Odnos med staršem in otrokom se gradi v tisočih trenutkih, ki so vsak zase pogosto povsem običajni. V načinu, kako odrasli odgovori na otrokovo vprašanje. V odzivu na jok, jezo ali strah. V meji, ki jo postavi. V trenutku, ko otroku dovoli poskusiti sam. V prepiru. V opravičilu. V skupnem smehu. V večeru, ko ima dovolj potrpljenja, in tudi v večeru, ko ga nima.
Ko razmišljamo o otroštvu, pogosto iščemo velike dogodke. Sprašujemo se, kaj si bo otrok zapomnil, katere besede ga bodo zaznamovale in katere starševske odločitve bodo odločilne. Toda psihološki razvoj praviloma ni zgodba enega stavka, enega konflikta ali ene popolne starševske tehnike. Otrok odrašča znotraj ponavljajočih se izkušenj, iz katerih postopoma oblikuje pričakovanja o sebi, drugih ljudeh in odnosih.
Prav zato pomembno vprašanje ni samo, kaj bo otrok iz otroštva pomnil. Pomembno je tudi, kaj se bo skozi odnos naučil pričakovati. Ali je mogoče prositi za pomoč? Ali lahko pokaže močno čustvo in odnos kljub temu ostane? Ali imajo meje smisel? Ali napaka pomeni izgubo sprejetosti? Ali se je po konfliktu mogoče ponovno povezati? Ali sme postopoma postajati samostojen?
Odgovori na ta vprašanja ne nastanejo v enem pogovoru. Nastajajo skozi odnos.
Odnos med staršem in otrokom ni en sam trenutek
Starševstvo lahko hitro postane obremenjeno z idejo odločilnega trenutka. Odrasli izgubi potrpljenje in se vpraša, ali je otroka zaznamoval. Izbere napačne besede in se boji, da je povzročil trajno škodo. Otrok doživi težko izkušnjo in starš išče način, kako bi jo lahko popolnoma izbrisal.
Posamezni dogodki so lahko pomembni, nekateri tudi zelo pomembni. Toda običajnega razvoja ni smiselno razumeti tako, kot da vsak trenutek neposredno določa otrokovo prihodnost. Veliko več nam pove širši vzorec odnosa: kako pogosto je odrasli dosegljiv, kako se odziva na otrokove signale, kako postavlja meje, kako ravna po konfliktu in koliko prostora dopušča otrokovemu postopnemu razvoju.
To dobro ponazarja sodobna raziskovalna literatura o občutljivosti skrbnika. Pregled sedemnajstih metaanaliz o občutljivosti skrbnikov in razvoju otrok je pokazal povezave z varnostjo navezanosti, kognitivnimi sposobnostmi, jezikovnim razvojem in socioemocionalnimi izidi. Ugotovitve ne pomenijo, da občutljiv odziv odraslega sam določi otrokovo prihodnost. Kažejo pa, da je kakovost ponavljajočih se interakcij razvojno pomembna.
Kaj pomeni, da je odrasli občutljiv za otrokove potrebe?
Občutljivost ne pomeni, da odrasli otroku vedno ugodi. Prav tako ne pomeni, da mora pravilno uganiti vsako otrokovo čustvo ali odstraniti vsako neprijetnost.
V raziskovalnem smislu se občutljivost nanaša predvsem na sposobnost odraslega, da otrokove signale opazi, jih dovolj ustrezno razume ter se nanje odzove na način, ki je primeren situaciji in otrokovi razvojni ravni.
Otrok joka, ker ga je strah. Odrasli ne potrebuje popolnega stavka. Pomembno je, da zazna stisko in se nanjo odzove.
Otrok je jezen zaradi postavljene meje. Občutljivost ne zahteva, da mejo odstranimo. Lahko pomeni:
»Vidim, da si jezen. Vseeno danes ne bova kupila še ene igrače.«
Otrokovo čustvo je opaženo. Meja ostane.
To je pomembno, ker toplina in struktura nista nujno nasprotji. Otrok lahko hkrati doživlja sprejetost in omejitev.
Otrok iz odnosa gradi pričakovanja
Predstavljajmo si otroka, ki se večkrat znajde v stiski.
V enem okolju se odrasli praviloma odzove. Včasih takoj, včasih z zamikom, včasih nepopolno, vendar se otrok skozi čas večkrat sreča z izkušnjo:
»Ko potrebujem pomoč, obstaja možnost, da jo dobim.«
V drugem okolju so odzivi zelo nepredvidljivi ali je otrok ob izražanju stiske pogosto zavrnjen. Njegova pričakovanja se lahko oblikujejo drugače.
