Kaj je pretirana zaskrbljenost?
Ko razmišljanje o prihodnosti postane breme
Ura je enajst zvečer. Utrujeni ste, vendar ne morete zaspati.
Razmišljate o jutrišnjem sestanku.
Kaj če boste povedali kaj napačnega?
Kaj če se bo sodelavec odzval negativno?
Kaj če boste zaradi tega izgubili zaupanje nadrejenega?
Nato se spomnite še neplačanega računa, zdravstvenega pregleda in pogovora, ki ga morate opraviti s partnerjem.
Ena skrb sproži drugo.
Poskušate najti rešitev, vendar se vprašanja ne končajo.
Čeprav ležite v varni in mirni sobi, se vaše telo odziva, kot da se morate prav zdaj pripraviti na nevarnost.
Takšno doživljanje je lahko povezano s pretirano zaskrbljenostjo.
Zakaj nas misli o prihodnosti včasih tako močno obremenjujejo, kako razlikovati koristno skrb od pretirane zaskrbljenosti in kaj lahko storimo, ko se zdi, da svojih misli ne moremo ustaviti?
Kaj je pretirana zaskrbljenost?
Pretirana zaskrbljenost je ponavljajoče se, težko obvladljivo razmišljanje o možnih prihodnjih nevarnostih, težavah ali neugodnih izidih, ki je glede na okoliščine izrazito intenzivno, dolgotrajno ali ovira posameznikovo vsakodnevno delovanje.
V strokovni literaturi se uporablja izraz excessive worry.
Zaskrbljenost je običajen psihološki proces. Ljudem omogoča, da prepoznamo morebitne težave, načrtujemo odzive in se pripravimo na pomembne dogodke.
Toda pri pretirani zaskrbljenosti razmišljanje pogosto ne vodi do zaključka ali učinkovitega ukrepanja.
Namesto tega se posameznik vedno znova vrača k vprašanjem:
»Kaj če se zgodi nekaj slabega?«
»Kaj če nisem dovolj pripravljen?«
»Kaj če sem spregledal pomembno nevarnost?«
Značilno je, da se misli usmerjajo predvsem v prihodnost in možne negativne izide.
Pretirana zaskrbljenost ni samostojna duševna motnja.
Lahko se pojavlja ob običajnih življenjskih obremenitvah, lahko pa je pomemben simptom različnih anksioznih težav, posebej generalizirane anksiozne motnje.
Zgodba iz vsakdanjega življenja: Ko Marko ni mogel nehati razmišljati
Naslednja zgodba je izmišljena in namenjena ponazoritvi psiholoških procesov.
Marko je star 42 let. Zaposlen je v podjetju, kjer vodi prodajno ekipo.
Svoje delo opravlja odgovorno in sodelavci ga opisujejo kot zanesljivega.
Toda v zadnjih mesecih opaža, da je skoraj ves čas zaskrbljen.
Ko se zjutraj odpravlja v službo, razmišlja o prihajajočem sestanku.
»Kaj če ne bomo dosegli načrtovanih rezultatov?«
Med sestankom razmišlja o odzivu direktorja.
»Kaj če je nezadovoljen z mojim delom?«
Po sestanku preverja, ali je pravilno razumel dogovore.
Ko se vrne domov, se njegove skrbi preselijo drugam.
Hčerka mu pove, da jo naslednji dan čaka šolski izlet.
Marko začne razmišljati o vremenu, prometu in varnosti.
Partnerka mu zagotovi, da je izlet dobro organiziran.
Za nekaj minut se pomiri.
Nato se pojavi novo vprašanje.
»Kaj pa, če se vseeno kaj zgodi?«
Zvečer preveri vremensko napoved.
Nato še prometne razmere.
Ko se uleže v posteljo, razmišlja o stroških gospodinjstva.
Spomni se, da mora naslednji mesec obnoviti zavarovanje avtomobila.
»Kaj če se nam nepričakovano povečajo stroški?«
Poskuša izračunati različne možnosti.
Po eni uri ugotovi, da še vedno ne spi.
