Osebne meje, ugajanje drugim in potreba po potrditvi: Zakaj se bojimo razočarati druge?

Osebne meje, ugajanje drugim in potreba po potrditvi: Zakaj se bojimo razočarati druge?

Osebne meje, ugajanje drugim in potreba po potrditvi so povezani s temeljnimi človeškimi potrebami po sprejetosti, pripadnosti in občutku lastne vrednosti. Večina ljudi si želi, da bi jih drugi razumeli, spoštovali in sprejemali. Želimo ohranjati dobre odnose, pomagati bližnjim in biti pomemben del njihovega življenja.

Toda kaj se zgodi, ko postane mnenje drugih pomembnejše od naših lastnih potreb?

Ko rečemo »da«, čeprav si želimo reči »ne«.

Ko se opravičujemo, čeprav nismo storili ničesar napačnega.

Ko se počutimo krive, ker je nekdo razočaran nad našo odločitvijo.

Ko pred vsakim pomembnim korakom potrebujemo potrditev, da ravnamo pravilno.

Ali ko se po povsem običajnem pogovoru več ur sprašujemo, ali smo koga užalili.

Takšne izkušnje lahko spremljajo vprašanja:

»Zakaj mi je tako pomembno, kaj si drugi mislijo o meni?«

»Zakaj se počutim slabo, kadar nekoga zavrnem?«

»Zakaj imam občutek, da moram poskrbeti za zadovoljstvo vseh okoli sebe?«

»Zakaj me je strah, da me ljudje ne bodo več marali, če pokažem, kaj si resnično želim?«

Odgovori niso vedno preprosti.

Na naše vedenje lahko vplivajo zgodnje izkušnje, družinske norme, način oblikovanja samopodobe, občutljivost za zavrnitev, pretekli odnosi in trenutne življenjske okoliščine.

Pomembno je tudi razlikovati med zdravim prilagajanjem in pretiranim ugajanjem.

Prilagajanje je normalen del medosebnih odnosov. Včasih se odpovemo svoji želji, ker nam je pomembno zadovoljstvo druge osebe. Drugič sprejmemo kompromis, ker razumemo, da odnos vključuje vzajemnost.

Težava lahko nastane, kadar prilagajanje ni več svobodna odločitev, temveč skoraj samodejen odziv na strah, krivdo ali pričakovanje zavrnitve.

Takrat lahko posameznik postopoma izgublja stik z vprašanjem, kaj si pravzaprav želi sam.

Osebne meje, ugajanje drugim in potreba po potrditvi: Kako so povezani?

Da bi razumeli pretirano ugajanje, moramo najprej razlikovati med tremi pojmi.

Osebne meje

Osebne meje določajo, kaj smo pripravljeni sprejeti, kaj potrebujemo, za kaj prevzemamo odgovornost in kako želimo sodelovati v odnosih.

Lahko se nanašajo na naš čas, telesno zasebnost, čustveno razpoložljivost, osebne informacije, denar, delo ali način komunikacije.

Meje niso nujno pravila, ki jih morajo drugi brezpogojno upoštevati.

Pogosto so predvsem izraz naših odločitev in ravnanj.

Na primer:

»O tej temi se ne želim pogovarjati.«

»Danes ti ne morem pomagati.«

»Če se pogovor nadaljuje z žaljenjem, ga bom prekinil.«

Zadnja izjava jasno pove, kaj bo posameznik storil, če se določeno vedenje nadaljuje.

Pomembno je tudi, da osebne meje ne pomenijo pravice do nadzorovanja drugih.

Lahko določimo, v kakšnem odnosu želimo sodelovati, ne moremo pa vedno določati, kaj bodo drugi občutili ali kako se bodo odzvali.

Ugajanje drugim

Ugajanje drugim je širok izraz za vedenje, pri katerem posameznik daje velik poudarek zadovoljstvu, odobravanju ali pričakovanjem drugih.

Samo po sebi ni klinična diagnoza.

Prav tako ni vsaka prijaznost oblika pretiranega ugajanja.

Pomembna razlika je v motivaciji, svobodi odločanja in posledicah.

Če nekomu pomagamo zato, ker si to želimo in imamo za to možnosti, gre lahko za izraz skrbi in povezanosti.

