Pohvala otroka se zdi ena najbolj samoumevnih oblik spodbude. Otrok nekaj naredi dobro in odrasli reče: »Bravo.« Nariše risbo in sliši: »Čudovito.« Reši nalogo in mu povemo: »Kako si pameten.« Pomaga pospraviti in dodamo: »Priden si.«
Namen je običajno dober. Otroku želimo pokazati, da smo ga opazili, okrepiti njegovo samozaupanje in ga spodbuditi, da nadaljuje. Prav zato se lahko zdi nenavadno vprašanje, ali je lahko pohvale tudi preveč oziroma ali je lahko določena pohvala manj koristna, kot pričakujemo.
Psihološko vprašanje namreč ni samo, ali otroka pohvalimo. Pomembno je tudi, kaj s pohvalo poudarimo, kakšno razlago uspeha otroku ponudimo in kaj otrok iz našega odziva sklepa o sebi.
Pohvala ni samo prijetna beseda. Lahko je tudi informacija. Otroku lahko sporoča, kaj je odrasli opazil, kaj ceni in čemu pripisuje uspeh. Prav zato ni vseeno, ali otrok sliši »pameten si«, »res si se potrudil«, »poskusil si drugačen način« ali preprosto »vidim, da si to naredil sam«.
Pohvala otroka ni vedno samo pozitivna povratna informacija
Ko odrasli otroka pohvali, se lahko hkrati zgodi več stvari. Otrok dobi socialno pozornost, informacijo o svojem vedenju ali dosežku ter sporočilo o tem, zakaj je bil uspešen.
Če rečemo:
»Ti si res pameten.«
poudarimo lastnost otroka.
Če rečemo:
»Pri tej nalogi si vztrajal tudi takrat, ko prvi način ni deloval.«
poudarimo proces.
Če rečemo:
»Sestavljanko si dokončal.«
predvsem opišemo rezultat.
Vsi trije odzivi se nanašajo na isti uspeh, vendar otroku ne posredujejo povsem iste informacije.
Obsežen pregled raziskav Henderlong in Lepper o pohvali in notranji motivaciji otrok je pokazal, da pohvala sama po sebi ni niti dobra niti slaba. Njeni učinki so odvisni od številnih dejavnikov. Med drugim je lahko koristnejša, kadar je iskrena, podpira občutek kompetentnosti, spodbuja razlage uspeha, povezane z dejavniki, na katere otrok lahko vpliva, in ne ustvarja pretirane odvisnosti od socialnega primerjanja.
»Kako si pameten« zveni spodbudno, vendar lahko nosi še drugo sporočilo
Ena najbolj znanih raziskovalnih smeri na področju pohvale razlikuje med pohvalo sposobnosti in pohvalo procesa.
V klasičnih eksperimentih so otroci po uspešno rešeni nalogi prejeli različne vrste povratnih informacij. Nekateri so bili pohvaljeni zaradi inteligentnosti, drugi zaradi truda.
Mueller in Dweck sta v seriji šestih raziskav ugotovili, da so petošolci, pohvaljeni zaradi inteligentnosti, po poznejšem neuspehu pokazali manj vztrajnosti, manj uživanja v nalogi in slabšo uspešnost kot otroci, pohvaljeni zaradi truda. Otroci, pohvaljeni zaradi inteligentnosti, so inteligentnost tudi pogosteje razumeli kot nespremenljivo lastnost.
To ne pomeni, da bo stavek »pameten si« otroku škodoval ali da ga nikoli ne smemo izreči.
Takšen sklep bi šel dlje od raziskovalnih dokazov.
Pomembnejše je razumeti mehanizem, ki ga raziskave odpirajo. Če uspeh pogosto pojasnjujemo z lastnostjo osebe, lahko postane tudi neuspeh informacija o osebi.
Če sem uspešen zato, ker sem pameten, kaj pomeni trenutek, ko mi ne uspe?
Ko pohvalimo osebo, lahko neuspeh postane bolj oseben
Razliko lahko ponazorimo z dvema stavkoma.
»Ti si odličen matematik.«
in:
»Opazil sem, da si pri tej nalogi preizkusil tri različne načine.«
Prvi stavek opisuje otroka. Drugi opisuje nekaj, kar je otrok naredil.
