Otrok in čustva sta neločljivo povezana že od prvih trenutkov življenja. Otrok občuti vznemirjenje, nelagodje, strah, veselje, jezo, razočaranje in številna druga čustvena stanja veliko prej, preden jih zna poimenovati, razumeti ali zavestno uravnavati.
Prav zato lahko odraslega preseneti, kako veliko čustvo sproži dogodek, ki se njemu zdi majhen. Konec igre, izgubljena igrača, čakanje, prepoved, neuspeh, sprememba načrta ali napačna skodelica lahko pri otroku sprožijo odziv, ki je veliko intenzivnejši, kot bi ga pričakovali.
Takšni trenutki ne pomenijo nujno, da je otrok razvajen, preobčutljiv ali da se mora preprosto naučiti obvladovati. Odprejo pomembnejše razvojno vprašanje: kako otrok sploh razvije sposobnost, da močno čustvo prepozna, prenese in uravnava, ne da bi ga čustvo popolnoma usmerjalo?
Odgovor ni v eni tehniki. Čustvena regulacija nastaja postopoma skozi razvoj, izkušnje in odnose. Otrok se ne rodi z odraslo sposobnostjo samoregulacije. Del tega, kar bo nekoč zmogel narediti sam, najprej doživlja ob pomoči drugih ljudi.
Otrok in čustva: kaj pomeni čustvena regulacija?
Čustvena regulacija ne pomeni, da otrok ne občuti močnih čustev. Prav tako ne pomeni, da mora biti vedno miren, prijazen ali zadovoljen.
Regulacija se nanaša na procese, s katerimi človek vpliva na svoje čustveno doživljanje, izražanje in odzivanje. Pri otroku se to lahko kaže v postopnem razvoju sposobnosti, da prenese frustracijo, usmeri pozornost drugam, poišče pomoč, uporabi besede namesto impulzivnega vedenja, počaka, se po vznemirjenju ponovno umiri ali sčasoma drugače razume situacijo.
Pomembna je beseda postopoma.
Otrok lahko neko sposobnost pokaže danes in jo jutri v zahtevnejši situaciji izgubi. Lahko se dobro uravnava doma, vendar težje po napornem dnevu. Lahko razume, da udarjanje ni dovoljeno, in kljub temu v trenutku intenzivne jeze še nima dovolj nadzora, da bi impulz vedno ustavil.
Razvoj zato ni ravna črta od »ne zna« do »zna«. Sposobnost regulacije je odvisna tudi od intenzivnosti čustva, utrujenosti, okolja, razvojnega obdobja in zahtev konkretne situacije.
Otrok najprej potrebuje drugega človeka
Ko je majhen otrok močno vznemirjen, odrasli naredi veliko tega, česar otrok še ne zmore sam.
Približa se. Govori mirneje. Odstrani preveč dražljajev. Poskrbi za varnost. Pomaga poimenovati dogajanje. Postavi mejo. Počaka. Otroku omogoči, da se njegovo vzburjenje postopoma zmanjša.
Temu procesu lahko rečemo koregulacija. Otrokova regulacija namreč ne nastaja samo znotraj otroka, ampak se v zgodnjem razvoju pomembno oblikuje tudi znotraj odnosa. Pregled raziskav o razvoju čustvene regulacije v odnosu med staršem in otrokom poudarja, da se otrokove regulacijske sposobnosti razvijajo v dinamičnem odnosnem kontekstu.
To ne pomeni, da mora odrasli odstraniti vsako neprijetno čustvo. Prav tako ne pomeni, da mora otroka vedno takoj pomiriti.
Pomeni, da otrok skozi ponavljajoče se izkušnje postopoma pridobiva nekaj, kar bo pozneje vedno bolj sposoben izvajati sam.
Koregulacija ni enaka temu, da otroka vedno pomirimo
Ta razlika je pomembna.
Če otrok joče, ker ne dobi igrače, koregulacija ne pomeni, da mu igračo kupimo.
Če je jezen zaradi konca risanke, ne pomeni, da risanko ponovno vključimo.
