Duševno blagostanje si pogosto predstavljamo kot življenje, v katerem smo zadovoljni, mirni, motivirani in čustveno uravnoteženi. Želimo si manj stresa, manj skrbi, manj notranjega nemira in več prijetnih občutkov.
Vse to je razumljivo. Toda človek, ki dobro živi, ni človek, ki se ves čas dobro počuti.
Življenje vključuje tudi utrujenost, izgube, konflikte, negotovost, neuspehe, razočaranja in obdobja, ko ne vemo natančno, kam naprej. Če bi duševno blagostanje pomenilo odsotnost neprijetnih občutkov, bi bilo kakovostno življenje mogoče samo takrat, ko življenje od nas ničesar težkega ne zahteva.
Psihološko dobro življenje je širše.
Vključuje sposobnost doživljati prijetne trenutke, vendar tudi uravnavati težka čustva. Vključuje odnose, občutek smisla, možnost vplivanja na lastno življenje, sposobnost počitka, prilagajanje spremembam in dovolj psihološkega prostora, da ne živimo samo kot odgovor na naslednjo zahtevo.
Zato vprašanje ni samo:
»Kako se počutim?«
Pomembno je tudi:
»Kako živim?«
Duševno blagostanje ni isto kot biti ves čas srečen
Ena najpomembnejših razlik pri razumevanju blagostanja je razlika med prijetnim počutjem in kakovostnim življenjem.
Prijetna čustva so pomembna. Veselje, zadovoljstvo, zanimanje, mir in občutek bližine lahko pomembno prispevajo k temu, kako doživljamo svoje življenje.
Toda dobro življenje ne more biti sestavljeno samo iz prijetnih čustev.
Žalost ob izgubi človeka, ki nam je bil pomemben, ni nujno znak slabega psihološkega delovanja.
Strah pred pomembno odločitvijo ni nujno problem.
Jeza ob kršitvi meje ni nujno nekaj, kar moramo čim hitreje odstraniti.
Razočaranje po neuspehu lahko kaže, da nam je bil cilj pomemben.
Čustvo zato ni samo ocena kakovosti našega življenja. Je tudi informacija o našem odnosu do tega, kar se nam dogaja.
Dobro živeti zato ne pomeni organizirati življenja tako, da nikoli ne občutimo ničesar neprijetnega. Pomeni razvijati odnos do svojih izkušenj, v katerem nas čustva lahko informirajo, ne da bi morala vedno določiti naše naslednje dejanje.
Dve vprašanji o dobrem življenju
Psihološko raziskovanje blagostanja je razvilo več različnih tradicij.
Ena se osredotoča predvsem na to, kako ljudje ocenjujejo svoje življenje in kakšno je njihovo čustveno doživljanje. V tem okviru govorimo o subjektivnem blagostanju, ki vključuje zadovoljstvo z življenjem ter prisotnost prijetnega in neprijetnega čustvenega doživljanja.
Druga tradicija postavlja širše vprašanje:
»Kaj pomeni dobro psihološko delovati?«
Tu postanejo pomembni tudi smisel, odnosi, osebni razvoj, samostojnost, sprejemanje sebe in sposobnost učinkovitega delovanja v okolju.
Ti perspektivi si ne nasprotujeta.
Človek lahko želi življenje, v katerem se pogosto počuti dobro, in hkrati življenje, ki se mu zdi vredno živeti.
Težava nastane, če prvo zamenjamo za celoto.
Dobro življenje potrebuje odnose
Veliko stvari lahko naredimo sami.
Razmišljamo sami.
Sprejemamo odločitve.
Razvijamo sposobnosti.
Postavljamo cilje.
Toda človekovo življenje je v veliki meri tudi odnosno.
Potrebujemo ljudi, pred katerimi nam ni treba ves čas dokazovati svoje vrednosti. Ljudi, s katerimi lahko delimo uspeh in težavo. Odnose, v katerih obstajata vzajemnost in občutek, da smo videni kot oseba, ne samo kot funkcija.
