Partnerski odnosi in čustvena zavrnitev: Zakaj nas ljubezen včasih tako močno boli?

Partnerski odnosi in čustvena zavrnitev se dotikajo ene naših najpomembnejših psiholoških potreb: potrebe po bližini, varnosti in pripadnosti. Ko nas oseba, ki jo imamo radi, zavrne, se oddalji ali prekine odnos, lahko doživimo bolečino, ki presega sam dogodek. Včasih začnemo dvomiti o svoji vrednosti, včasih nas preplavi strah pred izgubo, drugič pa ostajamo v odnosu, čeprav nas ta že dolgo ne osrečuje.

Zakaj se to dogaja?

Zakaj nas lahko partnerjev hladen odgovor prizadene močneje kot kritika drugih ljudi? Zakaj nas privlačijo podobni odnosi, čeprav smo si obljubili, da bomo naslednjič izbrali drugače? In zakaj se po razhodu ne moremo preprosto odločiti, da bomo nehali pogrešati človeka, s katerim nismo več skupaj?

Odgovori niso samo v ljubezni. Povezani so tudi z našimi izkušnjami, pričakovanji, načini navezovanja, samopodobo, čustveno regulacijo in pomenom, ki ga pripisujemo odnosom.

Razumevanje teh procesov nam lahko pomaga razlikovati med ljubeznijo in strahom pred izgubo, med predanostjo in vztrajanjem zaradi nemoči ter med zdravo potrebo po bližini in vedenjem, ki odnos dodatno obremenjuje.

Zakaj imajo partnerski odnosi tako velik psihološki pomen?

Partnerski odnos za številne odrasle predstavlja pomemben vir čustvene opore. V njem lahko doživljamo sprejetost, pripadnost, telesno bližino, zaupanje in občutek, da imamo ob sebi nekoga, na katerega se lahko zanesemo.

Toda bližina pomeni tudi ranljivost.

Čim pomembnejši postane odnos, tem pomembnejši lahko postanejo partnerjevi odzivi. Njegova pozornost nas pomiri, odsotnost odziva pa lahko vzbudi negotovost. Besede, ki bi jih od znanca sprejeli brez večjih čustvenih posledic, lahko iz partnerjevih ust doživimo kot globoko zavrnitev.

To ne pomeni, da je vsak močan čustveni odziv znak nezdrave navezanosti. Žalost, jeza, ljubosumje, razočaranje in strah pred izgubo so lahko razumljivi odzivi na dogodke, ki ogrožajo pomemben odnos.

Psihološko pomembno je predvsem, kako pogosto se takšni odzivi pojavljajo, kako intenzivni so, kako jih razumemo in kaj zaradi njih počnemo.

Čustvena zavrnitev ni vedno isto kot dejanska zavrnitev

Partner lahko zavrne povabilo na pogovor, ker je utrujen. Lahko potrebuje nekaj časa zase. Lahko se ne strinja z našim pogledom ali trenutno ne želi telesne bližine.

To samo po sebi še ne pomeni, da nas ne ljubi.

Po drugi strani pa je lahko občutek zavrnjenosti tudi odziv na resnično težavo: dolgotrajno čustveno nedostopnost, poniževanje, ignoriranje, nezvestobo ali ponavljajoče se nespoštovanje dogovorov.

Zato je koristno razlikovati med tremi ravnmi:

Dogodek: Kaj je partner dejansko rekel ali storil?
Interpretacija: Kakšen pomen sem pripisal njegovemu vedenju?
Odziv: Kaj sem občutil in kako sem ravnal?

Primer:

Partner reče: »Danes potrebujem nekaj miru.«

Ena oseba to razume kot običajno potrebo po počitku. Druga začuti strah, da je partner ne želi več ob sebi. Tretja se razjezi, ker se ji zdi, da njene potrebe niso pomembne.

Dogodek je podoben, vendar se psihološki pomen razlikuje.