Partnerka ga vpraša:
»Zakaj toliko razmišljaš? Saj ni nič narobe.«
Marko odgovori:
»Samo pripravljen želim biti. Če ne razmišljam o teh stvareh, imam občutek, da bom nekaj pomembnega spregledal.«
Naslednji dan je utrujen.
Težje se osredotoči na delo.
Ko sodelavec naredi manjšo napako, se Marko hitro razdraži.
Sam pri sebi pa še vedno verjame, da ga prav nenehna zaskrbljenost varuje pred težavami.
Psihološka razlaga Markove zgodbe
Markova zgodba ponazarja več procesov, ki se lahko pojavljajo pri pretirani zaskrbljenosti.
Prvi je širjenje skrbi med različnimi življenjskimi področji.
Marko ne razmišlja samo o eni konkretni težavi, temveč se njegove skrbi selijo med delom, družino, zdravjem in financami.
Drugi proces je težko zaključevanje razmišljanja.
Tudi ko pridobi informacije ali zagotovila, se pojavi novo vprašanje.
Tretji proces je prepričanje, da je zaskrbljenost koristna oziroma nujna.
Marko verjame, da bo z nenehnim predvidevanjem težav preprečil neprijetne dogodke.
Takšno prepričanje lahko prispeva k vztrajanju zaskrbljenosti.
Četrti proces je vpliv na vsakodnevno življenje.
Zaradi večernega razmišljanja Marko slabše spi, naslednji dan pa je utrujen in razdražljiv.
Vendar iz te zgodbe ne moremo sklepati, da ima Marko generalizirano anksiozno motnjo.
Za strokovno presojo bi bilo treba upoštevati trajanje, intenzivnost, povezane simptome, dejanske življenjske okoliščine in druge možne razlage.
Zakaj se pojavi pretirana zaskrbljenost?
Pretirana zaskrbljenost nima enega samega vzroka.
Nanjo lahko vplivajo različni psihološki, biološki in okoljski dejavniki.
1. Občutljivost za možne nevarnosti
Človeški možgani so sposobni predvidevati prihodnje dogodke.
Ta sposobnost je pomembna za preživetje in načrtovanje.
Toda pri nekaterih posameznikih lahko pozornost pogosto prehaja na možne nevarnosti, tudi kadar ni jasnih dokazov, da se bodo uresničile.
2. Intoleranca do negotovosti
Pomemben dejavnik je lahko težko prenašanje nepredvidljivosti.
Posameznik lahko negotovost doživlja kot nekaj, kar mora čim prej odpraviti.
Ker pa vseh prihodnjih dogodkov ni mogoče zanesljivo napovedati, lahko razmišljanje postane neskončno iskanje gotovosti.
3. Prepričanja o koristnosti zaskrbljenosti
Nekateri ljudje verjamejo:
»Če bom dovolj zaskrbljen, bom pripravljen na vse.«
»Če bom razmišljal o vseh nevarnostih, me nič ne bo presenetilo.«
Takšna prepričanja lahko ustvarjajo občutek, da je zaskrbljenost oblika odgovornosti.
Toda odgovorno načrtovanje in pretirana zaskrbljenost nista isto.
4. Pretekle izkušnje
Nepričakovani dogodki, dolgotrajne obremenitve ali izkušnje izgube lahko vplivajo na posameznikovo doživljanje prihodnosti.
Vendar iz pretirane zaskrbljenosti ni mogoče neposredno sklepati na določeno preteklo izkušnjo.
5. Trenutne življenjske obremenitve
Finančne težave, negotovost zaposlitve, zdravstvene težave ali zahtevni odnosi lahko povečajo zaskrbljenost.
Pomembno je razlikovati med pretirano zaskrbljenostjo in razumljivim odzivom na dejansko zahtevne okoliščine.
Kakšna je razlika med običajno skrbjo in pretirano zaskrbljenostjo?
Običajna skrb je pogosto povezana s konkretnim problemom.
Posameznik prepozna težavo, preveri informacije in se odloči za ustrezen ukrep.
