Psihološka odpornost se pogosto pokaže šele takrat, ko življenje ne poteka po načrtu. Izguba. Bolezen. Razhod. Neuspeh. Dolgotrajna negotovost. Sprememba, ki je nismo izbrali. Dogodek, po katerem življenje ni več povsem takšno, kot je bilo prej.
Takšne izkušnje lahko bolijo. Lahko nas prestrašijo, utrudijo, razjezijo ali za nekaj časa popolnoma ustavijo. Kljub temu številni ljudje sčasoma ponovno vzpostavijo vsakodnevno delovanje, odnose, občutek smisla in sposobnost načrtovanja prihodnosti.
To ne pomeni, da jih težka izkušnja ni prizadela. Prav tako ne pomeni, da so se preprosto vrnili v stanje, v katerem so bili pred njo.
Včasih človek nadaljuje življenje nekoliko drugačen.
Prav v tem se skriva pomemben del psihološke odpornosti: ne v nedotakljivosti, temveč v sposobnosti prilagajanja, ko se okoliščine spremenijo.
Psihološka odpornost ni neobčutljivost
Ko govorimo o odpornosti, lahko hitro dobimo napačno predstavo o človeku, ki ga nič ne prizadene. Kot da psihološko odporen posameznik ob izgubi ne bi žaloval, ob neuspehu ne bi dvomil vase in ob negotovosti ne bi občutil strahu.
Takšno razumevanje je problematično.
Čustvena bolečina in psihološka odpornost se ne izključujeta. Človek lahko žaluje in se hkrati prilagaja. Lahko ga je strah in kljub temu naredi naslednji korak. Lahko potrebuje pomoč in je še vedno psihološko odporen.
Pomemben del sodobnega raziskovanja odpornosti zato ni vprašanje, kdo ostane popolnoma neprizadet, ampak kako ljudje skozi čas ohranjajo ali ponovno vzpostavljajo zadovoljivo psihološko delovanje ob pomembnih obremenitvah.
To razlikovanje je pomembno tudi zato, ker preprečuje nevarno enačbo:
»Če me boli, očitno nisem dovolj močan.«
Bolečina ni dokaz pomanjkanja odpornosti. Pogosto je razumljiv odziv na nekaj, kar je bilo za človeka pomembno.
Težka izkušnja nima enakega psihološkega izida pri vseh
Dva človeka lahko doživita podoben dogodek in se nanj odzoveta zelo različno.
Eden se relativno hitro ponovno vključi v vsakodnevno življenje.
Drugi potrebuje precej več časa.
Tretji sprva deluje dobro, težave pa postanejo izrazite pozneje.
Četrti po obdobju večjih težav postopoma okreva.
Nobene od teh poti ne moremo razumeti samo iz dogodka.
Pomembni so pretekle izkušnje, pomen dogodka, osebni in socialni viri, odnosi, telesno zdravje, materialne okoliščine, nadaljnji stresorji in številni drugi dejavniki.
Raziskave različnih poti prilagajanja po izgubah in potencialno travmatičnih dogodkih so pomembno spremenile predstavo, da mora težka izkušnja pri večini ljudi nujno povzročiti dolgotrajno psihološko disfunkcijo.
Človeški odzivi so precej bolj raznoliki.
Odpornost ni nekaj, kar človek preprosto ima ali nima
V vsakdanjem jeziku o odpornosti pogosto govorimo kot o osebnostni lastnosti.
»On je zelo odporen človek.«
Takšen opis je lahko uporaben, vendar lahko prikrije pomemben del zgodbe.
Sodobni modeli psihološko odpornost vse pogosteje razumejo kot dinamičen proces. To pomeni, da ni odvisna samo od tega, kakšen človek je, temveč tudi od tega, s čim se sooča, katere vire ima na voljo in kako se njegovo prilagajanje spreminja skozi čas.
Nekdo se lahko zelo dobro prilagodi eni vrsti težke izkušnje, pri drugi pa potrebuje veliko podpore.