Če pomagamo predvsem zato, ker nas je strah, da nas bo sicer zavrnil, je psihološko ozadje drugačno.

Potreba po potrditvi

Potreba po potrditvi pomeni željo, da drugi prepoznajo, razumejo ali odobravajo naše doživljanje, odločitve oziroma vrednost.

Določena mera takšne potrebe je običajna.

Ljudje smo socialna bitja. Povratne informacije drugih nam pomagajo razumeti sebe in svet.

Težava lahko nastane, kadar zunanja potrditev postane skoraj edino merilo lastne vrednosti.

Takrat lahko posameznik občuti izrazito negotovost, če ne prejme pohvale, odgovora na sporočilo ali jasnega znaka sprejetosti.

Zakaj potrebujemo sprejetost drugih?

Baumeister in Leary sta v vplivnem teoretičnem delu opisala potrebo po pripadnosti kot pomembno človeško motivacijo.

Ljudje praviloma potrebujemo stabilne in smiselne socialne povezave.

Odnosi lahko zagotavljajo podporo, varnost, sodelovanje in občutek, da smo nekomu pomembni.

Zato nas zavrnitev lahko prizadene.

Toda potreba po pripadnosti še ne pomeni, da moramo biti všeč vsem.

Med zdravo potrebo po povezanosti in stalnim iskanjem odobravanja obstaja pomembna razlika.

Zdrava povezanost dopušča različnost.

Lahko se ne strinjamo in še vedno ostanemo v odnosu.

Lahko nekoga razočaramo, ne da bi s tem nujno izgubili njegovo naklonjenost.

Lahko postavimo mejo in sprejmemo, da drugi ob tem občuti neprijetna čustva.

Pretirano ugajanje pa pogosto temelji na predpostavki, da je odnos varen samo takrat, ko je druga oseba zadovoljna z nami.

Življenjski primer: Ko prijaznost postane izčrpavajoča

Naslednja zgodba je izmišljena. Namenjena je ponazoritvi psiholoških procesov in ne predstavlja diagnoze resnične osebe.

Nina je stara 34 let.

Zaposlena je v administraciji, živi s partnerjem in ima širok krog prijateljev.

Ljudje jo pogosto opisujejo kot prijazno, zanesljivo in vedno pripravljeno pomagati.

Nina je na takšne opise ponosna.

Toda v zadnjem času je vse pogosteje utrujena.

V službi redno prevzema dodatne naloge.

Prijateljici pomaga pri organizaciji dogodkov.

Materi večkrat tedensko ureja opravke.

Partnerju pogosto prepusti izbiro, kako bosta preživela prosti čas.

Nekega četrtka jo prijateljica pokliče.

»V soboto potrebujem pomoč pri selitvi. Računam nate.«

Nina je za soboto že načrtovala izlet s partnerjem.

Želi povedati, da tokrat ne more pomagati.

Toda prijateljica doda:

»Res ne vem, kaj bi brez tebe.«

Nina začuti nelagodje.

»Seveda, pridem,« odgovori.

Ko odloži telefon, jo partner vpraša:

»Ali nisi rekla, da si želiš v soboto nekam sama z menoj?«

Nina vzdihne.

»Saj vem. Ampak ne morem je pustiti na cedilu.«

»Zakaj pa ne?«

»Ker bo razočarana.«

»In kaj potem?«

Nina nekaj trenutkov molči.

»Potem bo mogoče mislila, da mi ni mar zanjo.«

Partner jo pogleda.

»Ampak tudi najini načrti so pomembni.«

Nina začuti jezo.

»Ti ne razumeš. Jaz ne morem kar tako reči ne.«

V soboto pomaga prijateljici.

Zvečer je izčrpana.

Prijateljica ji pošlje sporočilo:

»Hvala, res si mi rešila dan.«

Nina začuti olajšanje.

Toda že naslednje jutro jo mati prosi, naj jo odpelje po nakupih.

Nina ponovno privoli.

Ko pozneje ostane sama, se vpraša:

»Zakaj imam občutek, da sem pomembna samo takrat, ko me nekdo potrebuje?«

Kaj se dogaja v Nininem primeru?

V zgodbi lahko prepoznamo več možnih psiholoških procesov.

