Otrok išče pozornost na različne načine. Včasih pride do odraslega, nekaj vpraša, pokaže risbo ali povabi k igri. Drugič začne prekinjati pogovor, nagajati sorojencu, ponavljati nekaj, za kar dobro ve, da odraslega moti, ali naredi prav tisto, kar mu je bilo že večkrat prepovedano.
Takrat hitro rečemo: »Samo pozornost išče.« Stavek lahko vsebuje del resnice, vendar pogosto pojasni premalo. Otrokovo vedenje nima vedno enega samega razloga, prav tako iskanje pozornosti ni nujno nekaj slabega. Pozornost pomembnih odraslih je del otrokovega socialnega okolja, odnosa in učenja.
Bolj uporabno vprašanje zato ni samo, ali otrok išče pozornost, ampak kaj se dogaja pred vedenjem, kakšen odziv vedenje sproži in kaj se otrok skozi ponavljanje takšnih interakcij uči.
Včasih lahko odrasli nehote namenimo največ energije prav vedenju, ki ga želimo zmanjšati, medtem ko trenutki mirnega sodelovanja ostanejo skoraj neopaženi. Tako lahko nastane paradoks: otrok dobi največ naše pozornosti takrat, ko je njegovo vedenje najbolj moteče.
Otrok išče pozornost, ker je pozornost pomembna
Izraz »iskanje pozornosti« pogosto zveni kot očitek. Kot da otrok zahteva nekaj, česar ne bi smel potrebovati. Toda otrok je socialno bitje in odziv pomembnih odraslih je zanj pomemben vir informacij, povezanosti in učenja.
Ko otrok nekaj naredi in odrasli pogleda proti njemu, odgovori, se nasmehne, pristopi ali začne govoriti, otrok ne prejme samo besed. Prejme odziv drugega človeka. Skozi številne takšne interakcije postopoma spoznava, katera vedenja sprožijo stik, pomoč, odziv, omejitev ali sodelovanje.
Raziskave starševske občutljivosti kažejo, da so kakovost odzivanja, zaznavanje otrokovih signalov in primerno odzivanje povezani z različnimi vidiki otrokovega razvoja in vedenja. Velika metaanaliza odnosa med starševsko občutljivostjo in vedenjskimi težavami otrok je pokazala majhne, vendar statistično pomembne povezave med večjo starševsko občutljivostjo in manj vedenjskimi težavami. Takšne povezave same po sebi ne dokazujejo preproste enosmerne vzročnosti, opozarjajo pa, da otrokovega vedenja ni smiselno obravnavati ločeno od odnosnega okolja.
Vedenje, ki dobi odziv, lahko dobi tudi prihodnost
Predstavljajmo si vsakdanjo situacijo. Odrasla oseba pripravlja večerjo. Otrok se nekaj minut mirno igra. Odrasli je zaposlen in otrokove igre skoraj ne opazi. Nato otrok začne z žlico udarjati po mizi.
Odrasli se takoj obrne:
»Nehaj tolči po mizi.«
Otrok za trenutek preneha. Čez nekaj časa začne ponovno.
Odrasli ponovno reagira, tokrat nekoliko glasneje.
Takšna situacija še ne pomeni, da otrok zavestno načrtuje: »Zdaj bom naredil nekaj motečega, da bom dobil pozornost.« Učenje lahko poteka brez takšne zavestne strategije. Če določenemu vedenju dovolj pogosto sledi močan socialni odziv, lahko ta odziv postane ena izmed posledic, ki pomagajo ohranjati vedenjski vzorec.
Prav zato vedenjski starševski pristopi pogosto vključujejo kombinacijo jasnih navodil, pozitivne pozornosti in krepitve ustreznega vedenja. Raziskovalna literatura o vedenjskem treningu staršev med pogostimi pristopi opisuje tako tehnike, usmerjene v jasna pravila in navodila, kot tehnike, povezane s posledicami vedenja, med katere sodita pohvala in premišljena uporaba pozornosti.