Če otrok naslednji dan ne zna rešiti naloge, lahko prvi tip pohvale ustvari neprijetno vprašanje:
»Če mi zdaj ne gre, ali to pomeni, da nisem več dober matematik?«
To vprašanje je bilo neposredno predmet eksperimentalnega raziskovanja. Kamins in Dweck sta primerjali pohvalo osebe, rezultata in procesa ter ugotovili, da so otroci po pohvali, usmerjeni na osebo, ob poznejšem neuspehu pokazali več nemočnih odzivov kot otroci, ki so prejeli procesno usmerjeno povratno informacijo.
Podobno so poznejše raziskave pokazale, da je pohvala osebe lahko posebej občutljiva pri otrocih z nižjim samospoštovanjem, saj lahko neuspeh po takšni pohvali lažje postane ocena celotnega sebe.
Ali to pomeni, da moramo vedno hvaliti trud?
Ne.
Prav tukaj se je psihološko spoznanje v popularni kulturi pogosto spremenilo v preveč preprosto pravilo:
»Nikoli ne pohvali inteligentnosti. Vedno pohvali trud.«
Toda tudi pohvala truda ni čarobna formula.
Predstavljajmo si otroka, ki se skoraj ni potrudil, naloga pa mu je uspela.
Odrasli reče:
»Kako zelo si se trudil.«
Otrok ve, da to ni res.
Ali pa otrok vloži veliko truda, vendar uporablja neučinkovito strategijo in nikamor ne napreduje. Če odrasli samo ponavlja:
»Pomembno je, da se trudiš.«
lahko spregleda pomembnejšo informacijo: morda otrok potrebuje novo strategijo, pomoč ali drugačen način reševanja problema.
Pohvala procesa zato ni samo pohvala napora.
Proces lahko vključuje strategijo, vztrajnost, spremembo pristopa, iskanje pomoči, popravljanje napake, osredotočenost ali premišljeno odločitev.
Namesto:
»Super si se trudil.«
lahko včasih natančneje rečemo:
»Ko prvi način ni deloval, si poskusil drugače.«
Takšna povratna informacija otroku pove, kaj smo dejansko opazili.
Otrok hitro prepozna pohvalo, ki ne pomeni ničesar
Predstavljajmo si odraslega, ki skoraj na vse odgovarja enako:
»Bravo!«
Otrok nariše črto.
»Bravo!«
Pospravi en predmet.
»Bravo!«
Obuje čevelj.
»Bravo!«
Pokaže nekaj, kar je naredil že stokrat.
»Bravo!«
Takšna pohvala je lahko dobronamerna, vendar lahko sčasoma postane zelo malo informativna.
Novejše raziskave kažejo, da že majhni otroci niso pasivni prejemniki vsake pohvale. Otroci lahko presojajo, kako informativen je vir pohvale, in razlikujejo med osebo, ki pohvali skoraj vse, ter osebo, katere pohvala je bolj povezana s kakovostjo opravljenega dela.
To nas pripelje do pomembnega načela: pohvala je lahko vrednejša, kadar nekaj pomeni.
Včasih je boljše opisati kot oceniti
Otrok prinese risbo.
Prva avtomatična reakcija odraslega je:
»Prelepa je!«
S tem ni nič narobe.
Včasih pa lahko namesto hitre ocene pokažemo zanimanje:
»Vidim, da si tukaj uporabil veliko različnih barv.«
»Povej mi, kaj se dogaja na sliki.«
»Opazil sem, da si se dolgo ukvarjal s tem delom.«
Razlika je subtilna.
Otrok ne dobi samo informacije, ali je izdelek odraslemu všeč. Dobi izkušnjo, da odraslega zanima njegov proces, odločitev ali ideja.
To je lahko posebej pomembno pri ustvarjalnih dejavnostih, kjer ni nujno smiselno vsakega izdelka takoj razvrstiti na lestvico »lepo« ali »ni lepo«.
Pohvala otroka lahko nehote postane pričakovanje
Predstavljajmo si otroka, ki pogosto sliši:
»Ti si naš mali matematik.«
ali:
»Ti si vedno tako priden.«
Takšna sporočila so lahko prijetna. Vendar lahko otrok iz njih postopoma oblikuje tudi predstavo o tem, kakšen mora biti, da ohrani pozitivno podobo v očeh pomembnih odraslih.
