spremenijo načina komunikacije, zaradi katerega se prepiri ponavljajo.
Razreševanje zato včasih zahteva pogovor o samem vzorcu, ne samo o zadnjem dogodku.
Kako postavljati meje staršem?
Osebna meja določa, katero vedenje sprejemamo, kaj smo pripravljeni storiti in kako bomo ravnali, če določeno vedenje preseže naše omejitve.
Meja ni nujno zahteva, da se mora druga oseba spremeniti.
Pogosto je predvsem jasna opredelitev našega ravnanja.
Na primer:
»O svoji partnerski odločitvi ne želim razpravljati. Če se bo pogovor nadaljeval v tej smeri, ga bom zaključil.«
Takšna izjava ne zahteva, da starš spremeni svoje mnenje.
Določa pa, pri kakšnem pogovoru smo pripravljeni sodelovati.
Meje niso kazen
Postavljanje meja ni namenjeno poniževanju ali nadzorovanju staršev.
Njegov namen je zaščititi osebno avtonomijo, dostojanstvo in kakovost odnosa.
Pomembno je razlikovati med mejo in grožnjo.
»Če se ne boš strinjal z mano, te nikoli več ne bom obiskal« lahko deluje kot pritisk.
»Če se pogovor spremeni v žaljenje, bom odšel in se bova pogovorila drugič« pa opisuje konkretno vedenje in predvidljiv odziv.
Zakaj ob mejah občutimo krivdo?
Občutek krivde lahko nastane, kadar naše ravnanje ni skladno z notranjimi pravili o tem, kaj pomeni biti dober otrok.
Nekdo je lahko odraščal s prepričanjem:
»Staršem se ne sme nasprotovati.«
»Če mamo razočaram, sem slab človek.«
»Dober otrok mora biti vedno na voljo.«
Takšna prepričanja lahko otežujejo samostojne odločitve.
Toda občutek krivde ni vedno dokaz, da smo ravnali napačno.
Prav tako ni vedno neutemeljen.
Včasih nas opozarja, da smo mejo izrazili žaljivo ali da smo prezrli pomembno odgovornost.
Zato je koristno preveriti, ali se počutimo krive zaradi dejansko škodljivega ravnanja ali predvsem zato, ker nismo izpolnili pričakovanj druge osebe.
Kako mejo izraziti jasno?
Pomagajo lahko kratke in konkretne izjave.
»Vem, da te skrbi, vendar bom o tem odločil sam.«
»O tej temi se ne želim pogovarjati pred otroki.«
»Z veseljem pridem na obisk v nedeljo, med tednom pa tega ne morem obljubiti.«
»Pripravljen sem se pogovarjati, ne pa poslušati žalitev.«
Ni nujno, da bo druga oseba mejo takoj sprejela.
Pomembna sta doslednost in način, kako jo izvajamo.
Kako prepoznati škodljive vedenjske vzorce staršev?
Pri presojanju družinskih odnosov je potrebna posebna previdnost.
Posamezna napaka, neprijeten komentar ali nestrinjanje še ne pomeni, da je starš škodljiv ali da je odnos nepopravljiv.
Pomembnejši so ponavljanje vedenja, njegov vpliv, razmerje moči in pripravljenost za spremembo.
Ponavljajoče se razvrednotenje
Če starš pogosto ponižuje odraslega otroka, zasmehuje njegove odločitve ali zmanjšuje pomen njegovih čustev, lahko to negativno vpliva na odnos in samopodobo.
Pomembno je razlikovati med spoštljivo kritiko konkretnega ravnanja in splošnim razvrednotenjem osebe.
»S to odločitvijo se ne strinjam« ni isto kot »Ti nikoli nisi bil sposoben ničesar pravilno odločiti«.
Poseganje v zasebnost
Škodljiv vzorec je lahko tudi ponavljajoče se nespoštovanje zasebnosti.
Na primer pregledovanje osebnih stvari brez dovoljenja, pritisk za razkritje zasebnih informacij ali vztrajanje pri odločanju o življenju odraslega otroka.
Starševska skrb sama po sebi ne daje neomejene pravice do nadzora.