Človek je lahko v enem življenjskem obdobju zelo stabilen, v drugem pa precej ranljivejši.
To ni protislovje.
Psihološka odpornost ni oklep, ki ga enkrat dobimo in nas nato varuje pred vsem.
Je proces odnosa med človekom, njegovimi viri, okoljem in zahtevami, pred katerimi se znajde.
Zakaj je prilagodljivost pomembnejša od ene popolne strategije?
Predstavljajmo si človeka, ki se z vsako težavo spoprijema na enak način.
Vedno poskuša problem rešiti.
To je lahko zelo učinkovito, kadar problem dejansko lahko spremeni.
Kaj pa takrat, ko nečesa ni mogoče spremeniti?
Izgube ne moremo razveljaviti.
Preteklosti ne moremo ponovno napisati.
Nekaterih odločitev drugih ljudi ne moremo nadzorovati.
Takrat vztrajanje pri isti strategiji morda ne pomaga več.
V nekaterih okoliščinah potrebujemo dejanje. V drugih sprejemanje. Včasih potrebujemo samostojnost. Drugič pomoč drugega človeka. Včasih moramo vztrajati. Drugič opustiti cilj, ki ni več dosegljiv.
Zato je pri psihološki odpornosti pomembna prilagodljivost.
Ne gre samo za vprašanje, katera strategija je dobra. Pomembno je, ali znamo prepoznati, katera strategija je primerna za situacijo, v kateri smo se znašli.
Psihološka odpornost ne pomeni, da moramo vse zmogli sami
Eden najbolj problematičnih mitov o odpornosti je predstava samostojnega človeka, ki ne potrebuje nikogar.
V resnici so odnosi lahko pomemben del prilagajanja na težke življenjske okoliščine.
Včasih potrebujemo nekoga, ki nas posluša.
Včasih konkretno pomoč.
Informacijo.
Finančno ali materialno podporo.
Občutek pripadnosti.
Nekoga, ki za nekaj časa prevzame del obremenitve.
Ali samo prisotnost človeka, pred katerim nam ni treba igrati, da je vse v redu.
Raziskovalna literatura o odpornosti med pomembnimi dejavniki prilagajanja izpostavlja tudi kakovost in dostopnost socialnih virov.
Zato prošnja za pomoč ni nasprotje psihološke odpornosti.
V določenih okoliščinah je lahko prav sposobnost poiskati ustrezno podporo del odpornega odzivanja.
Ali nas težke izkušnje vedno naredijo močnejše?
Ne.
Ideja, da nas vsaka težka izkušnja nujno naredi močnejše, zveni spodbudno, vendar je psihološko preveč poenostavljena.
Nekatere izkušnje pustijo dolgotrajne posledice.
Nekatere človeku odvzamejo pomembne vire.
Nekatere povečajo ranljivost za prihodnje obremenitve.
Pri drugih se lahko sčasoma razvijejo nove sposobnosti, drugačne prioritete ali globlje razumevanje lastnih meja.
Izid zato ni vnaprej določen.
Prav tako človeku, ki trpi, ni koristno sporočati, da bo moral iz svoje bolečine nujno postati močnejši.
Težka izkušnja ni osebni razvojni program, ki bi moral prinesti pozitiven rezultat.
Včasih je dosežek že to, da človek postopoma ponovno vzpostavi življenje, ki ga lahko živi.
Okrevanje in odpornost nista povsem ista stvar
Besedi pogosto uporabljamo skoraj kot sopomenki, vendar ju je koristno razlikovati.
Pri okrevanju si lahko predstavljamo izrazitejše poslabšanje delovanja, ki mu sčasoma sledi približevanje prejšnji ravni.
Pri odpornosti pa raziskovalci pogosto opisujejo pot, pri kateri človek kljub pomembni obremenitvi ohranja relativno stabilno delovanje oziroma doživlja le prehodne motnje.
To ne pomeni, da je ena pot boljša ali bolj vredna od druge.