Pozornost ni samo pohvala
Ko govorimo o pozornosti, pogosto pomislimo na nekaj prijetnega. Nasmeh, pohvalo, objem ali skupno igro. Toda z vidika vedenjske posledice je lahko pozornost tudi popravljanje, prerekanje, razlaganje, pogled odraslega ali dolgotrajno pregovarjanje.
Otrok naredi nekaj prepovedanega in odrasli naslednjih pet minut govori samo z njim.
Otrok prekine telefonski pogovor in odrasli se takoj obrne k njemu.
Otrok provocira sorojenca in nenadoma postane središče družinskega dogajanja.
To ne pomeni, da je vsak tak odziv napačen. Nekatera vedenja zahtevajo takojšen poseg, zlasti kadar gre za varnost, poškodovanje druge osebe ali pomembno mejo. Pomembno pa je opaziti širši vzorec: kdaj otrok od nas dejansko prejema največ socialnega odziva?
Včasih največ pozornosti namenimo vedenju, ki ga najmanj želimo
Mirno vedenje je za odraslega pogosto nevidno prav zato, ker ne povzroča težav.
Otrok se deset minut samostojno igra.
Nič se ne zgodi.
Otrok pospravi kozarec.
Nič se ne zgodi.
Počaka, da odrasli konča stavek.
Nič se ne zgodi.
Nato prekine pogovor, zakriči ali začne nekaj metati.
Odrasli se takoj odzove.
Če se takšna razporeditev pozornosti pogosto ponavlja, je vredno razmisliti, ali otrok dobiva dovolj odziva tudi takrat, ko uporablja vedenja, ki jih želimo razvijati.
To ne pomeni, da moramo otroka neprestano hvaliti. Pretirana, avtomatična pohvala lahko hitro izgubi pomen. Bolj smiselna je pristna in konkretna pozornost.
»Opazil sem, da si počakal, da sem končal pogovor.«
»Vidim, da si sam začel pospravljati.«
»Hvala, ker si mi povedal, kaj potrebuješ, namesto da si kričal.«
Otrok tako dobi informacijo, katero konkretno vedenje je odrasli opazil.
Ali otrok res »samo išče pozornost«?
Tu je potrebna previdnost. Enako vedenje ima lahko v različnih situacijah različne razloge in posledice.
Otrok lahko prekine odraslega, ker želi stik. Lahko je vznemirjen. Lahko ne zna počakati. Lahko želi pomoč. Lahko se dolgočasi. Lahko se želi izogniti dejavnosti. Lahko je utrujen. Lahko je vedenje postalo navada. Lahko pa je odziv odraslega eden izmed dejavnikov, zaradi katerih se vedenje ponavlja.
Zato iz enega vedenja ne moremo zanesljivo sklepati o otrokovi notranji motivaciji.
Namesto etikete »išče pozornost« je pogosto bolj uporabno opazovati zaporedje:
Kaj se je zgodilo pred vedenjem?
Kaj je otrok naredil?
Kaj se je zgodilo takoj zatem?
Če se isti vzorec pogosto ponavlja, lahko začnemo bolje razumeti okoliščine, v katerih vedenje nastaja in se ohranja.
Otrokovo vedenje ni nujno zavestna manipulacija
Ko otrok ponavlja vedenje, ki zanesljivo sproži reakcijo odraslega, lahko hitro sklepamo, da nas namerno manipulira.
Tak sklep je pogosto prehiter.
Človekovo vedenje se lahko oblikuje skozi posledice tudi brez zavestnega načrtovanja. To velja za otroke in odrasle. Če nekaj pogosto prinese določen rezultat, se verjetnost ponavljanja lahko spremeni, ne da bi oseba vnaprej izdelala premišljeno strategijo.
Zato je koristneje vprašati:
»Kaj to vedenje v tej situaciji doseže?«
namesto:
»Kako me otrok poskuša nadzorovati?«
Prvo vprašanje spodbuja opazovanje. Drugo lahko odraslega hitro potisne v boj za moč.
Pozornost pred težavo je pogosto pomembnejša kot pozornost po težavi
Če otrok redno išče stik z motečim vedenjem, rešitev ni nujno samo v tem, da se na moteče vedenje odzovemo drugače. Smiselno je pogledati tudi trenutke, ko težave še ni.