Primer:
»Naslednji teden imam pomemben sestanek. Pripravil bom gradivo in preveril ključne podatke.«
Pretirana zaskrbljenost pa se lahko nadaljuje tudi potem, ko je posameznik že opravil smiselne priprave.
Primer:
»Kaj če sem nekaj spregledal? Kaj če me bodo vprašali nekaj nepričakovanega? Kaj če bom naredil napako?«
Razlika ni samo v številu misli.
Pomembni so tudi njihova obvladljivost, trajanje, povezanost z dejanskimi okoliščinami in vpliv na življenje.
| Običajna skrb | Pretirana zaskrbljenost |
|---|---|
| Pogosto se nanaša na konkreten problem. | Lahko se širi na številne možne težave. |
| Pogosteje vodi do načrta ali ukrepa. | Pogosto vključuje ponavljanje vprašanj brez zaključka. |
| Lahko se zmanjša po pridobitvi informacij. | Lahko vztraja kljub informacijam ali zagotovilom. |
| Običajno ne ovira pomembno delovanja. | Lahko vpliva na spanje, pozornost, odnose in delo. |
| Posameznik jo pogosto lažje prekine. | Posameznik jo lahko doživlja kot težko obvladljivo. |
To razlikovanje je opisno in ne predstavlja diagnostičnega testa.
Kakšna je razlika med zaskrbljenostjo in anksioznostjo?
Zaskrbljenost in anksioznost sta povezana, vendar nista enaka pojma.
Zaskrbljenost se nanaša predvsem na miselni proces, usmerjen v možne prihodnje težave.
Anksioznost pa vključuje širše doživljanje pričakovane nevarnosti, ki lahko zajema misli, čustva, telesne odzive in vedenje.
Človek lahko ob anksioznosti občuti napetost, nemir, pospešen srčni utrip ali težave s koncentracijo.
Pretirana zaskrbljenost je lahko eden od pomembnih miselnih procesov, povezanih z anksioznostjo.
Vendar ni vsaka zaskrbljenost znak anksiozne motnje.
Kakšna je razlika med pretirano zaskrbljenostjo in premlevanjem?
V vsakdanjem jeziku pogosto rečemo, da človek preveč razmišlja.
Toda v psihologiji je koristno razlikovati med zaskrbljenostjo in premlevanjem.
Zaskrbljenost je praviloma usmerjena v prihodnost.
Primer:
»Kaj če bom jutri naredil napako?«
Premlevanje, ki ga v strokovni literaturi pogosto označuje izraz rumination, pa je pogosto usmerjeno v pretekle dogodke, negativna čustva ali njihove vzroke in posledice.
Primer:
»Zakaj sem včeraj naredil takšno napako? Kaj je to povedalo o meni?«
Razlika ni absolutna.
Oba procesa se lahko prepletata, vendar ju ni ustrezno obravnavati kot popolni sopomenki.
Zakaj se zaskrbljenost včasih zdi koristna?
Zaskrbljenost lahko ustvari občutek, da posameznik aktivno rešuje težavo.
Ko razmišlja o različnih nevarnostih, lahko doživlja občutek pripravljenosti.
Toda miselna aktivnost še ne pomeni nujno učinkovitega reševanja problemov.
Na primer:
Človek več ur razmišlja o možnosti izgube zaposlitve.
Predstavlja si različne scenarije.
Toda ne preveri dejanskega stanja, ne pripravi finančnega načrta in ne razmisli o izvedljivih možnostih.
V takšnem primeru razmišljanje ne vodi do konkretnega ukrepanja.
Raziskave metakognitivnih procesov kažejo, da lahko posameznikova prepričanja o zaskrbljenosti vplivajo na njeno vzdrževanje.
Nekateri ljudje menijo, da jih zaskrbljenost varuje pred neprijetnimi presenečenji.
Drugi pa začnejo skrbeti še zaradi same zaskrbljenosti.
Takšno razmišljanje o lastnem razmišljanju je pomembno v metakognitivnih modelih anksioznosti.