Povezovanje vrednosti s koristnostjo. Nina svojo pomembnost deloma doživlja skozi pomoč drugim.

Strah pred razočaranjem. Neprijetno ji je že ob možnosti, da druga oseba ne bo zadovoljna.

Predvidevanje zavrnitve. Iz prijateljičinega morebitnega razočaranja sklepa, da bi lahko izgubila njeno naklonjenost.

Samodejno prilagajanje. Odgovori pritrdilno, še preden premisli o svojih potrebah in obveznostih.

Kratkotrajno olajšanje. Ko druga oseba izrazi hvaležnost, se Nina počuti sprejeto.

Dolgoročna izčrpanost. Pogosto zanemarjanje lastnih potreb povzroča nezadovoljstvo in napetosti v drugih odnosih.

Toda tudi tukaj moramo biti previdni.

Ne vemo, ali prijateljica Nino zavestno izkorišča.

Morda se sploh ne zaveda, da Nina težko zavrne prošnjo.

Prav tako ne vemo, ali bi prijateljica njeno zavrnitev dejansko sprejela slabo.

Ninino pričakovanje zavrnitve je lahko povezano s preteklimi izkušnjami, vendar ga ne moremo samodejno obravnavati kot dokaz, da jo drugi zavračajo.

Prav zato je pomembno razlikovati med dejanskim vedenjem drugih in našimi predvidevanji o njihovem odzivu.

Zakaj se razvije pretirana potreba po ugajanju?

Pretirano ugajanje nima enega samega vzroka.

Pri različnih ljudeh se lahko razvije zaradi različnih kombinacij osebnih izkušenj, socialnega učenja in okoliščin.

Pogojeno sprejemanje

Nekateri ljudje so v pomembnih odnosih dobivali občutek, da so sprejeti predvsem takrat, ko izpolnjujejo določena pričakovanja.

Otrok lahko na primer opazi, da je deležen posebne naklonjenosti, kadar je ubogljiv, uspešen ali ne povzroča težav.

Iz tega lahko postopoma razvije prepričanje:

»Če želim biti sprejet, moram izpolniti pričakovanja drugih.«

Vendar iz sedanjega ugajanja ne moremo zanesljivo sklepati, kakšno otroštvo je posameznik imel.

To je ena izmed možnih razvojnih poti, ne univerzalna razlaga.

Strah pred zavrnitvijo

Posameznik, ki je posebej občutljiv za znake zavračanja, lahko dvoumne socialne situacije razume kot grožnjo odnosu.

Če prijatelj ne odgovori na sporočilo, lahko pomisli:

»Verjetno sem ga razočaral.«

Če partner potrebuje čas zase:

»Morda me nima več rad.«

Takšne razlage lahko povečajo potrebo po preverjanju in potrjevanju.

Izogibanje konfliktom

Nekateri ljudje so se naučili, da je konflikt povezan z nevarnostjo, ponižanjem ali izgubo odnosa.

Zato poskušajo nesoglasja preprečiti, še preden nastanejo.

Toda nestrinjanje samo po sebi ne pomeni razpada odnosa.

V kakovostnih odnosih je mogoče izraziti različne potrebe in poiskati dogovor.

Občutek odgovornosti za druge

Posameznik lahko verjame, da je njegova naloga preprečevati žalost, jezo ali razočaranje drugih ljudi.

Takšno prepričanje lahko vodi v stalno spremljanje njihovega razpoloženja.

Če je nekdo slabe volje, se posameznik vpraša:

»Kaj sem naredil narobe?«

Toda čustva drugih niso vedno posledica našega ravnanja.

Tudi kadar naše vedenje vpliva na drugo osebo, to še ne pomeni, da moramo preprečiti vsako njeno neprijetno čustvo.

Dejanska razmerja moči

Včasih prilagajanje ni predvsem posledica notranjega strahu, temveč realnih okoliščin.

Zaposleni lahko ugaja nadrejenemu, ker se boji izgube zaposlitve.

Oseba v odnosu, kjer so prisotni nadzor, grožnje ali nasilje, se lahko prilagaja zaradi varnosti.

V takšnih primerih bi bilo neustrezno posameznika preprosto pozivati, naj postane asertivnejši.