Kakovost odnosa ne pomeni odsotnosti konfliktov.
Dober odnos lahko vsebuje nestrinjanje, razočaranje in občasno oddaljenost. Pomembnejše je, ali se lahko osebi po konfliktu ponovno srečata, govorita o tem, kar se je zgodilo, in ohranita spoštovanje tudi takrat, ko ne mislita enako.
Dobro živeti zato ni samo individualni projekt.
Del našega blagostanja nastaja med nami in drugimi ljudmi.
Smisel ni isto kot prijetnost
Nekatere najbolj smiselne stvari v življenju niso vedno prijetne.
Skrb za otroka je lahko naporna.
Učenje je lahko frustrirajoče.
Gradnja podjetja je lahko negotova.
Raziskovalno delo lahko zahteva dolga obdobja brez jasnega rezultata.
Skrb za bolnega bližnjega lahko vključuje veliko čustveno obremenitev.
Pa vendar ljudje teh izkušenj ne vrednotimo samo po tem, koliko prijetnih občutkov ustvarjajo.
Pomembno je tudi, kaj nam pomenijo.
Smisel se lahko pojavi tam, kjer svoje vedenje povezujemo z nečim, kar presega trenutno ugodje: z odnosom, vrednoto, odgovornostjo, ustvarjanjem, prispevkom ali ciljem, ki se nam zdi pomemben.
Zato lahko obstaja nenavaden psihološki položaj:
nekaj je težko in hkrati vredno.
Če dobro življenje enačimo samo z udobjem, tega dela človeške izkušnje ne moremo dobro pojasniti.
Duševno blagostanje potrebuje tudi občutek vpliva
Človek ne potrebuje popolnega nadzora nad življenjem.
Takšen nadzor niti ni mogoč.
Veliko stvari je odvisnih od drugih ljudi, okoliščin, naključij in dogodkov, ki jih ne moremo predvideti.
Pomembno pa je, da imamo vsaj nekaj področij, na katerih doživljamo sebe kot aktivnega udeleženca lastnega življenja.
Lahko izberem, kako bom odgovoril.
Lahko postavim mejo.
Lahko nekaj začnem.
Lahko nekaj končam.
Lahko prosim za pomoč.
Lahko spremenim načrt.
Lahko se odločim, čemu bom namenil svojo pozornost.
Občutek vpliva ne pomeni, da lahko spremenimo vse.
Pomeni, da tudi v svetu, ki ga ne moremo popolnoma nadzorovati, iščemo področja, kjer naše odločitve še vedno nekaj pomenijo.
Dobro živeti pomeni poznati tudi svoje meje
Sodobna kultura pogosto nagrajuje širjenje zmogljivosti.
Več narediti.
Več doseči.
Več vedeti.
Več izkoristiti.
Hitreje odgovoriti.
Biti dosegljiv.
Napredovati.
Vendar človeško življenje ni sistem brez omejitev.
Pozornost je omejena.
Čas je omejen.
Energija je omejena.
Naša sposobnost sprejemanja zahtev ima meje.
Prav zato sposobnost postaviti mejo ni nasprotje razvoja. V določenih okoliščinah je njegov pogoj.
V članku Preobremenjenost: zakaj imamo občutek, da je vsega preveč? sem opisal, kako občutek preobremenjenosti ni odvisen samo od količine dela, temveč tudi od prekinitev, odprtih zahtev, informacij in občutka nadzora.
Dobro življenje zato ne zahteva samo vprašanja:
»Kaj vse še zmorem?«
Potrebujemo tudi vprašanje:
»Česa mi ni treba nositi?«
Počitek ni nasprotje kakovostnega življenja
Če svojo vrednost premočno povežemo s produktivnostjo, lahko počitek postane neprijeten.
Ko ne delamo, imamo občutek, da bi morali nekaj početi.
Ko se ustavimo, se pojavi krivda.