Ali otrok dobi priložnost za kratek stik brez tekmovanja z zaslonom, opravili ali drugimi ljudmi?
Ali odrasli opazi njegove primerne poskuse vzpostavljanja stika?
Ali otrok ve, kako lahko odraslega primerno prosi za pozornost?
Ali ima izkušnjo, da bo odrasli po razumljivem času res prišel do njega?
V nekaterih strukturiranih programih dela s starši je prav pozitivna interakcija med odraslim in otrokom pomemben del pristopa. Randomizirana raziskava terapije interakcije med staršem in otrokom je pokazala izboljšanje pozitivnega starševskega vedenja in zmanjšanje negativnega starševskega vedenja ter motečega vedenja otrok v proučevanem vzorcu. Rezultatov takšne klinične raziskave ne moremo neposredno prenesti na vsako družino, podpirajo pa pomen kakovosti vsakodnevnih interakcij.
Ignoriranje ni univerzalna rešitev
Nasvet »samo ignoriraj ga, ker išče pozornost« je preveč poenostavljen.
Nekaterih vedenj ne smemo ignorirati. Če otrok ogroža sebe, poškoduje drugo osebo, uničuje stvari ali prestopa pomembno varnostno mejo, mora odrasli ukrepati.
Prav tako ni smiselno ignorirati otrokove pristne potrebe po pomoči ali čustveni podpori samo zato, ker se izraža na nepopoln način.
Pri manj nevarnih vedenjih, za katera ugotovimo, da jih močno ohranja odziv odraslega, je lahko zmanjšanje pozornosti v določenih okoliščinah del vedenjskega pristopa. Toda samo odvzem pozornosti brez učenja alternativnega vedenja pogosto pove premalo.
Otrok potrebuje tudi odgovor na vprašanje:
»Kaj lahko naredim namesto tega?«
Otroka učimo načina, kako naj pride do nas
Predstavljajmo si otroka, ki odraslega med pogovorom vedno znova vleče za oblačila in glasno prekinja.
Samo stavek:
»Ne prekinjaj me.«
pove, česa naj ne naredi.
Ne pove pa nujno, kaj lahko naredi.
Alternativa je lahko:
»Če me potrebuješ, pridi do mene in mi reci, da mi želiš nekaj povedati. Če govorim, ti bom povedal, kdaj te lahko poslušam.«
Pri mlajšem otroku mora biti pričakovanje čakanja seveda razvojno realistično.
Ključni del pride pozneje. Ko otrok uporabi dogovorjeni način, ga mora odrasli tudi opaziti.
Če primerno vedenje nikoli ne pripelje do odziva, moteče vedenje pa ga skoraj vedno, smo otroku nehote ustvarili zelo nenavadno učno okolje.
Pozornost in meje nista nasprotji
Otrok lahko potrebuje stik in hkrati potrebuje mejo.
Če udari sorojenca, da bi odrasli prišel do njega, njegova potreba po stiku ne pomeni, da udarjanje postane sprejemljivo.
Odrasli lahko ustavi vedenje:
»Ne dovolim udarjanja.«
Ko je situacija varna, pa lahko otroku pomaga poiskati drugačen način:
»Če me potrebuješ, me pokliči ali pridi do mene.«
To nadaljuje logiko članka Kako postaviti meje otroku brez kričanja in nenehnega kaznovanja?. Razumevanje razloga za vedenje ne pomeni odstranitve meje. Omogoča pa, da poleg ustavljanja neželenega vedenja učimo tudi primernejšo alternativo.
Otrok ne potrebuje naše neprekinjene pozornosti
Pomembno je tudi nasprotno sporočilo. Razumevanje pomena pozornosti ne pomeni, da mora biti odrasli otroku ves čas na voljo.
Otrok se postopoma uči počakati, se samostojno igrati, prenesti krajše obdobje brez neposredne pozornosti in razumeti, da imajo tudi drugi ljudje svoje potrebe in dejavnosti.
To je del razvoja.