Najprej je treba upoštevati varnost, razpoložljive možnosti in morebitno potrebo po zunanji podpori.

Zakaj je tako težko reči ne?

Beseda »ne« je kratka.

Toda njen psihološki pomen je lahko zelo velik.

Za nekoga pomeni samo zavrnitev določene prošnje.

Za drugega pa lahko pomeni tveganje, da bo razočaral bližnjega, izgubil naklonjenost ali povzročil konflikt.

Pomembno je razlikovati med tremi vprašanji.

Ali imam pravico zavrniti prošnjo?

Ali si želim prošnjo zavrniti?

Ali je zavrnitev v danih okoliščinah varna in izvedljiva?

Včasih poznamo odgovor na prvi dve vprašanji, vendar nas skrbi tretje.

Drugič je težava v tem, da svojih potreb sploh nismo vajeni prepoznati.

Zakaj po zavrnitvi občutimo krivdo?

Občutek krivde lahko nastane, kadar verjamemo, da smo prekršili pomembno moralno ali odnosnostno pravilo.

Če smo se naučili, da mora »dober človek vedno pomagati«, lahko že običajna zavrnitev sproži neprijeten občutek.

Toda občutek krivde sam po sebi ni dokaz, da smo ravnali napačno.

Pomembno je preveriti, ali smo res kršili dogovor ali povzročili neupravičeno škodo.

Morda pa smo zgolj prvič ravnali drugače od ustaljenega vzorca.

Kako postavljati osebne meje?

Postavljanje meja je proces, ki vključuje prepoznavanje lastnih potreb, jasno komunikacijo in dosledno ravnanje.

Najprej prepoznajte, kje se meja pojavlja

Vprašajte se:

Kdaj pogosto privolim, čeprav si tega ne želim?

Ob katerih ljudeh se počutim dolžnega pojasnjevati vsako svojo odločitev?

Kdaj po srečanju občutim zamero, izčrpanost ali nelagodje?

Takšni občutki niso samodejen dokaz, da je nekdo prestopil mejo.

Lahko pa so pomemben signal, da je vredno preveriti, kaj se dogaja.

Uporabljajte jasne izjave

Namesto:

»Mogoče bom lahko, če ne bo kaj drugega.«

Lahko poveste:

»Tokrat ne morem pomagati.«

Namesto:

»Ne vem, mogoče sem čuden, ampak …«

Lahko poveste:

»O tej temi se ne želim pogovarjati.«

Jasnost pogosto zmanjša prostor za nesporazume.

Ne pojasnjujte več, kot je potrebno

Včasih je razlaga koristna.

Toda pretirano opravičevanje lahko sporoča, da je naša odločitev odprta za neomejeno pogajanje.

Primer:

»Hvala za povabilo. Tokrat se ne bom udeležil.«

To je lahko povsem zadosten odgovor.

Sprejmite možnost razočaranja

Postavljanje meje ne zagotavlja, da bo druga oseba zadovoljna.

Lahko bo žalostna, razočarana ali jezna.

Pomembno vprašanje ni samo, kako se bo odzvala, temveč tudi, ali je naša odločitev razumna in spoštljiva.

Opazujte odziv skozi čas

Posamezna neprijetna reakcija še ne pomeni, da druga oseba ne spoštuje naših meja.

Pomembnejši je ponavljajoči se vzorec.

Ali lahko po pogovoru sprejme našo odločitev?

Ali poskuša razumeti naše potrebe?

Ali pa vztrajno uporablja pritiske, grožnje ali poniževanje?

Kako prepoznati, da nekdo ne spoštuje naših meja?

O nespoštovanju meja lahko govorimo, kadar druga oseba kljub jasni komunikaciji ponavljajoče se ne upošteva naših legitimnih odločitev ali posega v našo zasebnost, dostojanstvo oziroma avtonomijo.

Primeri lahko vključujejo:

  • vztrajno pritiskanje po jasni zavrnitvi,

  • posmehovanje osebnim potrebam,

  • ponavljajoče se poseganje v zasebnost,

  • uporabo krivde za doseganje privolitve,

  • grožnje zaradi postavljanja meja,

  • kaznovanje z namenom nadzorovanja odločitev.