Gre za različne vzorce prilagajanja.
Človeka, ki potrebuje leto dni za okrevanje, zato ne moremo smiselno primerjati z nekom, ki se je prilagodil hitreje, in iz tega sklepati, kdo je psihološko močnejši.
Ne poznamo enakosti njunih okoliščin, virov, zgodovine ali pomena dogodka.
Majhni koraki so lahko pomembnejši od velikih preobratov
Ko človek doživi težko obdobje, si lahko predstavlja, da bo sprememba prišla v obliki velikega trenutka.
Nove odločitve.
Popolnega razumevanja.
Velikega življenjskega preobrata.
V resnici se prilagajanje pogosto dogaja precej manj dramatično.
Danes vstanem nekoliko prej.
Odgovorim na eno sporočilo.
Grem na sprehod.
Pokličem osebo, ki ji zaupam.
Dokončam eno nalogo.
Postavim eno mejo.
Naredim nekaj, česar prejšnji teden še nisem zmogel.
Takšni koraki so majhni, vendar lahko postopoma ponovno ustvarjajo občutek vpliva na lastno življenje.
Odpornost se zato ne kaže vedno v velikih dejanjih. Pogosto jo opazimo šele za nazaj, ko ugotovimo, koliko majhnih prilagoditev je bilo potrebnih, da smo prišli do mesta, kjer smo danes.
Ko se po težki izkušnji spremeni naš pogled na svet
Težki dogodki ne vplivajo samo na počutje.
Lahko posežejo tudi v prepričanja, s katerimi razumemo življenje.
»Mislil sem, da se meni to ne more zgoditi.«
»Mislil sem, da bom vedno lahko nadzoroval situacijo.«
»Mislil sem, da bo ta odnos trajal.«
»Mislil sem, da imam še veliko časa.«
Ko se takšno prepričanje poruši, človek ne rešuje samo praktičnega problema.
Ponovno mora organizirati tudi svoje razumevanje sebe, drugih in prihodnosti.
To je lahko boleč proces.
Toda prilagoditev ne zahteva nujno, da se vrnemo k starim prepričanjem.
Včasih nastane drugačen pogled, ki je nekoliko manj gotov, vendar bolj skladen z izkušnjo.
Psihološka odpornost in čustvena regulacija
Pri odpornosti ni pomembno samo, kaj človek misli.
Pomembno je tudi, kako se odziva na lastna čustva.
Če žalost razumemo kot dokaz, da z nami nekaj ni v redu, se lahko poleg žalosti pojavi še boj proti žalosti.
Če strah razumemo kot dokaz šibkosti, se lahko začnemo sramovati lastnega strahu.
Če jezo razumemo kot nekaj, česar ne bi smeli občutiti, jo lahko skušamo samo potisniti stran.
Čustvena regulacija ne pomeni odstraniti neprijetna čustva. Pomeni jih prepoznati, razumeti njihov pomen in izbrati odziv, ki je primeren situaciji.
Več o tem sem opisal v članku Čustvena regulacija: zakaj nas čustva včasih popolnoma prevzamejo?.
Kaj lahko podpira psihološko odpornost?
Ne obstaja en univerzalni recept, ki bi zagotavljal odpornost. Raziskave kažejo, da gre za rezultat več dejavnikov, ki se medsebojno povezujejo in katerih pomen je odvisen od posameznika in okoliščin.
Ohranjanje osnovne strukture življenja
Po težki izkušnji se lahko poruši občutek običajnosti. Spanje, prehranjevanje, gibanje, delo, družinski ritmi in vsakodnevne obveznosti se lahko spremenijo.
Ni treba, da je rutina popolna. Že nekaj predvidljivih točk v dnevu lahko pomaga ustvariti občutek strukture v obdobju, ko je veliko drugega negotovo.
Uporaba odnosov, ne samo lastne moči
Vprašanje ni samo:
»Kaj zmorem sam?«
Koristno je vprašati tudi:
»Kdo in kaj mi je na voljo?«
Odnosi, skupnost in strokovna pomoč so lahko viri prilagajanja, ne dokaz osebnega neuspeha.