Ko nimamo obveznosti, si hitro ustvarimo nove.
Toda sistem, ki se nikoli ne obnovi, ne postane neskončno učinkovitejši.
Postane izčrpan.
Počitek zato ni samo nagrada po opravljenem delu. Je eden od procesov, ki omogočajo, da se lahko k delu, odnosom in zahtevam ponovno vrnemo z razpoložljivimi psihološkimi viri.
To sem podrobneje obravnaval v članku Občutek krivde, ko počivamo: zakaj si težko dovolimo počitek?.
Duševno blagostanje ne pomeni življenja brez stresa
Stres sam po sebi ni dokaz, da živimo napačno.
Pomemben razgovor lahko povzroči stres.
Nova služba lahko povzroči stres.
Selitev.
Izpit.
Starševstvo.
Odgovornost.
Sprememba.
Težava zato ni preprosto obstoj vsake obremenitve.
Pomembni so intenzivnost, trajanje, možnosti okrevanja, občutek vpliva in razmerje med zahtevami ter viri, ki jih imamo na voljo.
Eden od uporabnih pogledov na blagostanje ga zato razume kot dinamično ravnotežje med izzivi, s katerimi se človek srečuje, in psihološkimi, socialnimi ter drugimi viri, ki jih lahko uporabi.
Ravnotežje pri tem ne pomeni, da je vsak dan popolnoma uravnotežen.
Včasih življenje za nekaj časa zahteva veliko.
Ključno je, ali se lahko sistem po povečani obremenitvi ponovno prilagodi.
Neprijetna čustva imajo prostor tudi v dobrem življenju
Če je naš cilj ves čas dobro počutje, lahko neprijetna čustva postanejo dvojni problem.
Najprej občutimo žalost.
Nato nas začne skrbeti, ker smo žalostni.
Najprej občutimo strah.
Nato se jezimo nase, ker nas je strah.
Najprej smo utrujeni.
Nato se obtožujemo, ker nismo dovolj produktivni.
Čustvena regulacija zato ne pomeni odstraniti vse neprijetno doživljanje.
Gre za sposobnost prepoznati, kaj se dogaja, razumeti kontekst in izbrati vedenje, ki je skladno s situacijo in našimi dolgoročnejšimi cilji.
V članku Čustvena regulacija: zakaj nas čustva včasih popolnoma prevzamejo? sem podrobneje opisal prav to razliko.
Dobro življenje ni življenje brez težkih obdobij
Vsako življenje se prej ali slej sreča z dogodki, ki jih ne moremo rešiti samo z boljšo organizacijo ali pozitivnim razmišljanjem.
Nekaj izgubimo.
Nekaj se konča.
Načrt ne uspe.
Telo se spremeni.
Odnos se spremeni.
Okoliščine postanejo drugačne.
Takrat se kakovost življenja ne meri samo po tem, ali se lahko vrnemo k prejšnjemu stanju.
Včasih je pomembnejša sposobnost zgraditi zadovoljivo življenje v novi resničnosti.
Prav temu je namenjen članek Psihološka odpornost: zakaj nas nekatere težke izkušnje spremenijo, ne da bi nas zlomile?.
Odpornost ne pomeni, da nas življenje ne prizadene. Pomeni, da se lahko tudi po pomembni spremembi začne proces prilagajanja.
Dobro živeti ne pomeni optimizirati vsakega trenutka
Obstaja še ena past sodobnega razmišljanja o blagostanju.
Tudi dobro življenje lahko spremenimo v projekt nenehnega izboljševanja.
Moram bolje spati.
Moram biti mirnejši.
Moram več telovaditi.
Moram biti bolj prisoten.
Moram imeti kakovostnejše odnose.
Moram bolje upravljati stres.
Moram najti več smisla.
Naenkrat tudi blagostanje postane nova obveznost.
In človek lahko začne ocenjevati vsak dan glede na to, kako dobro mu je uspelo pravilno živeti.