Vendar je treba upoštevati tudi kontekst.

Če nekdo izrazi razočaranje, to samo po sebi še ni manipulacija.

Če partner pove, da ga je določena odločitev prizadela, to ne pomeni nujno, da ne spoštuje naše meje.

Razlika je med izražanjem lastnih občutkov in pritiskanjem na drugo osebo, naj zaradi teh občutkov opusti svojo avtonomijo.

Ali je postavljanje meja sebično?

Meje so lahko izraz odgovorne skrbi zase in za odnos.

Omogočajo jasnejša pričakovanja in zmanjšujejo tveganje za zamere.

Toda tudi meje lahko postavljamo na različne načine.

Če svoje potrebe izražamo brez upoštevanja dogovorjenih obveznosti ali pravic drugih, lahko povzročimo težave.

Zdravo postavljanje meja zato ne pomeni, da so naše želje vedno pomembnejše od želja drugih.

Pomeni, da imamo pravico do svojih potreb in da jih poskušamo usklajevati z odgovornostjo do drugih.

Včasih bomo pomagali, čeprav nam ni najbolj priročno.

Drugič bomo prošnjo zavrnili.

Pomembno je, da odločitev ni vedno določena samo s strahom pred zavrnitvijo.

Kako zmanjšati odvisnost od potrditve drugih?

Popolna neodvisnost od mnenja drugih ni nujno realističen ali zaželen cilj.

Povratne informacije so pomembne za učenje in odnose.

Cilj je razviti stabilnejše vrednotenje sebe, ki ni odvisno od vsake pohvale ali kritike.

Razlikujte med informacijo in vrednotenjem sebe

Če nekdo ni zadovoljen z našo odločitvijo, to še ne pomeni, da smo slabi ljudje.

Če nekdo pohvali naše delo, je to lahko dragocena informacija.

Toda posamezna pohvala ne določa celotne osebne vrednosti.

Prepoznajte lastna merila

Vprašajte se:

Kaj je meni pomembno?

Katere vrednote želim upoštevati pri svojih odločitvah?

Ali bi določeno ravnanje še vedno izbral, če zanj ne bi prejel pohvale?

Takšna vprašanja pomagajo razvijati notranje orientacijske točke.

Vadite sprejemanje manjših nestrinjanj

Začnete lahko pri vsakodnevnih odločitvah.

Na primer:

»Danes bi raje izbral drugo restavracijo.«

»S tem predlogom se ne strinjam.«

»Ta vikend potrebujem čas zase.«

Namen ni izzivati konflikte.

Namen je pridobivati izkušnje, da lahko izrazimo drugačno željo, ne da bi morali takoj obnoviti popolno soglasje.

Razvijajte sočutnejši odnos do sebe

Samokritičnost lahko okrepi potrebo po zunanji potrditvi.

Če posameznik svoje napake razume kot dokaz nevrednosti, lahko nenehno išče zagotovila drugih.

Sočutje do sebe ne pomeni opravičevanja vseh svojih dejanj.

Pomeni sposobnost, da napake prepoznamo, prevzamemo odgovornost in se hkrati ne razvrednotimo kot osebo.

Vaja za samorefleksijo: Kdaj se odpovem sebi zaradi drugih?

Izberite eno nedavno situacijo, v kateri ste privolili v nekaj, česar si niste želeli.

Odgovorite na naslednja vprašanja.

1. Kaj je druga oseba dejansko želela od mene?

Opišite prošnjo ali pričakovanje brez dodatnih interpretacij.

2. Kaj sem si v resnici želel sam?

Ali sem želel pomagati, zavrniti, predlagati kompromis ali potreboval čas za odločitev?

3. Česa me je bilo strah, če bi rekel ne?

Razočaranja, jeze, izgube naklonjenosti, konflikta ali konkretnih posledic?

4. Kako verjetna je bila moja predvidena posledica?

Ali sem imel zanjo dejanske dokaze ali sem predvsem predvideval odziv drugega?

5. Ali je bila moja odločitev svobodna?

Ali sem imel občutek, da lahko izbiram, ali sem se počutil prisiljenega?

6. Kako sem se počutil po svoji odločitvi?

Olajšano, zadovoljno, izčrpano, jezno, krivo ali razočarano?