To ne dokazuje, da je ena interpretacija pravilna in druga napačna. Pomeni, da moramo za razumevanje odziva upoštevati tako okoliščine odnosa kot osebne izkušnje.

Življenjski primer: Ko se strah pred izgubo začne vpletati v odnos

Naslednja zgodba je izmišljena in služi ponazoritvi psiholoških procesov. Ne predstavlja klinične obravnave resnične osebe.

Maja je stara 39 let. Z Andrejem sta v partnerskem odnosu skoraj šest let. V prvih letih sta veliko časa preživljala skupaj, pogosto sta se pogovarjala in načrtovala skupno prihodnost.

Zadnje leto se je njun odnos spremenil.

Andrej je prevzel zahtevnejše delo. Domov prihaja utrujen, pogosto se umakne k svojim dejavnostim in redkeje sam začne pogovor o njunem odnosu.

Maja opaža spremembo, vendar ne ve, kaj pomeni.

Ko mu pošlje sporočilo in več ur ne prejme odgovora, začne razmišljati:

»Ali se me je naveličal?«

»Sem naredila kaj narobe?«

»Ali ima morda koga drugega?«

Ko Andrej pride domov, ga vpraša, zakaj ji ni odgovoril. On pojasni, da je imel sestanke.

Maja se za trenutek pomiri.

Toda naslednji dan se negotovost vrne.

Začne spremljati njegov ton glasu, izraze na obrazu in količino pozornosti, ki ji jo namenja. Pogosteje potrebuje zagotovila, da je med njima vse v redu.

Andrej njena vprašanja sčasoma doživlja kot pritisk. Namesto da bi se približal, se ob konfliktih še pogosteje umakne.

Maja njegov umik razume kot dodatno potrditev, da ga izgublja.

Oba sta nezadovoljna, vendar se vsak poskuša zaščititi na drugačen način.

Nekega večera Maja pomisli, da bi bilo morda lažje oditi. Nato jo preplavi strah.

»Kaj če nikoli več ne bom imela takšnega odnosa?«

»Kaj če bom pozneje obžalovala?«

»Kaj če sem jaz tista, ki vse pokvari?«

Ostane. Toda njuna težava se ne razreši.

Kaj se lahko psihološko dogaja med Majo in Andrejem?

V tej zgodbi ne moremo sklepati, da ima Maja določeno motnjo navezanosti ali da je Andrej čustveno nedostopen človek. Takšna sklepa bi bila brez dodatnih informacij neupravičena.

Lahko pa prepoznamo več možnih procesov.

Prvi je povečana občutljivost na znake zavrnitve. Maja dvoumne dogodke pogosto razume kot opozorilo, da je odnos ogrožen.

Drugi je iskanje zagotovil. Vprašanja o partnerjevi naklonjenosti ji kratkotrajno zmanjšajo negotovost, vendar pomiritev ne traja.

Tretji je medsebojno vplivanje odzivov. Maja ob strahu išče bližino, Andrej pa se ob občutku pritiska umika. Vsak odziv lahko nehote okrepi strah ali obrambno vedenje drugega.

Četrti je konflikt med željo po bližini in strahom pred izgubo. Maja razmišlja o odhodu, vendar jo negotovost glede prihodnosti zadržuje.

Pomembno je, da ne spregledamo niti Andrejeve odgovornosti za odnos. Njegova dejanska razpoložljivost, pripravljenost na pogovor in način odzivanja so enako pomembni kot Majina interpretacija.

Razumevanje partnerskega odnosa zahteva pogled na oba človeka in na vzorec, ki nastaja med njima.

Psihologija navezanosti: Kako doživljamo bližino in oddaljevanje?

Teorija navezanosti pojasnjuje, kako ljudje iščemo varnost in bližino v pomembnih odnosih. Prvotno se je razvila pri raziskovanju odnosov med otroki in skrbniki, pozneje pa so raziskovalci njena izhodišča uporabili tudi pri razumevanju odraslih partnerskih odnosov.