To je pomemben paradoks.
Če dobro življenje spremenimo v popolnoma optimiziran sistem, lahko prav prizadevanje za blagostanje postane nov vir pritiska.
Človeško življenje potrebuje tudi prostor za nepopolnost.
Za dan brez velikega dosežka.
Za pogovor brez cilja.
Za počitek, ki ni produktiven.
Za napako.
Za spremembo načrta.
In za obdobje, ko še nimamo vseh odgovorov.
Kaj torej pomeni dobro živeti?
Na to vprašanje psihologija ne more dati ene formule, ki bi veljala za vsakega človeka.
Ljudje se razlikujemo v vrednotah, odnosih, ciljih, potrebah, kulturi, življenjskem obdobju in okoliščinah.
Vendar se iz raziskovanja blagostanja pojavljajo področja, ki jih je smiselno preverjati.
Ali imam odnose, v katerih lahko obstajam kot resnična oseba?
Ali moje življenje vsebuje stvari, ki se mi zdijo smiselne?
Ali imam dovolj vpliva na pomembne dele svojega življenja?
Ali lahko doživljam prijetna čustva, ne da bi zahteval, da so prisotna ves čas?
Ali znam ostati ob neprijetnem doživljanju, ne da bi moral takoj pobegniti pred njim?
Ali obstaja prostor za počitek?
Ali moje obveznosti dolgoročno presegajo moje vire?
Ali se lahko prilagodim, ko življenje spremeni pravila?
Ali živim predvsem po pričakovanjih drugih ali prepoznavam tudi svoje vrednote?
In morda najpomembneje:
Ali je način, kako živim danes, dolgoročno življenje, v katerem lahko ostanem človek?
Duševno blagostanje se spreminja skozi življenje
Kar za nas pomeni dobro življenje pri dvajsetih, morda ne bo enako pri štiridesetih, šestdesetih ali osemdesetih.
Spremenijo se odnosi.
Spremenijo se odgovornosti.
Spremeni se telo.
Nekateri cilji izgubijo pomen.
Drugi ga dobijo.
Pridobimo izkušnje, vendar se srečamo tudi z novimi omejitvami.
Zato blagostanje ni končno stanje, ki ga enkrat dosežemo.
Je proces nenehnega prilagajanja odnosa med tem, kdo smo, kaj potrebujemo, kaj nam je pomembno in kakšne so okoliščine našega življenja.
Včasih bo ravnotežje stabilno.
Drugič ga bomo morali ponovno iskati.
Vprašanje, ki je pomembnejše od »Ali sem srečen?«
Vprašanje o sreči je pomembno.
Vendar je lahko preozko.
Morda se danes ne počutimo posebej srečni, pa kljub temu preživljamo dan z osebo, ki nam veliko pomeni.
Morda opravljamo težko delo, ki se nam zdi pomembno.
Morda žalujemo, vendar smo obkroženi z ljudmi, ki jih imamo radi.
Morda se spoprijemamo z zahtevnim obdobjem, vendar v njem ravnamo skladno s svojimi vrednotami.
Zato lahko ob vprašanju:
»Ali sem srečen?«
postavimo še širše:
»Ali živim življenje, ki ga lahko prepoznam kot svoje in v katerem imajo prostor odnosi, smisel, počitek, razvoj, čustva in stvari, ki so mi resnično pomembne?«
Odgovor ne bo vedno da.
Prav zato je vprašanje uporabno.
Zaključek
Duševno blagostanje ni popolna odsotnost težav.
Ni nenehna sreča.
Ni življenje brez stresa.
Ni popoln nadzor nad čustvi.
In ni projekt, v katerem moramo optimizirati vsak trenutek svojega življenja.
Dobro življenje je širše.
V njem imajo prostor prijetna in neprijetna čustva.
Delo in počitek.
Samostojnost in povezanost.
Vztrajanje in sprememba smeri.
Uspeh in neuspeh.
Varnost in negotovost.