Kaj se zgodi, ko »priden otrok« naredi nekaj, kar odraslemu ni všeč?
Kaj se zgodi, ko »mali matematik« dobi slabo oceno?
Kaj se zgodi, ko »pogumni otrok« občuti strah?
Težava ni v eni pohvali. Pomemben je širši vzorec, v katerem pohvala začne definirati identiteto.
Otrok je vedno več kot njegov dosežek, talent, ocena ali vedenje v posameznem trenutku.
Ali lahko pohvala zmanjša notranjo motivacijo?
Odgovor ni preprost.
Včasih se pojavi trditev, da pohvala »uničuje notranjo motivacijo«. To je preveč kategorično.
Pregled Henderlong in Lepper kaže precej bolj kompleksno sliko. Pohvala lahko notranjo motivacijo okrepi, oslabi ali nanjo nima posebnega učinka. Pomembni so njena vsebina, zaznana iskrenost, otrokova interpretacija, kontekst in značilnosti otroka.
Posebej pomembna je razlika med pohvalo, ki otroku daje uporabno informacijo o njegovi kompetentnosti, in pohvalo, ki jo otrok doživi predvsem kot nadzor.
Če otrok nekaj počne zato, ker ga dejavnost zanima, odraslemu ni treba vsakega trenutka spreminjati v ocenjevanje.
Včasih je dovolj, da sodeluje, posluša ali pokaže zanimanje.
Otrok ne potrebuje pohvale za vsak korak
Ko se otrok uči nečesa novega, je povratna informacija lahko zelo koristna.
Ko neko vedenje že dobro obvlada, pa stalna pohvala ni nujno potrebna.
Predstavljajmo si otroka, ki že mesece sam pospravlja krožnik.
Če odrasli vsakič navdušeno reče:
»Bravo, kako si priden, ker si odnesel krožnik!«
lahko vsakodnevno odgovornost še vedno predstavlja kot nekaj, kar zahteva posebno zunanjo potrditev.
Včasih je povsem dovolj:
»Hvala.«
Ali pa ni treba reči ničesar.
Otrok lahko določena vedenja postopoma začne izvajati zato, ker so postala del njegovega delovanja, odgovornosti ali sodelovanja, ne zato, ker vsakič pričakuje oceno odraslega.
Pohvala in pozornost nista ista stvar
Otrok lahko potrebuje našo pozornost, ne da bi potreboval našo oceno.
Ko nam pokaže stolp iz kock, lahko rečemo:
»Vidim ga. Res je visok.«
Ko nam pokaže risbo:
»Povej mi kaj o njej.«
Ko prvič nekaj naredi sam:
»Uspelo ti je brez moje pomoči.«
Takšni odzivi otroku še vedno sporočajo:
»Vidim te.«
Ne zahtevajo pa vedno vrednostne sodbe.
To se neposredno povezuje s člankom Zakaj otrok išče pozornost tudi z vedenjem, ki nas jezi?. Pozornost odraslega je pomemben del otrokovega socialnega okolja, vendar pozornost ni nujno enaka neprestanemu hvaljenju.
Pohvala je lahko problematična tudi takrat, ko ustvarja primerjanje
Predstavljajmo si:
»Ti si najboljši v razredu.«
»Veliko bolje ti gre kot tvojemu bratu.«
»Poglej, kako lepo si naredil v primerjavi z drugimi.«
Takšna pohvala lahko otroku sporoči, da je pomembna njegova relativna pozicija.
Uspeh ni več samo nekaj, kar je dosegel. Postane dokaz, da je pred nekom drugim.
Socialno primerjanje je normalen del razvoja in ga ni mogoče odstraniti. Vendar ga odraslim ni treba dodatno postavljati v središče vsakega uspeha.
Velikokrat lahko otrok dobi kakovostnejšo povratno informacijo, če ga primerjamo z njegovim prejšnjim delovanjem:
»Prejšnji teden si pri tem potreboval pomoč, danes si naredil sam.«
Takšna informacija poudari razvoj.
Procesna pohvala ni čarobna formula
Pomembno je še eno opozorilo.
Velik del popularnega govora o pohvali temelji na vplivnih eksperimentalnih raziskavah, vendar znanstvena slika ni zaključena.