Usmerjanje pozornosti na tisto, na kar lahko vplivamo
Po težkem dogodku je lahko veliko stvari zunaj našega nadzora.
Če vso psihološko energijo porabimo za spreminjanje nespremenljivega, lahko občutek nemoči postane še večji.
Koristno je razlikovati med tem, česar ne moremo spremeniti, in naslednjim področjem, kjer vpliv še vedno obstaja.
Včasih je ta prostor zelo majhen.
Toda majhen prostor vpliva je še vedno prostor vpliva.
Prilagajanje strategije okoliščinam
Kar nam je pomagalo včeraj, danes morda ne bo dovolj.
Kar pomaga eni osebi, drugi morda ne bo.
Psihološka odpornost zato vključuje sposobnost opazovanja posledic lastnega odzivanja.
Ali mi ta način pomaga?
Ali se je situacija spremenila?
Ali potrebujem drugačen pristop?
Ali je čas za vztrajanje ali za spremembo smeri?
Dovoliti procesu čas
Ena od oblik dodatnega pritiska po težki izkušnji je pričakovanje, da bi morali biti že dobro.
»Minilo je že dovolj časa.«
»Moral bi biti že takšen kot prej.«
Čas sam po sebi ne reši vsega, vendar prilagajanje pogosto zahteva čas.
Primerjanje lastnega procesa s procesom drugega človeka zato redko pove, kako bi se morali počutiti mi.
Odpornost ne pomeni vrnitve k staremu sebi
Ko govorimo o okrevanju, pogosto uporabljamo podobo vrnitve.
Želimo biti takšni kot prej.
Včasih je to mogoče.
Včasih pa težka izkušnja spremeni življenje tako močno, da popolna vrnitev ni več realen cilj.
Takrat se pojavi drugačno vprašanje:
»Kako lahko živim dobro v resničnosti, ki je zdaj drugačna?«
To vprašanje je težje.
Vendar je lahko tudi pomembnejše.
Psihološka odpornost zato ni vedno obnova starega življenja.
Včasih pomeni gradnjo novega načina življenja okoli nečesa, česar nismo izbrali.
Kdaj potrebujemo več kot lastne vire?
Ideja psihološke odpornosti ne sme postati razlog, da bi človek predolgo ostajal sam z izrazito stisko.
Po težkih življenjskih dogodkih so lahko žalost, strah, negotovost in obdobja zmanjšanega delovanja razumljivi. Če pa težave vztrajajo, se stopnjujejo, pomembno omejujejo vsakodnevno življenje ali človek opaža, da z razpoložljivimi viri ne zmore več zadovoljivo obvladovati situacije, je smiselno poiskati ustrezno strokovno pomoč.
Iskanje pomoči ni dokaz, da odpornosti ni bilo.
Lahko je eden od načinov, kako jo človek gradi.
Vprašanje, ki spremeni pogled na težko obdobje
Ko se znajdemo v težkem obdobju, se pogosto vprašamo:
»Zakaj se mi to dogaja?«
Vprašanje je človeško in včasih pomembno.
Toda odgovor morda ni vedno dosegljiv.
Zato lahko poleg njega postavimo še eno:
»Kaj mi v tej situaciji pomaga narediti naslednji korak?«
Ne deset korakov.
Ne celotnega novega življenja.
Naslednji korak.
Včasih je prav ta premik od popolne rešitve k naslednjemu možnemu dejanju začetek prilagajanja.
Zaključek
Psihološka odpornost ni življenje brez ranljivosti.
Ni odsotnost žalosti, strahu ali dvoma.
Ni sposobnost, da vse zmoremo sami.
In ni obljuba, da nas bo vsaka težka izkušnja naredila močnejše.
Je sposobnost oziroma proces prilagajanja življenju, ko se okoliščine spremenijo.
Včasih pomeni vztrajati.