To, kar lahko nadzorujemo, in tisto, česar ne moremo.
Morda je zato duševno blagostanje manj podobno stanju, ki ga dosežemo, in bolj sposobnosti, da vedno znova vzpostavljamo dovolj dobro ravnotežje med zahtevami življenja in viri, ki jih imamo na voljo.
Ne živimo dobro zato, ker nam življenje nikoli ne postane težko.
Dobro življenje gradimo tudi skozi način, kako ravnamo s seboj, z drugimi in s svojim življenjem takrat, ko postane težko.
»Dobro živeti ne pomeni ustvariti življenja brez težkih dni. Pomeni ustvarjati življenje, v katerem imajo tudi težki dnevi svoje mesto, ne da bi zaradi njih izgubili stik s tem, kdo smo, kdo nam je pomemben in zaradi česa želimo nadaljevati.«
Danijel Horvat, psiholog
Nadaljujte z raziskovanjem
Če želite začeti pri tem, kako ravnamo z intenzivnimi notranjimi izkušnjami, preberite članek Čustvena regulacija: zakaj nas čustva včasih popolnoma prevzamejo?.
Če imate občutek, da vsakodnevne zahteve presegajo prostor, ki ga imate na voljo, nadaljujte s člankom Preobremenjenost: zakaj imamo občutek, da je vsega preveč?.
Če vas zanima, kako se človek prilagaja takrat, ko življenje prinese večjo spremembo ali težko izkušnjo, preberite članek Psihološka odpornost: zakaj nas nekatere težke izkušnje spremenijo, ne da bi nas zlomile?.
S tem člankom se zaključuje sklop Duševno blagostanje in vsakdanje življenje. Posamezni članki obravnavajo različne dele istega vprašanja: kako razumeti svoje čustvene odzive, obremenitve, misli, potrebo po počitku, sposobnost prilagajanja in pogoje, v katerih lahko človek dolgoročno dobro deluje.
Več o strokovnem delu in možnostih sodelovanja najdete na strani Storitve Psihovizije.
O avtorju
Danijel Horvat, magister psihologije
Psiholog, raziskovalec in avtor. Na Psihoviziji povezuje psihološko znanje, raziskovalni pristop in praktične izkušnje ter psihološka spoznanja približuje posameznikom in organizacijam na strokoven, razumljiv in uporaben način.
Njegovo poslanstvo je pomagati ljudem bolje razumeti sebe in svoje situacije, prepoznavati ter razvijati potenciale in premagovati notranje ovire, ki jih omejujejo pri osebnem in poklicnem razvoju.
S svojim delom psihologijo približuje resničnemu življenju ter ustvarja znanje, ideje in praktična orodja, ki posameznikom pomagajo bolje razumeti sebe, sprejemati kakovostnejše odločitve, ustvarjati pozitivne spremembe ter živeti bolj zavestno, kakovostno in izpolnjeno.
V ospredju njegovega dela je prepričanje, da pravo razumevanje človeka ni samo cilj psihologije, temveč tudi izhodišče za njegov razvoj.
Viri in literatura
Diener, E. (1984). Subjective well-being. Psychological Bulletin, 95(3), 542–575. https://doi.org/10.1037/0033-2909.95.3.542
Diener, E., Suh, E. M., Lucas, R. E., & Smith, H. L. (1999). Subjective well-being: Three decades of progress. Psychological Bulletin, 125(2), 276–302. https://doi.org/10.1037/0033-2909.125.2.276
Dodge, R., Daly, A. P., Huyton, J., & Sanders, L. D. (2012). The challenge of defining wellbeing. International Journal of Wellbeing, 2(3), 222–235. https://doi.org/10.5502/ijw.v2i3.4
Ryff, C. D. (1989). Happiness is everything, or is it? Explorations on the meaning of psychological well-being. Journal of Personality and Social Psychology, 57(6), 1069–1081. https://doi.org/10.1037/0022-3514.57.6.1069