Če udarja, ne pomeni, da vedenje dovolimo zato, ker razumemo njegovo jezo.
Odrasli lahko pomaga otroku uravnavati čustvo in hkrati ohrani mejo.
»Vidim, da si zelo jezen. Risanke je konec.«
»Jezen si lahko. Ne dovolim, da me udarjaš.«
Otrok tako postopoma dobiva pomembno izkušnjo: močno čustvo je mogoče doživeti, ne da bi zaradi njega izginila struktura sveta.
Prav to sva podrobneje obravnavala v članku Otrokovi izbruhi jeze: kaj se dogaja, ko otrok izgubi nadzor?.
Odrasli otroka uči tudi s svojim odzivom na čustva
Otroci se o čustvih ne učijo samo takrat, ko jim nekaj razložimo.
Učijo se tudi iz tega, kako se odrasli odzove na njihovo žalost, strah, jezo ali razočaranje.
Predstavljajmo si otroka, ki ga je nečesa strah.
Odrasli lahko reče:
»Nič te nima biti strah.«
Lahko pa reče:
»Vidim, da te je strah. Poglejva, kaj te je prestrašilo.«
V obeh primerih želi odrasli pomagati. Toda sporočilo o čustvu je različno.
V prvem primeru lahko otrok sliši, da njegovega doživljanja ne bi smelo biti. V drugem dobi možnost, da čustvo prepozna in ga poveže s situacijo.
Klasični pregled raziskav Eisenberg, Cumberland in Spinrad o socializaciji čustev opisuje več načinov, s katerimi odrasli sodelujejo pri otrokovem čustvenem razvoju: z odzivi na otrokova čustva, pogovori o čustvih in lastnim čustvenim izražanjem.
Avtorji obenem opozarjajo, da velik del literature temelji na korelacijskih raziskavah. Zato ni smiselno vsakega otrokovega načina regulacije neposredno pripisati enemu načinu starševskega odzivanja.
Poimenovanje čustva lahko otroku pomaga razumeti izkušnjo
Otrok sprva doživlja nekaj, česar še ne zna nujno razložiti.
Telo je napeto.
Srce bije hitreje.
Želi nekaj narediti.
Nečesa noče.
Čuti močan impulz.
Odrasli lahko takšni izkušnji postopoma pomaga dodati besede.
»Razočaran si, ker ti ni uspelo.«
»Jezen si, ker je igra končana.«
»Zdi se mi, da te je to prestrašilo.«
Pri tem ni treba vsakič pravilno uganiti otrokovega notranjega stanja. Še posebej pri starejšem otroku lahko vprašamo:
»Se ti zdi, da si bolj jezen ali razočaran?«
Otrok tako postopoma razvija bogatejši jezik za svoje notranje izkušnje. Čustvo ni več samo nekaj, kar se zgodi v telesu in vedenju. Postaja nekaj, kar je mogoče prepoznati, poimenovati in o čemer je mogoče govoriti.
Otrok se uči čustvene regulacije tudi z opazovanjem odraslih
Odrasli otroku lahko desetkrat razloži, da mora govoriti mirno, vendar otrok hkrati opazuje, kaj odrasli naredi, ko je sam jezen.
Kako reagira, ko se mu mudi?
Kaj naredi, ko nekaj ne uspe?
Kako govori med konfliktom?
Ali se po napaki opraviči?
Ali zna reči, da potrebuje nekaj časa, da se umiri?
Otrok iz teh situacij ne prevzema preprostih kopij odraslega vedenja, vendar so načini čustvenega izražanja odraslih del okolja, v katerem se uči o čustvih.
Pregled Hajal in Paley posebej izpostavlja pomen čustev in čustvene regulacije staršev pri socializaciji otrokovih čustev. Regulacija odraslega je pomembna tako zaradi zgleda kot zaradi tega, ker vpliva na kakovost njegovega odzivanja na otrokova čustva.
Otrokova jeza lahko aktivira tudi našo jezo
To je eden najzahtevnejših delov koregulacije.
Ko je otrok miren, je razmeroma preprosto govoriti o pomenu mirnega odzivanja.