Včasih spremeniti smer.
Včasih sprejeti pomoč.
Včasih opustiti nekaj, kar ni več mogoče.
In včasih samo dovolj dolgo nadaljevati z majhnimi koraki, da se začne pred nami ponovno odpirati prihodnost.
Težka izkušnja nas lahko spremeni.
Toda sprememba ni isto kot zlom.
Človek lahko izgubi nekaj, kar je bilo pomembno, in kljub temu postopoma ponovno ustvari življenje, ki ima smisel.
»Psihološka odpornost ni dokaz, da nas življenje ni ranilo. Včasih se pokaže prav v tem, da rano priznamo, sprejmemo, da nas je spremenila, in kljub temu postopoma zgradimo način življenja, v katerem lahko ponovno gledamo naprej.«
Danijel Horvat, psiholog
Nadaljujte z raziskovanjem
Če želite bolje razumeti, kako se odzivamo na intenzivna čustva, nadaljujte s člankom Čustvena regulacija: zakaj nas čustva včasih popolnoma prevzamejo?.
Če težko obdobje spremlja občutek, da je vsakodnevnih zahtev preveč, preberite članek Preobremenjenost: zakaj imamo občutek, da je vsega preveč?.
Če opažate, da se težke izkušnje nadaljujejo v nenehnem analiziranju preteklosti in prihodnosti, nadaljujte s člankom Pretirano razmišljanje: zakaj ne moremo ustaviti svojih misli?.
Naslednji in zaključni članek tega sklopa bo Duševno blagostanje: kaj v resnici pomeni dobro živeti? V njem bomo povezali ključne niti celotnega sklopa: čustva, obremenitve, počitek, misli, odnose do lastnih meja, prilagajanje in vprašanje, kaj psihološko kakovostno življenje sploh pomeni.
Več o strokovnem delu in možnostih sodelovanja najdete na strani Storitve Psihovizije.
O avtorju
Danijel Horvat, magister psihologije
Psiholog, raziskovalec in avtor. Na Psihoviziji povezuje psihološko znanje, raziskovalni pristop in praktične izkušnje ter psihološka spoznanja približuje posameznikom in organizacijam na strokoven, razumljiv in uporaben način.
Njegovo poslanstvo je pomagati ljudem bolje razumeti sebe in svoje situacije, prepoznavati ter razvijati potenciale in premagovati notranje ovire, ki jih omejujejo pri osebnem in poklicnem razvoju.
S svojim delom psihologijo približuje resničnemu življenju ter ustvarja znanje, ideje in praktična orodja, ki posameznikom pomagajo bolje razumeti sebe, sprejemati kakovostnejše odločitve, ustvarjati pozitivne spremembe ter živeti bolj zavestno, kakovostno in izpolnjeno.
V ospredju njegovega dela je prepričanje, da pravo razumevanje človeka ni samo cilj psihologije, temveč tudi izhodišče za njegov razvoj.
Viri in literatura
Bonanno, G. A. (2004). Loss, trauma, and human resilience: Have we underestimated the human capacity to thrive after extremely aversive events? American Psychologist, 59(1), 20–28. https://doi.org/10.1037/0003-066X.59.1.20
Bonanno, G. A., Westphal, M., & Mancini, A. D. (2011). Resilience to loss and potential trauma. Annual Review of Clinical Psychology, 7, 511–535. https://doi.org/10.1146/annurev-clinpsy-032210-104526
Kalisch, R., Baker, D. G., Basten, U., et al. (2017). The resilience framework as a strategy to combat stress-related disorders. Nature Human Behaviour, 1, 784–790. https://doi.org/10.1038/s41562-017-0200-8
Southwick, S. M., Bonanno, G. A., Masten, A. S., Panter-Brick, C., & Yehuda, R. (2014). Resilience definitions, theory, and challenges: Interdisciplinary perspectives. European Journal of Psychotraumatology, 5, 25338. https://doi.org/10.3402/ejpt.v5.25338