Pri odraslih se pogosto raziskujeta dve razsežnosti:

Anksioznost v navezanosti. Povezana je z zaskrbljenostjo glede partnerjeve razpoložljivosti, sprejetosti in možnosti zapustitve.

Izogibanje v navezanosti. Povezano je z nelagodjem ob intenzivni čustveni odvisnosti, ranljivosti ali potrebi po tesni bližini.

To nista diagnozi. Prav tako ne gre za nespremenljivi osebnostni kategoriji.

Posameznik se lahko v enem odnosu počuti varno, v drugem pa zaradi konkretnih izkušenj doživlja veliko negotovosti. Na doživljanje vplivajo tako pretekle izkušnje kot trenutno partnerjevo vedenje.

Raziskovalca Hazan in Shaver sta že leta 1987 pokazala, kako je mogoče navezanost obravnavati kot pomemben okvir za razumevanje romantične ljubezni.

Več o tem pojmu lahko preberete tudi v vsebinskem sklopu o človeku in vedenjskih vzorcih.

Zakaj zavrnitev včasih prizadene našo samopodobo?

Partnerjeva zavrnitev lahko sproži dve različni vrsti bolečine.

Prva je žalost zaradi dogodka: »Žal mi je, da se danes ne želi pogovarjati z mano.«

Druga poseže v doživljanje lastne vrednosti: »Če se ne želi pogovarjati z mano, očitno nisem dovolj pomemben.«

Pri drugi razlagi se konkreten dogodek spremeni v širši sklep o sebi.

Takšna povezava je lahko posebej izrazita, kadar človek svojo vrednost močno opira na partnerjevo odobravanje.

Toda partnerjeva odločitev, razpoloženje ali zavrnitev posamezne prošnje niso neposredno merilo naše osebne vrednosti.

To seveda ne pomeni, da bi morali ignorirati ponavljajočo se zavračanje ali poniževanje. Pomeni, da je koristno ločevati med vprašanjem, kakšen je odnos, in vprašanjem, koliko smo kot oseba vredni.

Zakaj se v partnerskih odnosih ponavljajo podobni konflikti?

Nekateri pari se pogosto znajdejo v podobnem zaporedju.

Eden od partnerjev se počuti spregledanega in začne zahtevati pogovor. Drugi se počuti napadenega in se umakne. Prvi umik doživi kot zavrnitev in postane še vztrajnejši. Drugi se zato še močneje zapre vase.

Nastane krog, v katerem se oba odzivata tudi na vedenje drugega.

V raziskovanju partnerskih odnosov je znan vzorec zahtevanja in umikanja. Toda iz posameznega prepira ne moremo sklepati, da je prav ta vzorec prisoten ali da je zanj odgovorna samo ena oseba.

Za razumevanje je pomembno raziskati:

Kaj običajno sproži konflikt?
Kaj si vsak partner v tistem trenutku želi?
Kaj vsak razume kot grožnjo?
Kako se odziva, ko se počuti prizadetega?
Ali se po konfliktu znata vrniti k pogovoru in popraviti nastalo škodo?

Cilj ni ugotoviti, kdo je v vseh prepirih kriv, temveč prepoznati vedenja, za katera lahko vsak prevzame odgovornost.

To pa ne velja kot zahteva po enaki odgovornosti v odnosih, kjer so prisotni nasilje, prisila ali zastraševanje. V takšnih okoliščinah ima varnost prednost pred skupnim reševanjem konfliktov.

Zakaj včasih vztrajamo tudi v nezadovoljujočem odnosu?

Odločitev za nadaljevanje ali konec partnerskega odnosa ni odvisna samo od trenutnega zadovoljstva.

Pomembni so lahko tudi skupna zgodovina, otroci, življenjske okoliščine, finančna povezanost, stanovanje, družbena pričakovanja, upanje na spremembo in strah pred osamljenostjo.