Novejša eksperimentalna raziskava otrok je na primer ugotovila, da med pohvalo osebe in procesa pri nekaterih glavnih izidih ni bilo razlik, čeprav je procesna pohvala v raziskovalnih analizah pokazala nekatere prednosti v primerjavi s kontrolnim pogojem.
To pomeni, da ni strokovno upravičeno iz raziskovalne literature ustvariti novega rigidnega starševskega pravila.
Ne gre za to, da moramo vsak stavek pred izrekom psihološko analizirati.
Veliko pomembneje je razumeti splošno načelo: pohvala je najbolj uporabna, kadar je pristna, dovolj specifična in otroku pomaga razumeti nekaj resničnega o njegovem vedenju, procesu ali napredku.
Kako pohvaliti otroka bolj premišljeno?
Opišimo, kaj smo dejansko opazili
Namesto:
»Kako si priden.«
lahko rečemo:
»Opazil sem, da si pospravil tudi stvari, ki jih nisi uporabljal ti.«
Otrok dobi natančnejšo informacijo o vedenju.
Opazimo strategijo, ne samo truda
Namesto avtomatičnega:
»Super si se trudil.«
lahko rečemo:
»Ko ti prvi način ni uspel, si poskusil z drugim.«
S tem poudarimo prilagajanje in reševanje problema.
Pohvala naj bo verodostojna
Otroku ni treba govoriti, da je nekaj izjemno, kadar oba vesta, da ni.
Iskrena povratna informacija lahko pomeni več kot avtomatično navdušenje.
Ne spreminjajmo vsakega dosežka v oceno osebnosti
Otrok je lahko nekaj naredil dobro, ne da bi moral zato postati »genij«, »zmagovalec« ali »najboljši«.
Uspeh lahko ostane uspeh.
Včasih namesto pohvale vprašajmo
»Na kateri del si najbolj ponosen?«
»Kako si ugotovil, kaj moraš narediti?«
»Kaj je bilo najtežje?«
S tem pozornost premaknemo z naše ocene na otrokovo razmišljanje o lastni izkušnji.
Pohvala naj otroku ne odvzame lastništva nad uspehom
Otrok nekaj doseže.
Odrasli se razveseli.
To je normalen del odnosa.
Toda zanimivo vprašanje je, čigav postane uspeh.
Ali otrok predvsem čaka:
»Kaj bo mama rekla?«
»Ali bo oče zadovoljen?«
Ali pa se postopoma uči vprašati tudi:
»Kaj jaz mislim o tem, kar sem naredil?«
»Sem zadovoljen s svojim delom?«
»Kaj sem se naučil?«
»Kaj bi naslednjič naredil drugače?«
Eden od razvojnih ciljev ni otrok, ki ne potrebuje nikogaršnje povratne informacije. Ljudje smo socialna bitja in mnenje pomembnih drugih nam nekaj pomeni.
Cilj je, da zunanja povratna informacija postopoma ni edini vir otrokove presoje lastne vrednosti in uspeha.
Pohvala, samostojnost in občutek »zmorem«
Ko otrok nekaj naredi sam, lahko odrasli hitro prevzame trenutek z močnim navdušenjem.
Včasih pa je dovolj pustiti otroku, da sam občuti rezultat svojega dejanja.
»Uspelo ti je.«
In počakati.
Otrokov izraz na obrazu lahko pove več kot dodatnih deset pohval.
To se neposredno povezuje z razvojem samostojnosti, ki sva ga obravnavala v članku Pretirano zaščitništvo: kdaj pomoč otroku začne ovirati njegovo samostojnost?. Odrasli lahko otroka podpira, ne da bi prevzel njegovo nalogo. Podobno lahko prepozna njegov uspeh, ne da bi moral prevzeti tudi presojo, koliko je ta uspeh vreden.
Zaključek
Pohvala otroka ni nekaj, česar bi se morali bati.
Otroku lahko veliko pomeni, da pomemben odrasli opazi njegov trud, napredek, odločitev, prijaznost, vztrajnost ali uspeh.
Vendar več pohvale ni samodejno tudi boljša pohvala.