Ali je pretirana zaskrbljenost lahko oblika kognitivnega izogibanja?
Na prvi pogled se zdi, da človek, ki veliko skrbi, neprijetnim mislim nikakor ne beži.
Toda nekateri raziskovalni modeli predlagajo, da lahko verbalna zaskrbljenost v določenih okoliščinah zmanjša neposreden stik z bolj živimi in čustveno intenzivnimi miselnimi predstavami.
Posameznik lahko na primer veliko razmišlja o možnosti bolezni.
Pri tem oblikuje številne scenarije in vprašanja.
Toda njegovo razmišljanje lahko hkrati zmanjšuje stik z neposrednejšim doživljanjem strahu pred izgubo.
Takšno razlago vključuje teorija izogibanja pri zaskrbljenosti, ki jo je razvijal Thomas D. Borkovec s sodelavci.
Pomembno je poudariti, da gre za teoretični model, ne za univerzalno razlago vseh oblik zaskrbljenosti.
Kakšna je povezava med pretirano zaskrbljenostjo in generalizirano anksiozno motnjo?
Pretirana, vztrajna in težko obvladljiva zaskrbljenost je osrednja značilnost generalizirane anksiozne motnje.
Pri tej motnji se skrbi pogosto nanašajo na različna področja življenja.
Posameznik je lahko zaskrbljen zaradi zdravja, družine, financ, dela in prihodnosti.
Vendar pretirana zaskrbljenost sama po sebi ne zadostuje za diagnozo.
Pri strokovni presoji je treba upoštevati tudi trajanje težav, spremljajoče simptome, pomembnost stiske oziroma omejitev delovanja in druge možne razlage.
V diagnostičnem okviru DSM-5-TR je med drugim pomembno, da sta pretirana anksioznost in zaskrbljenost prisotni večino dni vsaj šest mesecev, skupaj z drugimi zahtevanimi značilnostmi.
To ne pomeni, da mora posameznik šest mesecev čakati, preden poišče pomoč.
Strokovna pomoč je smiselna tudi prej, če so težave izrazite.
Kako pretirana zaskrbljenost vpliva na telo?
Pretirana zaskrbljenost ni samo miselna izkušnja.
Lahko jo spremljajo telesni odzivi, povezani s stresom in anksioznostjo.
Med možnimi spremljajočimi težavami so:
Mišična napetost.
Nemir.
Težave s spanjem.
Utrujenost.
Težave s koncentracijo.
Razdražljivost.
Občutek telesne napetosti.
Ti znaki niso značilni izključno za pretirano zaskrbljenost.
Lahko se pojavljajo tudi zaradi drugih psiholoških ali zdravstvenih dejavnikov.
Zato izrazitih ali novih telesnih simptomov ni ustrezno samodejno pripisati zaskrbljenosti.
Kako pretirana zaskrbljenost vpliva na partnerske odnose?
V odnosih se lahko pretirana zaskrbljenost kaže kot pogosto preverjanje, iskanje zagotovil ali predvidevanje negativnih izidov.
Posameznik lahko partnerja večkrat vpraša:
»Ali je vse v redu?«
»Ali si prepričan, da nisi jezen name?«
»Kaj če se med nama nekaj spremeni?«
Partner lahko poskuša pomagati z zagotovili.
Toda če posameznik težko prenaša negotovost, je olajšanje lahko kratkotrajno.
Kmalu se lahko pojavi novo vprašanje.
Pomembno je razlikovati med pretirano zaskrbljenostjo in odzivom na dejansko nezanesljiv odnos.
Če partner pogosto krši dogovore ali prikriva pomembne informacije, zaskrbljenost ni nujno neutemeljena.
Psihološka razlaga mora vedno upoštevati dejanske okoliščine.
Kako pretirana zaskrbljenost vpliva na delo?
Na delovnem mestu se lahko kaže kot nenehno preverjanje nalog, pretirano pripravljanje, težave pri odločanju ali odlašanje z zaključevanjem projektov.
Posameznik lahko večkrat pregleduje dokument, čeprav ni našel novih napak.