7. Za kaj sem bil dejansko odgovoren?

Za svoje obljube in vedenje ali tudi za vsako čustvo druge osebe?

8. Kako bi lahko svoje potrebe izrazil jasno in spoštljivo?

Oblikujte konkreten stavek.

9. Kaj bi naredil, če bi druga oseba izrazila razočaranje?

Kako bi ostal spoštljiv, ne da bi samodejno opustil svojo odločitev?

10. Kateri majhen korak lahko naredim naslednjič?

Izberite situacijo, v kateri je postavljanje meje razumno in varno.

Vaja ni diagnostični instrument.

Namenjena je prepoznavanju vedenjskih vzorcev in okoliščin, ki vplivajo na naše odločitve.

Osebne meje, ugajanje drugim in potreba po potrditvi: Najpogostejša vprašanja

Zakaj vedno potrebujem potrditev drugih?

Potreba po potrditvi drugih je lahko povezana s potrebo po pripadnosti, negotovostjo, občutljivostjo za zavrnitev ali prepričanjem, da je naša vrednost odvisna od odobravanja okolice.

Pomembno je razlikovati med običajno željo po povratnih informacijah in stalno potrebo po zagotovilih.

Če potrebujemo potrditev pred skoraj vsako odločitvijo, se lahko vprašamo, česa se bojimo, kadar je ne dobimo.

Morda nas skrbi, da bomo naredili napako.

Morda nas je strah zavrnitve.

Lahko pa smo se navadili, da drugim zaupamo bolj kot lastni presoji.

Koristno je postopoma razvijati lastna merila odločanja in preverjati, ali je zunanja potrditev res potrebna.

Zakaj težko rečem ne, čeprav si tega želim?

Zavrnitev lahko sproži strah pred konfliktom, razočaranjem ali izgubo odnosa.

Nekateri ljudje so se naučili, da je sprejemanje pričakovanj drugih pomemben način ohranjanja povezanosti.

Zato lahko rečejo »da«, še preden preverijo svoje potrebe.

Pomaga lahko, da si pred odgovorom vzamemo čas.

Na primer:

»Preveriti moram svoje obveznosti. Odgovorim ti pozneje.«

Takšen premor omogoča zavestnejšo odločitev.

Če je zavrnitev povezana z dejanskimi grožnjami ali nevarnostjo, pa je treba najprej upoštevati varnost.

Kako postaviti osebne meje brez občutka krivde?

Občutka krivde ni vedno mogoče takoj preprečiti.

Če smo dolgo verjeli, da moramo vedno izpolnjevati pričakovanja drugih, lahko postavljanje meja sprva sproži nelagodje.

Pomembno je preveriti, ali smo dejansko ravnali nepravično ali pa zgolj spremenili ustaljen vzorec.

Mejo izrazimo jasno in spoštljivo.

Na primer:

»Razumem, da potrebuješ pomoč, vendar danes nimam možnosti.«

Nato si dovolimo, da druga oseba doživi svoj odziv.

Cilj ni nujno popolna odsotnost krivde.

Cilj je sposobnost, da sprejmemo razumno odločitev tudi takrat, ko ob njej občutimo nekaj nelagodja.

Zakaj se preveč prilagajam drugim ljudem?

Pretirano prilagajanje je lahko povezano s potrebo po sprejetosti, strahom pred zavrnitvijo, naučenimi družinskimi vzorci ali izogibanjem konfliktom.

Včasih pa gre za odziv na dejanske okoliščine, v katerih ima druga oseba veliko moč.

Pomembno je opazovati, ali se prilagajamo iz svobodne želje po sodelovanju ali predvsem zato, ker se bojimo posledic.

Če po prilagajanju pogosto občutimo zamero, izčrpanost ali izgubo stika z lastnimi željami, je to lahko razlog za razmislek o osebnih mejah.

Zakaj se bojim, da me drugi ne bodo marali?

Strah pred zavrnitvijo je povezan s človekovo potrebo po socialni povezanosti.

Pri nekaterih ljudeh je izrazitejši zaradi preteklih izkušenj ali povečane občutljivosti za znake zavračanja.

Pomembno je preveriti, ali imamo za svoje predvidevanje dejanske dokaze.