Pogojevanje sprejetosti
V nekaterih odnosih posameznik doživlja, da je sprejet predvsem takrat, ko izpolnjuje pričakovanja.
Kadar se odloči drugače, sledi dolgotrajno kaznovanje z molkom, poniževanje ali grožnje z odvzemom podpore.
Pri tem je pomembno presoditi celoten kontekst.
Vsako razočaranje starša ni čustveno izsiljevanje.
Toda ponavljajoča se uporaba krivde, strahu ali odvisnosti za nadzor nad odločitvami odraslega otroka je lahko resna težava.
Zanikanje ali zmanjševanje posameznikove izkušnje
Če nekdo vztrajno zavrača možnost, da je s svojim vedenjem prizadel drugega, lahko to otežuje razreševanje konfliktov.
Toda tudi pri tem je pomembna natančnost.
Ljudje se lahko iskreno različno spominjajo dogodkov.
Različna spomina sama po sebi še nista dokaz namernega zavajanja.
Grožnje, nasilje in prisila
Fizično nasilje, resne grožnje, spolna prisila, zastraševanje in druge oblike nasilnega nadzora zahtevajo drugačno obravnavo kot običajni družinski konflikti.
V takšnih okoliščinah ni primerno vztrajati pri skupnem pogovoru za vsako ceno.
Prednost imajo varnost, zaščita in ustrezna strokovna oziroma institucionalna pomoč.
Zakaj se odrasli otroci oddaljujejo od staršev?
Oddaljevanje odraslega otroka lahko za starša predstavlja bolečo izkušnjo.
Toda zmanjšanje pogostosti stikov ne pomeni vedno čustvene zavrnitve.
Razlogi so lahko zelo različni.
Običajno osamosvajanje
Odrasli otroci razvijajo svoje odnose, družinske obveznosti, poklicne cilje in življenjski ritem.
Zaradi tega se lahko spremeni pogostost stikov s starši.
To samo po sebi ni znak slabega odnosa.
Potreba po osebnem prostoru
Nekateri odrasli otroci si želijo več zasebnosti pri odločitvah o partnerstvu, vzgoji, financah ali življenjskem slogu.
Če starši takšno potrebo razumejo kot zavrnitev, lahko nehote povečajo pritisk.
Posledica je lahko še večja oddaljenost.
Nerazrešene zamere
Včasih odrasel otrok zmanjša stike zaradi ponavljajočih se konfliktov, občutka nespoštovanja ali bolečih preteklih izkušenj.
V takšnih primerih lahko starš in otrok različno razumeta razloge za oddaljevanje.
Raziskave o odtujenosti med odraslimi otroki in starši opozarjajo prav na pomen različnih pripovedi, pričakovanj in razlag družinske zgodovine.
Duševna stiska in življenjske obremenitve
Zmanjšanje stikov je lahko povezano tudi s preobremenjenostjo, depresivnimi simptomi, zdravstvenimi težavami ali drugimi okoliščinami, ki niso neposredno povezane s starši.
Zato ni primerno vsakega umika samodejno razumeti kot osebno zavrnitev.
Odločitev za omejitev ali prekinitev stikov
V nekaterih primerih se odrasli otrok zavestno odloči za izrazito omejitev ali prekinitev odnosa.
Takšna odločitev ima lahko različne razloge in posledice.
Ni je mogoče odgovorno oceniti brez poznavanja okoliščin.
Prav tako ni primerno samodejno sklepati, da je prekinitev stikov vedno potrebna ali vedno napačna.
Kaj lahko naredi starš, ko se odrasli otrok oddaljuje?
Prvi korak je razlikovanje med lastno bolečino in razlago otrokovega vedenja.
Starš se lahko počuti zavrnjenega.
Toda občutek zavrnitve še ne dokazuje, da ga otrok želi prizadeti.
Pomembno je tudi, da starš ne poskuša bližine doseči z večjim pritiskom.
Ponavljajoči se očitki, nenapovedani obiski ali vključevanje drugih družinskih članov v pritisk lahko odnos dodatno obremenijo.