Psihologinja Caryl Rusbult je v modelu vlaganja v odnos opisala, kako so z zavezanostjo odnosu povezani zadovoljstvo, zaznane alternative in vložki v odnos.

To pomaga razumeti, zakaj človek v odnosu ne vztraja nujno zato, ker je srečen.

Včasih ostaja, ker je vanj vložil veliko časa, ker ne vidi izvedljive alternative ali ker si še vedno želi obnoviti nekdanjo bližino.

Vendar vztrajanje ni samo po sebi napačno, tako kot odhod ni samodejno pravilna odločitev.

Psihološko pomembno je vprašanje, ali se odnos dejansko spreminja, ali oba prevzemata odgovornost in ali so spoštovanje, varnost ter temeljne potrebe posameznika lahko uresničene.

Zakaj nas lahko razhod prizadene tudi takrat, ko smo ga sami želeli?

Konec odnosa ni samo izguba partnerja.

Lahko pomeni tudi izgubo vsakodnevnih navad, skupnih načrtov, občutka pripadnosti, družbenega kroga in predstave o prihodnosti.

Zato se lahko po razhodu pojavljajo žalost, jeza, olajšanje, krivda, pogrešanje in negotovost, včasih celo v istem dnevu.

Človek lahko razumsko ve, zakaj se je odnos končal, a ga še vedno močno pogreša.

To ni nujno protislovje.

Razumska presoja odnosa in čustveno prilagajanje na njegovo izgubo ne potekata vedno z enako hitrostjo.

Tudi ponovno razmišljanje o nekdanjem partnerju še ne pomeni, da bi bila obnovitev odnosa dobra odločitev.

Kako razvijati varnejše in čustveno zrelejše partnerske odnose?

1. Ločite dogodek od njegove razlage

Ko vas nekaj prizadene, najprej opišite, kaj se je zgodilo.

Namesto »Ne ljubi me več« poskusite: »Danes se ni odzval na moje povabilo k pogovoru.«

Nato preverite, katere razlage so mogoče in kaj o dogodku dejansko veste.

2. Prepoznajte svojo potrebo

Za jezo se lahko skriva potreba po spoštovanju. Za strahom pred izgubo potreba po varnosti. Za umikom želja po času za razmislek.

Potrebo poskusite izraziti neposredno, brez očitkov.

Na primer: »Ko se več dni ne pogovarjava o tem, kar naju obremenjuje, se počutim negotovo. Želim si, da določiva čas za pogovor.«

3. Opazujte ponavljajoče se vzorce

Ne osredotočite se samo na zadnji konflikt.

Vprašajte se, ali se podobno zaporedje pojavlja tudi v drugih situacijah.

Kaj se zgodi tik pred vašim običajnim odzivom? Kaj naredite potem? Kako to vpliva na partnerja?

4. Ne iščite samo zagotovil, ampak tudi razumljivost odnosa

Ponavljajoče vprašanje »Ali me še ljubiš?« lahko za trenutek pomiri, vendar ne razreši vedno razloga za negotovost.

Včasih je koristnejši pogovor o konkretnih vedenjih, pričakovanjih, dogovorih in načinu reševanja konfliktov.

5. Ohranite tudi druge vire pripadnosti

Partnerski odnos je lahko zelo pomemben, vendar ni nujno edini vir identitete, podpore in osebne vrednosti.

Prijateljstva, interesi, delo, družina in samostojne dejavnosti lahko pomagajo ohranjati širši občutek povezanosti s svetom.

6. Presojajte dejanja, ne samo obljub

Ko razmišljate, ali se odnos izboljšuje, opazujte dejanske spremembe skozi čas.

Ali se dogovori uresničujejo? Ali se konflikti rešujejo drugače? Ali se oba počutita slišana in spoštovana?

7. Poiščite podporo, kadar se stiska ponavlja

Če strah pred zapustitvijo, konflikti ali posledice razhoda pomembno vplivajo na spanje, delo, vsakodnevno delovanje ali počutje, je smiselno poiskati ustrezno strokovno podporo.