Če nekdo ne odobrava naše odločitve, to še ne pomeni, da nas kot osebo zavrača.

Kakovostni odnosi lahko vključujejo nestrinjanje.

Če pa nas strah pred zavrnitvijo stalno omejuje pri izražanju lastnih potreb, je smiselno raziskati njegove vzroke.

Kako prenehati ugajati vsem okoli sebe?

Koristno je začeti s prepoznavanjem situacij, v katerih se samodejno prilagajamo.

Preden sprejmemo prošnjo, se lahko vprašamo:

»Ali si tega želim?«

»Ali imam za to čas in energijo?«

»Ali se odločam zaradi skrbi za drugega ali predvsem zaradi strahu?«

Nato lahko vadimo jasne odgovore in manj zahtevna nestrinjanja.

Pomembno je tudi sprejeti, da ne moremo vedno zadovoljiti vseh pričakovanj.

To ne pomeni, da postanemo brezbrižni.

Pomeni, da svojo skrb za druge usklajujemo z lastnimi potrebami in odgovornostmi.

Zakaj se počutim odgovornega za čustva drugih?

Takšen občutek je lahko povezan z naučenim prepričanjem, da moramo preprečevati razočaranje, jezo ali žalost drugih ljudi.

V nekaterih odnosih posameznik razvije navado stalnega spremljanja razpoloženja druge osebe.

Toda pomembno je razlikovati med vplivom in odgovornostjo.

Odgovorni smo za svoje vedenje, obljube, spoštljivost in morebitno povzročeno škodo.

Nismo pa odgovorni za vsako čustvo, ki ga drugi doživi.

Lahko nekoga razočaramo z razumno odločitvijo, ne da bi ravnali napačno.

Kako prepoznati, da nekdo ne spoštuje mojih meja?

Pomembno je opazovati ponavljajoče se vedenje.

Če druga oseba kljub jasni zavrnitvi vztrajno pritiska, posega v zasebnost, uporablja grožnje ali poniževanje, je to lahko znak nespoštovanja meja.

Toda posamezno nestrinjanje ali razočaranje še ne pomeni nujno kršitve.

Pomembno je, ali druga oseba sčasoma upošteva naše legitimne odločitve in ali je pripravljena na spoštljiv pogovor.

Pri prisili, grožnjah ali nasilju je treba dati prednost varnosti in ustrezni podpori.

Zakaj vedno popustim, da bi se izognil konfliktu?

Popuščanje lahko kratkoročno zmanjša napetost.

Če se bojimo konflikta, lahko zato hitro ugotovimo, da je prilagajanje najlažji način za trenutno olajšanje.

Toda če se takšen vzorec stalno ponavlja, lahko vodi v zamere in občutek, da naše potrebe niso pomembne.

Pomembno je razlikovati med kompromisom in samodejnim popuščanjem.

Kompromis vključuje določeno stopnjo vzajemnosti.

Samodejno popuščanje pa lahko pomeni, da svojih potreb sploh ne izrazimo.

Pomaga lahko postopna vaja v izražanju drugačnega mnenja in sprejemanju običajnega medosebnega nelagodja.

Kako razviti občutek lastne vrednosti brez odobravanja drugih?

Občutek lastne vrednosti lahko razvijamo tako, da postopoma oblikujemo stabilnejša notranja merila.

Pomembno je prepoznati svoje vrednote, sposobnosti, odgovornosti in osebne lastnosti.

Koristno je razlikovati med posamezno kritiko in celovito oceno sebe.

Prav tako je pomembno razvijati odnos do lastnih napak, ki omogoča odgovornost brez osebnega razvrednotenja.

Popolna neodvisnost od mnenja drugih ni nujen cilj.

Pomembneje je, da pohvala in kritika postaneta informaciji, ne pa edini merili naše vrednosti.

Povezava s knjigo Vzorci, ki živijo v nas

Vprašanja pretiranega prilagajanja, strahu pred zavrnitvijo in težav pri postavljanju meja se tematsko povezujejo z mojo knjigo Vzorci, ki živijo v nas.

V odnosih se lahko ponavljajo načini vedenja, ki smo jih razvili skozi različne življenjske izkušnje.