Če je vsako dejanje »neverjetno«, pohvala izgublja informativnost. Če vedno hvalimo lastnosti, lahko uspeh in neuspeh preveč tesno povežemo z otrokovo identiteto. Če hvalimo samo trud, lahko spregledamo strategijo, učenje in dejansko kakovost dela. Če otroka nenehno primerjamo z drugimi, lahko v ospredje postavimo položaj namesto razvoja.
Včasih je zato najboljša pohvala zelo preprosta in konkretna:
»Opazil sem, kaj si naredil.«
Včasih je vprašanje.
»Kako si to rešil?«
Včasih je priznanje.
»To je bilo težko in nisi odnehal.«
Včasih pa otrok ne potrebuje nobene ocene. Potrebuje samo našo pozornost in prostor, da sam občuti zadovoljstvo nad tem, kar je dosegel.
»Pohvala je najdragocenejša takrat, ko otroku ne pove samo, da smo z njim zadovoljni, ampak mu pomaga bolje razumeti, kaj je naredil, kaj se je naučil in kaj je pri tem odkril o sebi.«
Danijel Horvat, psiholog
Nadaljujte z raziskovanjem
Pohvala je tesno povezana s pozornostjo odraslega, vendar pozornost in ocenjevanje nista ista stvar. Več o tem, kako otrok skozi vedenje vzpostavlja stik z odraslim, preberite v članku Zakaj otrok išče pozornost tudi z vedenjem, ki nas jezi?.
Ko želimo s pohvalo spodbujati otrokovo samozaupanje, je pomembno tudi, koliko prostora mu dopuščamo za lastne poskuse, napake in uspehe. To vprašanje podrobneje obravnava članek Pretirano zaščitništvo: kdaj pomoč otroku začne ovirati njegovo samostojnost?.
Naslednji članek v sklopu bo Primerjanje otrok: kaj se zgodi, ko otrok svojo vrednost začne meriti z drugimi? V njem bomo pogledali socialno primerjanje, primerjanje med sorojenci, šolsko uspešnost ter razliko med učenjem iz drugih in oblikovanjem lastne vrednosti na podlagi tega, ali smo pred njimi ali za njimi.
Več o strokovnem delu in možnostih sodelovanja najdete na strani Storitve Psihovizije.
O avtorju
Danijel Horvat, magister psihologije
Psiholog, raziskovalec in avtor. Na Psihoviziji povezuje psihološko znanje, raziskovalni pristop in praktične izkušnje ter psihološka spoznanja približuje posameznikom in organizacijam na strokoven, razumljiv in uporaben način.
Njegovo poslanstvo je pomagati ljudem bolje razumeti sebe in svoje situacije, prepoznavati ter razvijati potenciale in premagovati notranje ovire, ki jih omejujejo pri osebnem in poklicnem razvoju.
S svojim delom psihologijo približuje resničnemu življenju ter ustvarja znanje, ideje in praktična orodja, ki posameznikom pomagajo bolje razumeti sebe, sprejemati kakovostnejše odločitve, ustvarjati pozitivne spremembe ter živeti bolj zavestno, kakovostno in izpolnjeno.
V ospredju njegovega dela je prepričanje, da pravo razumevanje človeka ni samo cilj psihologije, temveč tudi izhodišče za njegov razvoj.
Viri in literatura
Henderlong, J., & Lepper, M. R. (2002). The effects of praise on children’s intrinsic motivation: A review and synthesis. Psychological Bulletin, 128(5), 774–795. https://doi.org/10.1037/0033-2909.128.5.774
Kamins, M. L., & Dweck, C. S. (1999). Person versus process praise and criticism: Implications for contingent self-worth and coping. Developmental Psychology, 35(3), 835–847. https://doi.org/10.1037/0012-1649.35.3.835
Mueller, C. M., & Dweck, C. S. (1998). Praise for intelligence can undermine children’s motivation and performance. Journal of Personality and Social Psychology, 75(1), 33–52. https://doi.org/10.1037/0022-3514.75.1.33
Gunderson, E. A., Gripshover, S. J., Romero, C., Dweck, C. S., Goldin-Meadow, S., & Levine, S. C. (2013). Parent praise to 1 to 3 year olds predicts children’s motivational frameworks 5 years later. Child Development, 84(5), 1526–1541. https://doi.org/10.1111/cdev.12064