Koristnejši je lahko miren, neposreden pristop:
»Opazil sem, da se zadnje čase redkeje slišiva. Pogrešam najine pogovore in rad bi razumel, kako ti doživljaš najin odnos. Če potrebuješ več prostora, bom to poskušal spoštovati.«
Takšno sporočilo izraža zanimanje, ne da bi odraslemu otroku pripisovalo krivdo.
Če otrok izpostavi boleče izkušnje, je pomembno poslušati, preden začnemo pojasnjevati svoje namene.
Starš lahko pove:
»Tega nisem doživljal enako, vendar želim razumeti, kako si ti doživel.«
Razumevanje otrokove izkušnje ne zahteva samodejnega strinjanja z vsako njegovo razlago.
Zahteva pa pripravljenost, da njegovega doživljanja ne zavrnemo že na začetku.
Kako izboljšati odnos med starši in odraslimi otroki?
1. Sprejmite spremembo odnosa
Odnos med staršem in odraslim otrokom ni enak odnosu med staršem in majhnim otrokom.
Odrasel otrok prevzema odgovornost za svoje odločitve.
Starš lahko ostaja pomembna oseba v njegovem življenju, vendar se mora način vplivanja prilagoditi.
2. Ločite nasvet od odločanja
Starši imajo pogosto dragocene izkušnje.
Toda koristno je vprašati:
»Bi želel slišati moje mnenje?«
S tem odraslemu otroku omogočimo izbiro.
Nasvet, za katerega nekdo prosi, je lahko sprejet drugače kot nasvet, ki ga doživi kot vsiljevanje.
3. Govorite o konkretnem vedenju
Namesto »Nikoli me ne spoštuješ« lahko povemo:
»Ko med pogovorom povzdigneva glas, se težko slišiva. Rad bi, da se o tem pogovoriva mirneje.«
Konkretni opisi zmanjšujejo tveganje, da bi pogovor postal splošno medsebojno obtoževanje.
4. Poslušajte brez takojšnje obrambe
Če družinski član pove, da ga je nekaj prizadelo, ni treba takoj dokazovati, da smo imeli dober namen.
Najprej lahko preverimo, kaj je doživel.
»Kaj te je pri mojem odzivu najbolj prizadelo?«
»Kaj bi takrat potreboval od mene?«
To ne pomeni, da moramo sprejeti vsako obtožbo.
Pomeni, da želimo razumeti njeno vsebino.
5. Prevzemite odgovornost za svoj del konflikta
Odgovornost ne pomeni, da je za celoten odnos kriva ena oseba.
Pomeni, da prepoznamo vedenje, na katero lahko vplivamo.
Opravičilo je lahko pomembno, kadar vključuje jasno priznanje konkretnega ravnanja.
Na primer:
»Žal mi je, da sem te pred drugimi ponižal. Tega ne bi smel storiti.«
Takšno opravičilo je drugačno od izjave:
»Žal mi je, če si bil užaljen.«
Prva prevzema odgovornost za dejanje.
Druga lahko odgovornost preusmeri na odziv prizadete osebe.
6. Dogovorite se o pričakovanjih
Pogostost obiskov, telefonskih klicev, pomoč pri otrocih in družinska praznovanja so lahko vir konfliktov.
Koristno je, da se o njih pogovorimo konkretno.
Dogovor ni nujno popoln.
Pomembno je, da obe strani razumeta, kaj lahko realno pričakujeta.
7. Ne vključujte tretjih oseb v pritisk
Kadar se dva družinska člana ne razumeta, lahko poskušata pridobiti podporo drugih.
Včasih je iskanje podpore povsem ustrezno.
Težava nastane, kadar sorodnike uporabljamo za prenašanje očitkov, zbiranje zaveznikov ali pritisk na drugo osebo.
To lahko konflikt razširi na celotno družino.
8. Sprejmite, da odnosa ni mogoče popraviti enostransko
Za izboljšanje odnosa sta praviloma potrebni določena stopnja pripravljenosti in sodelovanja obeh strani.
Posameznik lahko spremeni svoje vedenje, komunikacijo in meje.
Ne more pa zagotoviti, da se bo druga oseba odzvala enako.