Veliko težje je takrat, ko otrok že dvajset minut protestira, odrasli je utrujen, mudi se mu in ima občutek, da ga otrok sploh ne posluša.
Otrokova čustva vplivajo na odraslega, odraslova čustva pa vplivajo na otroka.
Proces je dvosmeren.
Zato ideja, da mora biti odrasli samo popolnoma miren regulator otroka, ni realistična. Tudi odrasli ima svoj živčni sistem, svoje izkušnje, utrujenost, pričakovanja in meje.
Pomembno je predvsem, da odrasli postopoma prepoznava tudi lastno aktivacijo.
»Zdaj postajam zelo jezen.«
»Potrebujem trenutek, preden odgovorim.«
»Prej sem kričal. To ni bil dober način.«
S tem otrok ne dobi modela človeka brez čustev. Dobi model človeka, ki ima čustva in zanje prevzema odgovornost.
Čustvena regulacija ni zatiranje čustev
Otrok, ki ne kaže jeze, ni nujno bolje reguliran od otroka, ki jo izrazi.
Regulacija ni isto kot odsotnost izražanja.
Če otrok dobi sporočilo, da so določena čustva nesprejemljiva, se lahko nauči predvsem tega, da jih ne kaže pred odraslim. To še ne pomeni, da jih zna razumeti ali uravnavati.
Podobno velja za žalost.
»Veliki otroci ne jokajo.«
Takšno sporočilo lahko ustavi vidno izražanje, vendar otroku ne pove veliko o tem, kaj naj naredi z žalostjo.
Bolj razvojno uporabno je razlikovanje:
Vsa čustva so mogoča. Vsa vedenja niso.
Jeza je dovoljena.
Udarjanje druge osebe ni.
Razočaranje je dovoljeno.
Uničevanje predmetov ni.
Strah je dovoljen.
Otrok pa se lahko postopoma uči, kako z njim ravnati.
Otrok ne potrebuje rešitve za vsako neprijetno čustvo
Odrasli imamo močan impulz, da otrokovo stisko odstranimo.
Otrok je žalosten, zato ga želimo takoj razvedriti.
Razočaran je, zato želimo problem rešiti.
Nekaj ga skrbi, zato mu zagotavljamo, da bo vse v redu.
Včasih je pomoč potrebna. Včasih pa otrok potrebuje predvsem izkušnjo, da lahko neprijetno čustvo obstaja nekaj časa in nato mine.
Če vsako frustracijo takoj odstranimo, lahko otrok dobi manj priložnosti za postopno razvijanje tolerance do neprijetnih notranjih stanj.
To ne pomeni, da ga pustimo samega v stiski. Razlika je med:
»Tega ne smeš čutiti.«
in
»Vidim, da ti je težko. Tukaj sem.«
V drugem primeru čustva ne odstranjujemo. Otroku pomagamo, da ga prenese.
Strategije se spreminjajo z razvojem
Način, kako pri regulaciji pomagamo dveletniku, ni enak načinu, ki ga uporabimo pri desetletniku.
Pri mlajšem otroku odrasli pogosto veliko naredi z okoljem. Odstrani dražljaj, preusmeri pozornost, pomaga pri prehodu, fizično ostane blizu in uporablja malo besed.
S starostjo lahko otrok vedno bolj sodeluje pri razmišljanju o svojih odzivih.
»Kaj si opazil tik preden si postal zelo jezen?«
»Kaj ti je pomagalo, da si se umiril?«
»Kaj bi lahko naslednjič poskusil drugače?«
Razvoj samoregulacije vključuje postopno večjo sposobnost usmerjanja pozornosti, zaviranja impulzov, razumevanja čustev in uporabe različnih strategij.
Sistematični pregled raziskav o vplivu staršev na čustveno regulacijo v srednjem otroštvu prav tako kaže, da ostajajo procesi socializacije čustev pomembni tudi po zgodnjem otroštvu.
Ni ene pravilne strategije za vsako čustvo
Otroka lahko naučimo globoko dihati, vendar dihanje ni univerzalna rešitev.