Cilj ni ustvariti okolja, v katerem se odrasli odzove na vsako otrokovo zahtevo v isti sekundi. Pomembnejša je dovolj predvidljiva izkušnja, da obstajajo načini, kako priti do odraslega, in da čakanje ne pomeni izgube odnosa.
Starš lahko mirno reče:
»Zdaj končujem ta pogovor. Potem pridem do tebe.«
Ključno pa je, da se po končanem pogovoru tega tudi spomni.
Ko je odrasli izčrpan, se spremeni tudi njegova pozornost
Pri tej temi ne smemo analizirati samo otroka.
Odrasla oseba ima omejeno količino energije in pozornosti. Po napornem dnevu je lahko precej težje opaziti mirno igro, potrpežljivo čakanje ali majhen poskus sodelovanja. Moteče vedenje pa je po svoji naravi težko spregledati.
Tako lahko nastane vzorec brez slabega namena kogarkoli.
Otrok postaja glasnejši, da pride do odraslega.
Odrasli postaja ostrejši, ker je izčrpan.
Otrok stopnjuje vedenje.
Odrasli stopnjuje odziv.
Oba se lahko znajdeta v interakciji, ki je nihče ni zavestno načrtoval.
Raziskave starševskih intervencij kažejo, da spreminjanje interakcijskih vzorcev ni usmerjeno samo v otroka. Metaanalitični pregled vedenjskega treninga staršev je v specifični populaciji otrok z ADHD pokazal trajnejše izboljšave ne samo pri nekaterih otrokovih vedenjskih izidih, temveč tudi pri pozitivnem starševstvu, občutku starševske kompetentnosti in kakovosti odnosa med staršem in otrokom.
Kaj lahko starš opazuje v vsakdanjem življenju?
Namesto da skušamo takoj razložiti otrokovo osebnost, lahko nekaj dni opazujemo vzorec konkretnega vedenja.
Kdaj se najpogosteje pojavi?
Kdo je takrat prisoten?
Kaj odrasli počne tik pred tem?
Kako se odzove?
Ali otrok po vedenju dobi intenziven pogovor, pomoč, bližino, odlog naloge ali nekaj drugega?
Kaj se zgodi, kadar otrok za stik zaprosi na primernejši način?
Takšno opazovanje ne pomeni, da bomo vedno našli en sam vzrok. Človeško vedenje je pogosto rezultat več dejavnikov. Lahko pa nam pomaga preiti od oznake:
»On samo išče pozornost.«
k natančnejšemu vprašanju:
»Kaj se v tej ponavljajoči se situaciji otrok in odrasli učiva drug od drugega?«
Ko otrok išče pozornost z vedenjem, ki nas jezi, poglejmo širši vzorec
Če otrok z motečim vedenjem pogosto pride do močnega odziva odraslega, je smiselno pogledati tri stvari hkrati.
Prva je meja. Nekaterih vedenj ne dovolimo, ne glede na razlog zanje.
Druga je alternativa. Otrok potrebuje razvojno primeren način, kako lahko svojo potrebo izrazi drugače.
Tretja je razporeditev naše pozornosti. Ali opazimo otroka tudi takrat, ko sodeluje, počaka, vpraša, se igra ali se približa na primeren način?
Prav kombinacija teh treh elementov je pogosto pomembnejša od neskončnega popravljanja neželenega vedenja.
Zaključek
Ko rečemo, da otrok »samo išče pozornost«, lahko spregledamo bistveno vprašanje. Pozornost ni nepomembna nagrada, ki bi jo moral otrok prerasti. Je del odnosnega okolja, v katerem se otrok razvija in uči.
Hkrati vsakega motečega vedenja ne moremo razložiti s potrebo po pozornosti. Vedenje je treba razumeti v kontekstu. Pomembni so dogodki pred njim, otrokovo stanje, razvojne sposobnosti, odziv odraslega in posledice, ki vedenju sledijo.
Včasih je največja sprememba zelo preprosta: odrasli začne zavestneje opažati vedenje, ki ga želi videti pogosteje, in otroku pomaga razviti primernejše načine za vzpostavljanje stika. Ob tem meja za nesprejemljivo vedenje ostane jasna.