V nekaterih okoliščinah je zato realističen cilj mirnejši in varnejši odnos z omejenimi stiki, ne nujno popolna čustvena bližina.
Vaja za samorefleksijo: Kateri družinski vzorec ponavljamo?
Izberite en ponavljajoč se konflikt s staršem ali odraslim otrokom.
Odgovorite na naslednja vprašanja.
1. Kaj je običajen povod za konflikt?
Opišite konkreten dogodek brez splošnih ocen osebnosti drugega.
2. Kaj se je dejansko zgodilo?
Ločite izrečene besede in dejanja od svoje interpretacije.
3. Kako sem razumel vedenje druge osebe?
Na primer: »Ne spoštuje me«, »Želi me nadzorovati« ali »Nisem ji pomemben«.
4. Katere druge razlage so mogoče?
Ne iščite izgovorov za škodljivo vedenje, temveč preverite, ali poznate vse pomembne okoliščine.
5. Katero potrebo sem želel zaščititi?
Samostojnost, spoštovanje, bližino, varnost, zasebnost ali kaj drugega?
6. Kako sem se odzval?
Ali sem se umaknil, napadel, popustil, molčal ali poskušal pojasniti svoje stališče?
7. Kako je moj odziv vplival na nadaljevanje pogovora?
Prepoznajte svoj prispevek k poteku konflikta, ne da bi nase prevzeli odgovornost za vedenje drugega.
8. Katero mejo ali potrebo bi lahko naslednjič izrazil jasneje?
Oblikujte en konkreten stavek.
9. Ali je odnos dovolj varen za neposreden pogovor?
Če so prisotni nasilje, grožnje ali prisila, naj bo prednostna naloga varnost in ustrezna pomoč.
Vaja ni diagnostični instrument. Namenjena je razumevanju ponavljajočih se odzivov in možnosti za spremembo.
Družinski konflikti in odnosi s starši: Najpogostejša vprašanja
Zakaj se s starši vedno znova prepiram?
Ponavljajoči se prepiri s starši so lahko povezani z ustaljenimi načini komunikacije, različnimi pričakovanji in težavami pri prilagajanju odnosa odraslosti.
Starši lahko še vedno čutijo potrebo po usmerjanju, odrasli otroci pa si želijo več samostojnosti.
Zato lahko tudi dobronameren nasvet sproži občutek nadzora.
Pomembno je tudi, da se v družinskih odnosih pogosto odzivamo skozi pretekle izkušnje.
Če smo določene pripombe že večkrat doživeli kot kritiko, se lahko nanje hitro odzovemo obrambno.
Koristno je prepoznati, ali se prepiri ponavljajo po podobnem zaporedju.
Kaj jih sproži?
Kako se odzovemo?
Kaj stori druga oseba?
Kdaj se pogovor začne stopnjevati?
Včasih lahko pomaga jasnejše izražanje potreb in meja.
Drugič je treba spremeniti pogostost ali okoliščine stikov.
Če so prisotni poniževanje, grožnje ali nasilje, pa običajni komunikacijski nasveti niso dovolj.
Kako postaviti meje staršem brez občutka krivde?
Postavljanje meja lahko spremlja občutek krivde, zlasti kadar smo navajeni, da moramo izpolnjevati pričakovanja staršev.
Pomembno je razumeti, da občutek krivde ni vedno dokaz napačnega ravnanja.
Lahko se pojavi tudi takrat, ko prvič izrazimo potrebo, ki je bila v družini dolgo zapostavljena.
Koristno je, da mejo oblikujemo jasno, spoštljivo in konkretno.
Na primer:
»Razumem, da imaš svoje mnenje, vendar bom o tem odločil sam.«
Ali:
»Rad pridem na obisk, vendar ne morem obljubiti, da bom na voljo vsak konec tedna.«
Pri tem ni treba druge osebe prepričati, da se z našo mejo strinja.
Pomembno pa je, da preverimo, ali smo jo izrazili brez nepotrebnega poniževanja in ali upoštevamo svoje dejanske obveznosti.
Cilj ni nujno popolna odsotnost krivde.