Lahko odlaša s pomembnim pogovorom, ker poskuša predvideti vse možne odzive.
Takšno vedenje lahko poveča časovno obremenitev in zmanjša učinkovitost.
Vendar je treba upoštevati tudi organizacijske okoliščine.
Če delovno okolje vključuje nejasne zahteve, pogoste spremembe ali dejanske sankcije za napake, je povečana previdnost lahko razumljiv odziv.
Ni ustrezno vsakega preverjanja ali skrbi zaposlenega razlagati kot osebno psihološko težavo.
Kako zmanjšati pretirano zaskrbljenost?
Cilj ni popolnoma odstraniti vseh skrbi.
Skrb je lahko koristna, kadar nas opozori na pomembno težavo in spodbuja ustrezno ukrepanje.
Pomembno je razlikovati med razmišljanjem, ki vodi do rešitve, in razmišljanjem, ki se ponavlja brez napredka.
1. Prepoznajte, kaj je dejstvo in kaj predvidevanje
Primer:
Dejstvo:
»Direktor še ni odgovoril na moje sporočilo.«
Predvidevanje:
»Zagotovo je nezadovoljen z mojim delom.«
Ločevanje dejstev od interpretacij lahko pomaga pri realnejši presoji situacije.
2. Preverite, ali je težava trenutno rešljiva
Vprašajte se:
»Ali lahko zdaj naredim kaj konkretnega?«
Če je odgovor pritrdilen, določite naslednji korak.
Če odgovora ali rešitve trenutno ni mogoče pridobiti, je lahko koristno prepoznati omejitve nadaljnjega razmišljanja.
3. Omejite ponavljajoče preverjanje
Če ste pomembno informacijo že preverili, razmislite, ali novo preverjanje res prispeva kaj koristnega.
To ne pomeni opuščanja preverjanj, ki so potrebna zaradi varnosti ali odgovornega ravnanja.
4. Vadite prenašanje negotovosti
V vsakdanjih, varnih situacijah lahko postopoma sprejemate, da vseh odgovorov ni mogoče poznati vnaprej.
Na primer, pri manj pomembni odločitvi lahko izberete razumno možnost brez neskončnega primerjanja.
5. Prepoznajte prepričanja o zaskrbljenosti
Vprašajte se:
»Ali verjamem, da me zaskrbljenost varuje pred nevarnostjo?«
»Ali imam občutek, da sem neodgovoren, če ne razmišljam o vseh možnih težavah?«
Takšna vprašanja lahko pomagajo prepoznati psihološke procese, ki vzdržujejo zaskrbljenost.
6. Poskrbite za osnovne življenjske potrebe
Reden spanec, telesna dejavnost, počitek in urejen dnevni ritem lahko podpirajo splošno psihofiziološko uravnavanje.
Niso pa vedno zadostna rešitev za izrazito ali dolgotrajno zaskrbljenost.
7. Poiščite strokovno pomoč, kadar je potrebna
Če zaskrbljenost povzroča izrazito stisko, moti spanje, zmanjšuje sposobnost delovanja ali pomembno vpliva na odnose, je smiselna strokovna ocena.
Pri klinično pomembni zaskrbljenosti so lahko učinkoviti uveljavljeni pristopi, med katerimi ima pomembno mesto kognitivno vedenjska terapija.
Praktična vaja: Ali rešujem težavo ali samo skrbim?
Naslednja vaja je namenjena samorefleksiji in ni diagnostični postopek.
Prvi korak: Zapišite skrb
Primer:
»Bojim se, da bom na sestanku naredil napako.«
Drugi korak: Ločite dejstva od možnosti
Kaj dejansko veste?
»Sestanek bo jutri. Pripravil sem gradivo.«
Kaj samo predvidevate?