Raziskave navezanosti se že desetletja ukvarjajo prav s povezavo med kakovostjo zgodnjih interakcij in organizacijo otrokovega odnosa do bližnjih oseb. Metaanaliza Zeegers in sodelavcev je pokazala povezavo med starševsko občutljivostjo in varnostjo navezanosti ter tudi med sposobnostjo staršev razumeti otrokova notranja stanja in varnostjo navezanosti.
Pomembno pa je ohraniti strokovno previdnost. Navezanost ni preprost test kakovosti starša in otrokova prihodnost ni določena z eno samo zgodnjo izkušnjo. Razvoj ostaja dinamičen in nanj vplivajo številni odnosi, izkušnje in značilnosti otroka ter njegovega okolja.
Odnos otroka uči, kaj lahko naredi s svojimi čustvi
Otrok se ne rodi z dokončano sposobnostjo uravnavanja močnih čustev. Del te sposobnosti se razvija v interakciji z drugimi ljudmi.
Ko je majhen otrok preplavljen, pogosto potrebuje pomoč odraslega. Odrasli poimenuje, umiri okolje, ostane blizu, postavi mejo ali pomaga otroku razumeti, kaj se je zgodilo. Sčasoma otrok vse več teh procesov zmore sam.
To ne pomeni, da mora odrasli odstraniti jezo, žalost ali frustracijo. Otrok potrebuje tudi izkušnjo, da neprijetno čustvo lahko obstaja, ne da bi zaradi njega razpadel odnos.
V članku Otrok in čustva: kako se razvija sposobnost čustvene regulacije? smo podrobneje pogledali, kako se samoregulacija razvija ob podpori odraslega. Pomemben del te zgodbe je prav ponavljajoča se izkušnja, da čustva lahko prepoznamo, prenesemo in izrazimo, ne da bi morala vedno prevzeti nadzor nad vedenjem.
Otrok iz meja ne odnese samo pravil
Meje pogosto razumemo predvsem kot način uravnavanja vedenja. Toda otrok se skozi njih uči tudi nekaj o odnosu med svobodo, odgovornostjo in drugimi ljudmi.
Ko odrasli postavi jasno, predvidljivo in razvojno primerno mejo, otrok ne dobi samo informacije:
»Tega ne smeš.«
Lahko dobi tudi širše sporočilo:
»Nekatere stvari imajo meje. Tvoja čustva so dovoljena, vsako vedenje pa ni.«
To razlikovanje je pomembno. Otrok je lahko jezen in ne sme udariti. Lahko je razočaran in dogovor še vedno velja. Lahko se ne strinja z odraslim, ne da bi moral zaradi tega izgubiti odnos.
Več o tem smo obravnavali v članku Kako postaviti meje otroku brez kričanja in nenehnega kaznovanja?. Dobra meja ni samo omejitev. Lahko je tudi orientacija v socialnem svetu.
Otrok potrebuje prostor, da nekaj naredi sam
Odnos med staršem in otrokom se skozi razvoj spreminja. Na začetku je otrok skoraj v celoti odvisen od odraslega. Nato postopoma prevzema vedno več nalog, odločitev in odgovornosti.
To pomeni, da dobra skrb ne more ostati ves čas enaka.
Kar je bilo pri treh letih nujna pomoč, je lahko nekaj let pozneje nepotrebno prevzemanje otrokove naloge. Odrasli mora zato vedno znova prilagajati vprašanje:
»Kaj mora danes še narediti zame in kaj že lahko začne delati sam?«
V članku Pretirano zaščitništvo: kdaj pomoč otroku začne ovirati njegovo samostojnost? smo videli, da pomoč ni koristna samo takrat, ko otroku olajša nalogo. Kakovostna pomoč lahko postopoma omogoči, da jo otrok potrebuje vse manj.
Otrok iz takšnega odnosa ne odnese samo konkretnih spretnosti. Lahko postopoma pridobiva izkušnjo:
»Lahko poskusim. Lahko se zmotim. Lahko prosim za pomoč. Nekaj stvari zmorem sam.«
Način, kako gledamo otroka, lahko postane del njegovega pogleda nase
Otroci o sebi ne sklepajo samo iz lastnih dosežkov. Pomembne informacije dobivajo tudi iz odzivov ljudi, ki jim veliko pomenijo.