Cilj je, da lahko sprejemamo odgovorne odločitve tudi takrat, ko je druga oseba razočarana.
Kako prepoznati škodljive vedenjske vzorce staršev?
Pri prepoznavanju škodljivih vzorcev je pomembno opazovati ponavljanje vedenja, njegov vpliv in pripravljenost staršev za spremembo.
Posamezen neprijeten komentar ali nestrinjanje še ne pomeni, da gre za škodljiv odnos.
Pomembnejši opozorilni znaki so lahko vztrajno poniževanje, zastraševanje, nespoštovanje zasebnosti, pogojevanje sprejetosti in uporaba občutka krivde za nadzor nad odločitvami.
Koristno je vprašati:
Ali lahko izrazim drugačno mnenje brez strahu pred poniževanjem?
Ali druga oseba spoštuje moje jasno izražene omejitve?
Ali se po konfliktu lahko pogovoriva o odgovornosti?
Ali se škodljivo vedenje ponavlja kljub več poskusom razrešitve?
Pomembno je tudi razlikovati med vedenjem in označevanjem osebnosti.
Ni treba določiti, kakšen človek je starš, da lahko prepoznamo, katero vedenje za nas ni sprejemljivo.
Če so prisotni nasilje, grožnje ali prisila, je pomembno poiskati ustrezno pomoč.
Zakaj se moj odrasli otrok oddaljuje od mene?
Oddaljevanje odraslega otroka ima lahko različne razloge.
Včasih gre za običajno spremembo življenjskih prioritet, saj odrasli otroci razvijajo svoje odnose, družinske obveznosti in samostojnost.
Drugič si želijo več zasebnosti ali drugačnega načina komunikacije.
V določenih primerih pa je oddaljevanje povezano z nerazrešenimi konflikti, občutkom nespoštovanja ali bolečimi preteklimi izkušnjami.
Pomembno je, da starš zmanjšanja stikov ne razume samodejno kot dokaz, da ga otrok nima rad.
Prav tako ni primerno predpostaviti, da je otrok nehvaležen ali pod vplivom drugih ljudi.
Koristno je izraziti zanimanje za njegovo doživljanje.
Na primer:
»Pogrešam najine pogovore in rad bi razumel, ali se je med nama kaj spremenilo.«
Pomembno je tudi spoštovati otrokovo potrebo po prostoru.
Če otrok ne želi pogovora, pritisk praviloma ni zanesljiva pot do ponovne bližine.
Starš lahko prevzame odgovornost za svoj način komunikacije, ne more pa sam odločiti, kako blizu mu bo odrasli otrok.
Kako izboljšati odnos med starši in odraslimi otroki?
Izboljšanje odnosa se pogosto začne s priznanjem, da se je odnos skozi življenje spremenil.
Odrasel otrok potrebuje prostor za samostojne odločitve.
Starš pa lahko še vedno ostaja pomemben vir bližine, podpore in življenjskih izkušenj.
Koristno je, da obe strani jasneje izražata pričakovanja.
Starši lahko vprašajo, ali je njihov nasvet zaželen.
Odrasli otroci pa lahko povedo, katere oblike podpore jim ustrezajo.
Pomembni so tudi poslušanje, spoštovanje zasebnosti in sposobnost prevzemanja odgovornosti za konkretna dejanja.
Če je v odnosu veliko starih zamer, lahko pomaga pogovor o tem, kako je vsak posameznik doživljal pomembne dogodke.
Pri tem ni nujno, da se vsi spomini in razlage popolnoma ujemajo.
Pomembneje je, ali obstaja pripravljenost za spoštljiv pogovor in spremembo sedanjega vedenja.
Vendar izboljšanje odnosa ni vedno mogoče v obsegu, ki si ga želimo.
Če druga oseba vztrajno zavrača meje ali uporablja nasilje, je lahko ustreznejši cilj zaščita posameznika kot povečevanje bližine.
Povezava s knjigo Ne vzgajaj otroka
Vprašanje, kako se odnos med staršem in otrokom spreminja skozi razvoj, obravnavam tudi v knjigi Ne vzgajaj otroka.