Otrok tako postopoma ne dobi samo sporočila, česa ne sme narediti. Uči se tudi nekaj pomembnejšega: kako lahko pride do drugega človeka, kako lahko izrazi potrebo in kako lahko vzpostavi stik brez vedenja, ki škoduje njemu, drugim ali odnosu.
»Ko otrok išče našo pozornost na način, ki nas jezi, ni dovolj vprašati, kako naj vedenje ustavimo. Včasih moramo pogledati tudi, katera vedenja v našem odnosu najhitreje pripeljejo do stika in katera ostajajo skoraj neopažena.«
Danijel Horvat, psiholog
Nadaljujte z raziskovanjem
Če se otrokovi poskusi pridobivanja pozornosti pogosto pojavijo takrat, ko mora slediti navodilom, nadaljujte s člankom Otrok ne posluša: zakaj ponavljanje in opozarjanje pogosto ne delujeta?. V njem je podrobneje pojasnjeno, zakaj zaznati navodilo in sodelovati pri njem nista vedno ista psihološka procesa.
Če se odziv na mejo spremeni v intenziven čustveni izbruh, preberite tudi članek Otrokovi izbruhi jeze: kaj se dogaja, ko otrok izgubi nadzor?. Za razumevanje jasnosti, posledic in odrasle doslednosti pa je z njim neposredno povezan članek Kako postaviti meje otroku brez kričanja in nenehnega kaznovanja?.
Naslednji članek v sklopu bo Otrok in čustva: kako se razvija sposobnost čustvene regulacije? V njem bomo pogledali, kako otrok postopoma prehaja od regulacije ob pomoči odraslega k vedno večji sposobnosti samostojnega uravnavanja svojih čustev in vedenja.
Več o strokovnem delu in možnostih sodelovanja najdete na strani Storitve Psihovizije.
O avtorju
Danijel Horvat, magister psihologije
Psiholog, raziskovalec in avtor. Na Psihoviziji povezuje psihološko znanje, raziskovalni pristop in praktične izkušnje ter psihološka spoznanja približuje posameznikom in organizacijam na strokoven, razumljiv in uporaben način.
Njegovo poslanstvo je pomagati ljudem bolje razumeti sebe in svoje situacije, prepoznavati ter razvijati potenciale in premagovati notranje ovire, ki jih omejujejo pri osebnem in poklicnem razvoju.
S svojim delom psihologijo približuje resničnemu življenju ter ustvarja znanje, ideje in praktična orodja, ki posameznikom pomagajo bolje razumeti sebe, sprejemati kakovostnejše odločitve, ustvarjati pozitivne spremembe ter živeti bolj zavestno, kakovostno in izpolnjeno.
V ospredju njegovega dela je prepričanje, da pravo razumevanje človeka ni samo cilj psihologije, temveč tudi izhodišče za njegov razvoj.
Viri in literatura
Cooke, J. E., Deneault, A. A., Devereux, C., Eirich, R., Fearon, R. M. P., & Madigan, S. (2022). Parental sensitivity and child behavioral problems: A meta analytic review. Child Development, 93(5), 1231–1248. https://doi.org/10.1111/cdev.13764
Doffer, D. P. A., Dekkers, T. J., Hornstra, R., van der Oord, S., Luman, M., Leijten, P., Hoekstra, P. J., Groenman, A. P., & van den Hoofdakker, B. J. (2023). Sustained improvements by behavioural parent training for children with attention deficit/hyperactivity disorder: A meta analytic review of longer term child and parental outcomes. JCPP Advances, 3(3), e12196. https://doi.org/10.1002/jcv2.12196
Skowron, E. A., Nekkanti, A. K., Skoranski, A. M., Scholtes, C. M., Lyons, E. R., & DeGarmo, D. S. (2024). Randomized trial of Parent Child Interaction Therapy improves child welfare parents’ behavior, self regulation, and self perceptions. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 92(2), 75–92. https://doi.org/10.1037/ccp0000859