Ob nasilju, grožnjah ali nadzorovanju partnerja je najprej pomembna varnost. Partnerska komunikacija sama po sebi ni ustrezna rešitev za nasilje.

Vaja za samorefleksijo: Moj odziv na čustveno oddaljenost

Spomnite se nedavnega dogodka, ko ste se v partnerskem odnosu počutili zavrnjene, prezrte ali negotove.

Odgovorite na naslednja vprašanja:

Kaj se je dejansko zgodilo? Opišite samo opažena dejstva.
Kaj sem si v tistem trenutku povedal o partnerju, odnosu ali sebi?
Katera čustva sem občutil in kako močno?
Kaj sem želel doseči s svojim odzivom?
Kako sem se odzval in kaj se je zgodilo potem?
Katere druge razlage dogodka so mogoče?
Kaj bi lahko naslednjič povedal ali naredil na način, ki upošteva tako moje potrebe kot dejanske okoliščine?

Vaja ni namenjena dokazovanju, da ste si zavrnitev samo predstavljali. Namenjena je natančnejšemu razumevanju dogodka, lastnega doživljanja in možnosti odzivanja.

Če ob njej prepoznate ponavljajoče se nespoštovanje, manipulacijo ali nasilje, tega ne razlagajte zgolj kot svojo občutljivost.

Partnerski odnosi in čustvena zavrnitev: Najpogostejša vprašanja

Zakaj me partnerjeva zavrnitev tako močno prizadene?

Partnerjeva zavrnitev lahko prizadene posebej močno, ker partnerski odnos pogosto povezujemo z občutkom varnosti, sprejetosti in pripadnosti.

Ko nas zavrne oseba, ki nam veliko pomeni, lahko dogodek doživimo kot grožnjo odnosu, ne samo kot neprijetno izkušnjo.

Pri tem je pomembno, kaj zavrnitev za nas pomeni.

Če si rečemo »Danes se ne želi pogovarjati«, bomo dogodek morda doživeli drugače, kot če sklepamo »Nisem mu več pomemben«.

Na intenzivnost odziva lahko vplivajo pretekle izkušnje zavračanja, samopodoba, trenutna kakovost odnosa in posameznikova občutljivost na znake izgube bližine.

Vendar močna prizadetost ne pomeni nujno, da smo pretirano občutljivi. Včasih je odziv povezan z resničnim, ponavljajočim se zavračanjem.

Koristno je raziskati, ali nas je prizadel posamezen dogodek, pomen, ki smo mu ga pripisali, ali širši vzorec partnerjevega vedenja.

Zakaj vztrajam v odnosu?

V nezadovoljujočem odnosu lahko vztrajamo iz različnih razlogov.

Morda upamo, da se bodo stvari izboljšale. Morda nas povezujejo skupni otroci, dom, finančne obveznosti ali dolga zgodovina. Lahko nas je strah osamljenosti, negotove prihodnosti ali občutka, da smo izgubili nekaj, v kar smo veliko vložili.

Nekateri posamezniki imajo tudi težave pri postavljanju meja ali pri presoji, kdaj je odnos še mogoče obnoviti.

Pomembno je razlikovati med začasnim nezadovoljstvom v sicer spoštljivem odnosu in dolgotrajnim odnosom, v katerem so naše potrebe sistematično prezrte.

Vprašanje zato ni samo »Zakaj ne odidem?«, temveč tudi:

»Kaj me v odnosu zadržuje?«

»Kaj se mora konkretno spremeniti, da bi želel ostati?«

»Ali obstajajo dokazi, da se te spremembe dejansko dogajajo?«

Odločitev za nadaljevanje ali prekinitev odnosa je osebna in je ni mogoče sprejeti samo na podlagi enega psihološkega pravila.

Zakaj me je strah, da me bo partner zapustil?