Osrednja usmeritev knjige ni zgolj spreminjanje otrokovega vedenja, temveč tudi razumevanje odzivov, pričakovanj in odgovornosti odraslega.
To je pomembno tudi za odnose z odraslimi otroki.
V knjigi posebej odpiram vprašanje prehoda od starševskega usmerjanja k priznavanju samostojnosti odraslega otroka.
V poglavju »Odrasli otrok ni več vaš otrok v vzgojnem smislu« je v ospredju prav sprememba starševske vloge.
Ko otrok odraste, starš ne preneha biti njegov starš.
Spremeni pa se način, kako lahko odgovorno sodeluje v njegovem življenju.
Skrb ne zahteva stalnega nadzora.
Ljubezen ne zahteva popolnega strinjanja.
Spoštovanje pa ne pomeni, da se moramo odreči lastnim potrebam.
Pomembno je tudi, da odgovornosti za družinske odnose ne pripisujemo izključno staršem.
Na razvoj in vedenje posameznika vplivajo številni dejavniki.
Toda odrasli lahko prevzamejo odgovornost za svoj del odnosa, način uporabe moči, komunikacijo in odzive ob konfliktih.
Knjiga Ne vzgajaj otroka je brezplačno dostopna na spletni strani Psihovizija.
Kdaj je smiselno poiskati strokovno pomoč?
Družinski konflikti so lahko neprijetni, vendar vsak konflikt še ne pomeni, da družina potrebuje strokovno obravnavo.
Pomoč je smiselno poiskati, kadar se prepiri pogosto ponavljajo, povzročajo izrazito stisko ali pomembno vplivajo na vsakodnevno življenje.
Posebej pomembna je, kadar so prisotni dolgotrajno poniževanje, zastraševanje, prisila, nasilje ali izrazito poslabšanje duševnega zdravja.
Pri nasilju naj bo prednostna naloga varnost. Neposredno soočanje ali skupni pogovor z osebo, ki uporablja nasilje, ni vedno varna izbira.
Ob neposredni nevarnosti pokličite 112 oziroma policijo na 113.
Zaključek: Odraslost spremeni odnos, ne izbriše njegove zgodovine
Družinski odnosi lahko ostanejo pomembni skozi vse življenje.
Toda povezanost, ki je bila primerna v otroštvu, se mora z odraščanjem spreminjati.
Odrasel otrok potrebuje prostor za lastne odločitve.
Starš se lahko uči izražati skrb brez pretiranega usmerjanja.
Oba pa se lahko učita razlikovati med nestrinjanjem in nespoštovanjem.
Pri tem ni treba, da se družinski člani vedno strinjajo ali da popolnoma enako razumejo svojo skupno zgodovino.
Pomembno je, ali so pripravljeni poslušati, prevzeti odgovornost za svoje vedenje in spoštovati meje drugega.
Včasih to omogoči globljo povezanost.
Drugič vodi predvsem v mirnejši odnos z jasnejšimi omejitvami.
Oboje je lahko pomembna sprememba.
Zrelost družinskega odnosa se ne kaže v tem, da se nikoli ne prepiramo, temveč tudi v tem, ali znamo ob nestrinjanju ohraniti spoštovanje in odgovornost za svoje ravnanje.
Strokovni viri
Aquilino, W. S. (1997). From adolescent to young adult: A prospective study of parent-child relations during the transition to adulthood. Journal of Marriage and the Family, 59(3), 670–686. https://doi.org/10.2307/353953
Bowen, M. (1978). Family therapy in clinical practice. Jason Aronson.
Fingerman, K. L. (2001). Aging mothers and their adult daughters: A study in mixed emotions. Springer Publishing Company.
Pillemer, K., Suitor, J. J., Pardo, S., & Henderson, C., Jr. (2010). Mothers’ differentiation and depressive symptoms among adult children. Journal of Marriage and Family, 72(2), 333–345. https://doi.org/10.1111/j.1741-3737.2010.00703.x
Scharp, K. M. (2016). Parent-child estrangement: Conditions for disclosure and perceived social network member reactions. Family Relations, 65(5), 688–700. https://doi.org/10.1111/fare.12219
Danijel Horvat, magister psihologije