»Morda bom naredil napako in vsi bodo nezadovoljni.«
Tretji korak: Določite, kaj je v vaši moči
»Lahko še enkrat preverim ključne podatke in se pripravim na najverjetnejša vprašanja.«
Četrti korak: Prepoznajte mejo koristnega razmišljanja
Vprašajte se:
»Ali mi nadaljnje razmišljanje prinaša nove informacije ali samo ponavlja iste možnosti?«
Peti korak: Izberite naslednji odziv
Če je potreben konkreten ukrep, ga načrtujte.
Če ste že storili, kar je razumno mogoče, se lahko zavestno usmerite v drugo pomembno dejavnost.
Namen vaje ni prepričevanje, da se nič slabega ne more zgoditi.
Namen je razlikovati med odgovorno pripravo in ponavljajočim se razmišljanjem, ki ne prispeva k reševanju težave.
Najpogostejša vprašanja o pretirani zaskrbljenosti
1. Kaj je pretirana zaskrbljenost?
Pretirana zaskrbljenost je ponavljajoče se in težko obvladljivo razmišljanje o možnih prihodnjih nevarnostih ali negativnih izidih. Od običajne skrbi se razlikuje predvsem po intenzivnosti, trajanju, težavnosti obvladovanja in vplivu na vsakodnevno življenje. Sama po sebi ni samostojna duševna motnja.
2. Kako prepoznati pretirano zaskrbljenost?
Kaže se lahko kot nenehno razmišljanje o možnih težavah, ponavljanje vprašanj »kaj če«, težave pri zaključevanju razmišljanja, pogosto preverjanje in iskanje zagotovil. Spremljajo jo lahko nemir, mišična napetost, utrujenost ali težave s spanjem. Posamezni znaki niso dovolj za postavitev diagnoze.
3. Zakaj sem ves čas zaskrbljen?
Vztrajna zaskrbljenost je lahko povezana s trenutnimi življenjskimi obremenitvami, težavami pri prenašanju negotovosti, prepričanji o koristnosti skrbi ali drugimi psihološkimi in zdravstvenimi dejavniki. Vzroki so lahko različni. Če zaskrbljenost pomembno vpliva na vaše življenje, je smiselna strokovna ocena.
4. Kakšna je razlika med zaskrbljenostjo in anksioznostjo?
Zaskrbljenost je predvsem miselni proces, usmerjen v možne prihodnje težave. Anksioznost je širše doživljanje pričakovane nevarnosti in lahko vključuje čustvene, telesne, miselne ter vedenjske odzive. Pretirana zaskrbljenost je lahko del anksioznosti, vendar pojma nista enaka.
5. Ali pretirana zaskrbljenost pomeni generalizirano anksiozno motnjo?
Ne nujno. Pretirana in težko obvladljiva zaskrbljenost je pomembna značilnost generalizirane anksiozne motnje, vendar za diagnozo niso dovolj samo skrbi. Pomembni so tudi trajanje, spremljajoči simptomi, vpliv na delovanje in izključevanje drugih razlag. Diagnozo postavi ustrezno usposobljen strokovnjak.
6. Kako ustaviti pretirano zaskrbljenost?
Popolna odstranitev vseh skrbi ni realističen ali potreben cilj. Koristno je prepoznati ponavljajoče miselne vzorce, ločevati dejstva od predvidevanj, določiti konkretne rešljive korake in postopoma razvijati sposobnost prenašanja negotovosti. Pri izraziti ali dolgotrajni stiski je priporočljiva strokovna pomoč.
7. Ali lahko pretirana zaskrbljenost vpliva na zdravje?
Dolgotrajno zaskrbljenost lahko spremljajo motnje spanja, utrujenost, mišična napetost in druge težave, povezane s stresom ali anksioznostjo. Vendar teh simptomov ni mogoče samodejno pripisati zaskrbljenosti, saj imajo lahko različne vzroke. Pri novih, izrazitih ali vztrajnih telesnih simptomih je pomembna ustrezna zdravstvena presoja.
Pretirana zaskrbljenost in predvidevanje najhujšega: Povezava s knjigo Vzorci, ki živijo v nas
Pretirano zaskrbljenost lahko razumemo tudi v širšem okviru ponavljajočih se miselnih in vedenjskih vzorcev.