Nekateri nam pomagajo vzpostavljati povezanost in sodelovanje.

Drugi pa lahko sčasoma postanejo omejujoči.

Pomembno je razumeti, da ponavljajoči se vzorci niso nujno zavestne odločitve.

Včasih se odzovemo skoraj samodejno, še preden premislimo o svojih potrebah.

Toda prepoznavanje vzorca še ne pomeni, da poznamo njegov izvor.

Za razumevanje posameznikovega vedenja je treba upoštevati njegove izkušnje in sedanje okoliščine.

Knjiga Vzorci, ki živijo v nas je brezplačno dostopna na spletni strani Psihovizija.

Kdaj je smiselno poiskati strokovno pomoč?

Občasne težave pri zavračanju prošenj ali izražanju nestrinjanja so lahko del običajnih medosebnih odnosov.

Strokovna podpora je lahko koristna, kadar posameznik zaradi stalnega ugajanja doživlja izrazito stisko, izgublja stik z lastnimi potrebami ali se ponavljajoče znajde v odnosih, ki pomembno vplivajo na njegovo počutje.

Posebno pozornost zahtevajo odnosi, v katerih so prisotni grožnje, prisila, nadzor ali nasilje.

V takšnih okoliščinah ni ustrezno predpostavljati, da bo neposredno postavljanje meja vedno varno.

Pomembno je poiskati ustrezno podporo in načrtovati korake glede na dejanske okoliščine.

Ob neposredni nevarnosti v Sloveniji pokličite 112 oziroma policijo na 113.

Zaključek: Ni nam treba biti všeč vsem, da bi bili vredni spoštovanja

Potreba po sprejetosti je del človeškega življenja.

Želimo biti pomembni drugim.

Želimo ohranjati odnose.

Želimo vedeti, da nas ljudje cenijo.

Toda kakovostni odnosi ne zahtevajo stalnega zanikanja lastnih potreb.

Osebne meje nam omogočajo, da v odnosih ostajamo prisotni kot samostojni posamezniki.

Postavljanje meja ne pomeni, da nam ni mar za druge.

Pomeni, da tudi lastne potrebe obravnavamo kot pomembne.

Včasih bomo pomagali.

Drugič bomo sprejeli kompromis.

V določenih okoliščinah pa bomo morali reči ne.

Pomembno je, da naše odločitve ne temeljijo vedno samo na strahu pred izgubo naklonjenosti.

Pristnost ne pomeni, da vedno povemo vse, kar mislimo, ali da nikoli ne popustimo.

Pomeni, da lahko svoje vedenje usklajujemo z lastnimi vrednotami, potrebami in odgovornostmi.

In morda je prav v tem pomemben del osebne zrelosti.

Da lahko ostanemo spoštljivi do drugih, ne da bi pri tem vedno zapustili sebe.

»Ko svojo vrednost nehamo meriti samo z zadovoljstvom drugih, lahko začnemo graditi odnose, v katerih smo sprejeti tudi takrat, ko imamo svoje meje.«

Danijel Horvat, psiholog

Strokovni viri

Baumeister, R. F., & Leary, M. R. (1995). The need to belong: Desire for interpersonal attachments as a fundamental human motivation. Psychological Bulletin, 117(3), 497–529. https://doi.org/10.1037/0033-2909.117.3.497

Crocker, J., & Wolfe, C. T. (2001). Contingencies of self-worth. Psychological Review, 108(3), 593–623. https://doi.org/10.1037/0033-295X.108.3.593

Downey, G., & Feldman, S. I. (1996). Implications of rejection sensitivity for intimate relationships. Journal of Personality and Social Psychology, 70(6), 1327–1343. https://doi.org/10.1037/0022-3514.70.6.1327

Neff, K. D. (2003). Self-compassion: An alternative conceptualization of a healthy attitude toward oneself. Self and Identity, 2(2), 85–101. https://doi.org/10.1080/15298860309032

Rogers, C. R. (1959). A theory of therapy, personality, and interpersonal relationships, as developed in the client-centered framework. In S. Koch (Ed.), Psychology: A study of a science. Vol. 3. Formulations of the person and the social context (pp. 184–256). McGraw-Hill.

Danijel Horvat, magister psihologije