Lahko ga naučimo preusmeriti pozornost, vendar tudi preusmerjanje ni vedno najboljša možnost.
Včasih je koristno govoriti.
Včasih se umakniti od dražljaja.
Včasih poiskati pomoč.
Včasih nekaj časa počakati.
Včasih rešiti problem.
Včasih pa problema ni mogoče rešiti in se mora človek naučiti prenesti čustvo, ki ga povzroča.
Zrela regulacija zato ni obvladovanje ene tehnike. Je postopno razvijanje repertoarja odzivov in sposobnosti presoditi, kaj je v določeni situaciji smiselno.
Kaj lahko odrasli naredi v vsakdanjem življenju?
Čustvo najprej opazimo
Preden popravljamo vedenje, lahko poskusimo razumeti, kaj se dogaja.
To ne pomeni, da moramo vedno izvajati dolgo psihološko analizo. Včasih je dovolj:
»Vidim, da si razočaran.«
Ločimo čustvo od vedenja
Otrok lahko občuti karkoli. Nekatera vedenja pa zahtevajo mejo.
»Razumem, da si jezen. Ne dovolim udarjanja.«
To je neposredno povezano z načeli iz članka Kako postaviti meje otroku brez kričanja in nenehnega kaznovanja?.
Ne zahtevajmo refleksije na vrhuncu čustva
Ko je otrok zelo vznemirjen, ni nujno pravi trenutek za vprašanja o tem, zakaj je nekaj naredil in kaj bi moral narediti drugače.
Najprej regulacija, nato refleksija.
Po umiritvi se vrnimo k dogodku
Ko je otrok ponovno dostopnejši za pogovor, lahko skupaj pogledamo, kaj se je zgodilo.
Ne zato, da bi ga zaslišali, ampak da bi izkušnjo spremenili v priložnost za učenje.
Opazimo tudi majhne uspehe
Otrok morda ni popolnoma obvladal jeze, vendar je namesto udarca stisnil pesti.
Morda je kričal, vendar se je hitreje umiril.
Morda je prvič sam povedal:
»Zelo sem jezen.«
Razvoj pogosto poteka skozi takšne majhne premike.
Čustvena regulacija otroka ni samo odgovornost staršev
Pomembno je preprečiti še eno poenostavitev.
Če ima otrok težave z regulacijo, to samo po sebi ni dokaz napačnega starševstva.
Otroci se razlikujejo v temperamentu, reaktivnosti, razvoju, izkušnjah in okoljskih zahtevah. Tudi raziskovalni modeli socializacije čustev poudarjajo dvosmernost procesa: odrasli vplivajo na otroka, otrokove značilnosti in odzivi pa vplivajo na odrasle.
Zato ni strokovno upravičeno iz otrokovega posameznega vedenja sklepati, kakšni so njegovi starši.
Veliko koristneje je pogledati sistem: otroka, odrasle, okolje, razvojno obdobje in ponavljajoče se interakcije.
Kdaj je smiselno poiskati dodatno strokovno pomoč?
Med otroki obstajajo velike individualne razlike, zato posamezno močno čustvo ali občasna težava z umirjanjem sama po sebi ne pomenita motnje.
Dodatna strokovna ocena je lahko smiselna, kadar težave z uravnavanjem čustev postanejo zelo intenzivne, dolgotrajne ali pogoste, kadar pomembno ovirajo otrokovo vsakodnevno delovanje, odnose, vrtec ali šolo, kadar se pojavlja izrazito ogrožanje sebe ali drugih oziroma kadar odrasli opažajo trajen razvojni vzorec, ki jih skrbi.
Namen strokovne ocene ni otroku čim hitreje pripisati oznake, ampak razumeti širšo sliko in ugotoviti, ali otrok oziroma družina potrebujeta dodatno podporo.
Zaključek
Otrok se ne rodi z navodilom, kaj naj naredi z jezo, strahom, razočaranjem ali žalostjo. To sposobnost razvija skozi leta.