V knjigi Vzorci, ki živijo v nas Danijel Horvat obravnava povezavo med interpretacijami dogodkov, občutkom varnosti in ustaljenimi načini odzivanja.
Posebej pomembna je povezava s predvidevanjem najhujšega.
Posameznik lahko ob negotovi situaciji začne razmišljati o najneugodnejših možnih izidih.
Takšno razmišljanje lahko doživlja kot pripravo na prihodnost.
Toda če se ponavlja brez novih informacij ali izvedljivih korakov, lahko postane vir dodatne stiske.
S pretirano zaskrbljenostjo je povezano tudi vprašanje nadzora.
Človek lahko verjame, da bo varen šele, ko bo predvidel vse možne zaplete.
Ker popolna gotovost ni dosegljiva, se lahko iskanje odgovorov nadaljuje.
Pomembno je tudi razlikovanje med dogodkom in njegovo interpretacijo.
Dejstvo, da nekdo ne odgovori na sporočilo, še ne pomeni, da je jezen ali nezadovoljen.
Takšna razlaga je ena izmed možnosti, ne nujno dejstvo.
Razumevanje teh procesov lahko posamezniku pomaga prepoznati, kdaj njegovo razmišljanje prispeva k reševanju težave in kdaj predvsem vzdržuje občutek ogroženosti.
Knjiga Vzorci, ki živijo v nas ponuja širši okvir za razumevanje takšnih ponavljajočih se odzivov, ne predstavlja pa diagnostičnega priročnika za anksiozne motnje.
Več o povezanosti interpretacij, čustev in vedenja lahko preberete v prispevku Človek in vedenjski vzorci.
Knjiga je brezplačno dostopna v Psihološki knjižnici Psihovizije.
Zaključek: Razmišljanje o težavah ni vedno njihovo reševanje
Zaskrbljenost je običajen del človekovega psihološkega delovanja.
Pomaga nam prepoznati tveganja, se pripraviti na pomembne dogodke in sprejemati odgovorne odločitve.
Toda kadar se spremeni v vztrajno predvidevanje negativnih izidov, lahko postane vir stiske.
Takrat človek veliko razmišlja, vendar ne pride nujno bližje rešitvi.
Pomembno ni, da bi prenehali skrbeti za prihodnost.
Pomembno je prepoznati razliko med koristno pripravo in ponavljajočim se razmišljanjem, ki nas ohranja v občutku nevarnosti.
Prihodnosti ne moremo popolnoma nadzorovati. Lahko pa se naučimo razlikovati med tem, kar zahteva naše ukrepanje, in tem, kar zahteva predvsem sposobnost prenašanja negotovosti.
Povezani psihološki pojmi
Anksioznost, generalizirana anksiozna motnja, intoleranca do negotovosti, kognitivno izogibanje, kognitivna pristranskost, psihofiziološka aktivacija, samonadzor, psihološka odpornost in premlevanje.
Strokovni viri
Borkovec, T. D., Ray, W. J., & Stöber, J. (1998). Worry: A cognitive phenomenon intimately linked to affective, physiological, and interpersonal behavioral processes. Cognitive Therapy and Research, 22, 561–576. https://doi.org/10.1023/A:1018790003416
Dugas, M. J., Gagnon, F., Ladouceur, R., & Freeston, M. H. (1998). Generalized anxiety disorder: A preliminary test of a conceptual model. Behaviour Research and Therapy, 36(2), 215–226. https://doi.org/10.1016/S0005-7967(97)00070-3
Hirsch, C. R., & Mathews, A. (2012). A cognitive model of pathological worry. Behaviour Research and Therapy, 50(10), 636–646. https://doi.org/10.1016/j.brat.2012.06.007
Wells, A. (1995). Meta-cognition and worry: A cognitive model of generalized anxiety disorder. Behavioural and Cognitive Psychotherapy, 23(3), 301–320. https://doi.org/10.1017/S1352465800015897
Horvat, D. (2024). Vzorci, ki živijo v nas. Psihovizija.
Avtor: Danijel Horvat, magister psihologije