Strah pred zapustitvijo je lahko povezan s pomembnostjo odnosa, preteklimi izgubami, negotovostjo glede partnerjeve naklonjenosti ali povečano anksioznostjo v navezanosti.

Včasih se pojavlja tudi v odnosu, kjer ni jasnih znakov bližajočega se razhoda.

Drugič je povezan z dejanskimi okoliščinami, kot so ponavljajoče se grožnje z odhodom, nezvestoba ali nepredvidljivo partnerjevo vedenje.

Strah lahko sproži različne odzive.

Nekdo začne pogosteje preverjati partnerjevo naklonjenost. Drugi se izogiba konfliktom, ker se boji, da bi nesoglasje povzročilo razhod. Tretji se čustveno umakne, da bi se zaščitil pred morebitno izgubo.

Koristno je vprašati se, ali strah izhaja predvsem iz trenutnega odnosa, iz pričakovanj, oblikovanih skozi prejšnje izkušnje, ali iz kombinacije obojega.

Ob tem je pomembno razvijati sposobnost pogovora o negotovosti, ne da bi partnerja poskušali nadzorovati.

Zakaj vedno znova izbiram podobne partnerje?

Ponavljanje podobnih partnerskih izbir je lahko povezano z našimi pričakovanji, vrednotami, socialnim okoljem, preteklimi izkušnjami in značilnostmi, ki jih doživljamo kot privlačne ali poznane.

Včasih nas pritegnejo ljudje, ob katerih se ponavlja znan občutek: da si moramo bližino zaslužiti, da moramo nekoga reševati ali da je ljubezen povezana z negotovostjo.

Toda podobnost med preteklimi partnerji sama po sebi še ne dokazuje nezavednega vzorca iz otroštva.

Lahko odraža tudi podobne okoliščine spoznavanja, osebne preference ali naključje.

Za razumevanje je koristno pogledati konkretne odnose:

»Kaj me je pri teh ljudeh pritegnilo?«

»Katere opozorilne znake sem opazil?«

»Kaj sem pričakoval od odnosa?«

»Kako sem se odzival, ko moje potrebe niso bile izpolnjene?«

Pomembno je raziskovati ne samo podobnosti med partnerji, temveč tudi lastne odločitve, meje in odzive.

Prepoznavanje vzorca lahko ustvari možnost drugačne izbire, vendar sprememba pogosto zahteva tudi nove izkušnje in drugačno vedenje.

Zakaj tako težko prebolim konec partnerskega odnosa?

Konec partnerskega odnosa lahko pomeni izgubo človeka, s katerim smo delili vsakdan, bližino, navade, načrte in predstavo o prihodnosti.

Zato lahko žalovanje po razhodu vključuje veliko več kot pogrešanje nekdanjega partnerja.

Pogrešamo lahko tudi občutek pripadnosti, svojo vlogo v odnosu in življenje, za katero smo verjeli, da ga bomo imeli.

Na okrevanje vplivajo okoliščine razhoda, kakovost preteklega odnosa, način prekinitve, razpoložljiva podpora in nadaljnji stiki z nekdanjim partnerjem.

Nekdo lahko občuti močno žalost tudi po odnosu, v katerem ni bil srečen.

To še ne pomeni, da je bila prekinitev napačna.

Pri prilagajanju lahko pomagajo ohranjanje vsakodnevne strukture, stik s podpornimi ljudmi, razumevanje lastnih čustev in postopno oblikovanje prihodnosti, ki ni več odvisna od preteklega odnosa.

Za žalovanje po razhodu ni univerzalnega roka. Če pa stiska dalj časa izrazito ovira delovanje ali se pojavijo simptomi, ki vzbujajo skrb, je pomembno poiskati strokovno pomoč.

Partnerski vzorci v knjigi Vzorci, ki živijo v nas

Vprašanja, zakaj se v odnosih odzivamo na določene načine, zakaj nas privlačijo podobni ljudje in kako lahko prepoznamo ponavljajoče se vedenje, so pomemben del knjige Vzorci, ki živijo v nas.