Na začetku velik del regulacije prihaja od zunaj. Odrasli ustvarja varnost, prilagaja okolje, pomaga poimenovati čustvo, postavlja mejo in otroku pomaga preživeti trenutek, ki ga sam še težko obvladuje.
Sčasoma se nekaj od tega preseli navznoter.
Otrok začne prepoznavati, kaj čuti. Nauči se, da čustvo ni ukaz. Razvija besede, strategije, sposobnost čakanja, zaviranja impulza in razmišljanja o svojem vedenju. Vsega ne zmore vedno in razvoj ni linearen.
Prav zato cilj ni otrok brez močnih čustev.
Cilj je človek, ki se skozi razvoj vedno bolje uči, da lahko močno čustvo občuti, ga razume in se odloči, kaj bo z njim naredil.
»Otroka ne učimo čustvene regulacije tako, da iz njegovega življenja odstranimo močna čustva. Učimo ga predvsem skozi izkušnjo, da je mogoče čustvo občutiti, ga razumeti, preživeti in postopoma izbrati, kako bomo nanj odgovorili.«
Danijel Horvat, psiholog
Nadaljujte z raziskovanjem
Če želite bolje razumeti trenutke, ko otrokovo čustveno vzburjenje postane zelo intenzivno, nadaljujte s člankom Otrokovi izbruhi jeze: kaj se dogaja, ko otrok izgubi nadzor?.
Pri postavljanju meja je pomembno razumeti, da sprejemanje čustva ne pomeni dovoljevanja vsakega vedenja. To razliko podrobneje razvija članek Kako postaviti meje otroku brez kričanja in nenehnega kaznovanja?. Za širše razumevanje čustvenih procesov pa preberite tudi članek Čustvena regulacija: zakaj nas čustva včasih popolnoma prevzamejo?.
Naslednji članek v sklopu bo Pretirano zaščitništvo: kdaj pomoč otroku začne ovirati njegovo samostojnost? V njem bomo pogledali občutljivo mejo med podporo, zaščito in izkušnjami, ki jih otrok potrebuje, da postopoma razvija občutek lastne zmožnosti.
Več o strokovnem delu in možnostih sodelovanja najdete na strani Storitve Psihovizije.
O avtorju
Danijel Horvat, magister psihologije
Psiholog, raziskovalec in avtor. Na Psihoviziji povezuje psihološko znanje, raziskovalni pristop in praktične izkušnje ter psihološka spoznanja približuje posameznikom in organizacijam na strokoven, razumljiv in uporaben način.
Njegovo poslanstvo je pomagati ljudem bolje razumeti sebe in svoje situacije, prepoznavati ter razvijati potenciale in premagovati notranje ovire, ki jih omejujejo pri osebnem in poklicnem razvoju.
S svojim delom psihologijo približuje resničnemu življenju ter ustvarja znanje, ideje in praktična orodja, ki posameznikom pomagajo bolje razumeti sebe, sprejemati kakovostnejše odločitve, ustvarjati pozitivne spremembe ter živeti bolj zavestno, kakovostno in izpolnjeno.
V ospredju njegovega dela je prepričanje, da pravo razumevanje človeka ni samo cilj psihologije, temveč tudi izhodišče za njegov razvoj.
Viri in literatura
Eisenberg, N., Cumberland, A., & Spinrad, T. L. (1998). Parental socialization of emotion. Psychological Inquiry, 9(4), 241–273. https://doi.org/10.1207/s15327965pli0904_1
Hajal, N. J., & Paley, B. (2020). Parental emotion and emotion regulation: A critical target of study for research and intervention to promote child emotion socialization. Developmental Psychology, 56(3), 403–417. https://doi.org/10.1037/dev0000864
England-Mason, G., & Gonzalez, A. (2020). Intervening to shape children’s emotion regulation: A review of emotion socialization parenting programs for young children. Emotion, 20(1), 98–104. https://doi.org/10.1037/emo0000638
Zimmer-Gembeck, M. J., & Skinner, E. A. (2016). The development of coping: Implications for psychopathology and resilience. In D. Cicchetti (Ed.), Developmental Psychopathology. Wiley.