Knjiga obravnava nastajanje psiholoških vzorcev, njihovo povezanost z odnosi in možnosti spreminjanja ustaljenih odzivov.

Posebej so za razumevanje partnerskih odnosov pomembna poglavja »Zakaj nas privlačijo določeni ljudje?«, »Ko se ne prepirata samo dva odrasla človeka«, »Ljubezen ali posedovanje?« in »Meje: ljubiti brez izgube sebe«.

Osrednja ideja je, da lahko pretekle izkušnje vplivajo na naše sedanje odzive, vendar nas ne določajo neizogibno.

Prepoznavanje vzorca še ni njegova sprememba. Je pa lahko pomemben začetek.

Knjiga je brezplačno dostopna na spletni strani Psihovizija.

Kdaj je smiselno poiskati strokovno pomoč?

Strokovna podpora je lahko koristna, kadar se v partnerskih odnosih ponavljajo intenzivni konflikti, strah pred zapustitvijo, občutki ničvrednosti ali vzorci, ki jih kljub prizadevanjem težko spreminjamo.

Posebej pomembna je, kadar stiska vpliva na spanje, delo, socialne odnose ali vsakodnevno delovanje.

Če odnos vključuje grožnje, fizično ali spolno nasilje, prisilo, zastraševanje ali nadzorovanje, je treba najprej poskrbeti za varnost in poiskati ustrezno specializirano pomoč. V neposredni nevarnosti pokličite 113 oziroma 112, kadar je potrebna nujna pomoč.

Zaključek: Bližina ne zahteva izgube sebe

Partnerski odnosi nas lahko obogatijo, vendar nas lahko tudi soočijo z našimi najglobljimi negotovostmi.

Zavrnitev lahko prebudi strah pred zapustitvijo. Konflikt lahko sproži stare načine zaščite. Razhod lahko omaje predstavo o prihodnosti.

Toda močno čustvo samo po sebi še ne pove, kaj je za nas prava odločitev.

Pomembno je razumeti, kaj se dogaja, preverjati svoje interpretacije, opazovati dejansko partnerjevo vedenje in prepoznavati mejo med željo po bližini ter odpovedovanjem lastnim potrebam.

Zrel partnerski odnos ne pomeni odsotnosti konfliktov ali strahu. Pomeni tudi sposobnost, da o težavah govorimo, spoštujemo meje, prevzemamo odgovornost in drug drugemu dopuščamo samostojnost.

Razumevanje sebe nam ne zagotavlja, da v odnosih nikoli več ne bomo prizadeti.

Lahko pa nam pomaga, da ob bolečini ne izgubimo tudi sposobnosti jasnega razmišljanja in zavestnega odločanja.

Strokovni viri

Hazan, C., & Shaver, P. (1987). Romantic love conceptualized as an attachment process. Journal of Personality and Social Psychology, 52(3), 511–524. https://doi.org/10.1037/0022-3514.52.3.511

Mikulincer, M., & Shaver, P. R. (2016). Attachment in adulthood: Structure, dynamics, and change (2nd ed.). Guilford Press.

Rusbult, C. E. (1980). Commitment and satisfaction in romantic associations: A test of the investment model. Journal of Experimental Social Psychology, 16(2), 172–186. https://doi.org/10.1016/0022-1031(80)90007-4

Downey, G., & Feldman, S. I. (1996). Implications of rejection sensitivity for intimate relationships. Journal of Personality and Social Psychology, 70(6), 1327–1343. https://doi.org/10.1037/0022-3514.70.6.1327

Sbarra, D. A., & Emery, R. E. (2005). The emotional sequelae of nonmarital relationship dissolution: Analysis of change and intraindividual variability over time. Personal Relationships, 12(2), 213–232. https://doi.org/10.1111/j.1350-4126.2005.00112.x

Danijel Horvat, magister psihologije