Če otrok pogosto posluša:
»Ti si vedno problematičen.«
»Ti si len.«
»Tvoja sestra je veliko bolj odgovorna.«
takšne izjave ne opisujejo več samo vedenja. Postajajo trditve o osebi.
Nasprotno pa odrasli lahko problem opiše brez globalnega označevanja otroka:
»Danes nisi naredil tega, za kar sva se dogovorila.«
V prvem primeru je problem otrok. V drugem je problem vedenje.
Razlika je majhna v jeziku, vendar pomembna v pomenu. Otrok potrebuje možnost razumeti, da lahko spremeni vedenje, ne da bi moral zaradi napake spremeniti svojo osnovno človeško vrednost.
Primerjanje lahko otroku ponudi napačno merilo lastne vrednosti
Otroci bodo vedno opazovali druge. Videli bodo, kdo je hitrejši, uspešnejši, priljubljenejši ali spretnejši. Socialnega primerjanja ni mogoče odstraniti iz razvoja.
Odrasli pa lahko vpliva na to, ali primerjanje postane glavno merilo otrokove vrednosti.
Če otrok pogosto posluša:
»Zakaj nisi takšen kot tvoj brat?«
lahko začne svoje lastnosti presojati predvsem skozi položaj do drugega.
V članku Primerjanje otrok: kaj se zgodi, ko otrok svojo vrednost začne meriti z drugimi? smo zato razlikovali med realnim zaznavanjem razlik in enačenjem rezultata s človeško vrednostjo.
Otrok lahko ve, da je nekdo drug pri določeni stvari uspešnejši, in hkrati ohrani občutek, da njegov lastni razvoj ni tekmovanje za pravico do sprejetosti.
Otrok ne potrebuje pohvale za vsak korak
Odziv odraslega je pomemben, vendar to ne pomeni, da mora otrok za vsako dejanje dobiti oceno.
Včasih je pohvala koristna. Včasih je bolj uporabna konkretna povratna informacija. Včasih vprašanje. Včasih preprosto zanimanje.
Ko otrok nekaj zgradi, lahko namesto avtomatičnega:
»Bravo, čudovito!«
vprašamo:
»Kako si ugotovil, da bo konstrukcija stala?«
S tem se zanimanje premakne z naše ocene na otrokovo izkušnjo.
V članku Pohvala otroka: zakaj več pohvale ni vedno tudi boljše? smo videli, da pohvala ni samo prijetna beseda. Lahko je tudi informacija o tem, čemu pripisujemo uspeh in kaj pri otroku opazimo.
Konflikt ni nujno nasprotje dobrega odnosa
Starš in otrok ne bosta vedno želela iste stvari. Otrok želi ostati buden. Odrasli želi, da gre spat. Otrok želi še eno uro pred zaslonom. Odrasli postavi omejitev. Mladostnik želi več svobode, odrasli pa presoja tveganje drugače.
Konflikt je zato v določeni meri normalen del bližnjega odnosa.
Pomembno vprašanje je, kako konflikt poteka.
Ali lahko obstaja nestrinjanje brez poniževanja?
Ali lahko odrasli ohrani mejo brez zavračanja otroka?
Ali se po konfliktu ponovno vzpostavi stik?
Otrok se skozi takšne izkušnje ne uči samo pravil. Uči se tudi, kaj pomeni biti v odnosu z osebo, s katero se ne strinja.
Po napaki se odnos lahko ponovno vzpostavi
Noben odrasli ne bo ves čas odziven, miren in popolnoma usklajen z otrokom. Prav zato je sposobnost popravljanja odnosa tako pomembna.
Starš lahko reče:
»Prej sem govoril preostro. To ni bil dober način. Žal mi je.«
S tem ne izbriše dogodka. Ustvari pa novo odnosno izkušnjo.
Otrok lahko skozi takšne trenutke spoznava, da napaka ni nujno konec bližine in da prevzemanje odgovornosti ni znak šibkosti.
To smo podrobneje obravnavali v članku Napake staršev: zakaj otrok ne potrebuje popolnih staršev?. Kakovost odnosa ni samo v tem, kako redko se nekaj poruši, ampak tudi v tem, kaj naredimo, ko se to zgodi.
Odnos med staršem in otrokom ni edini dejavnik otrokovega razvoja
Pri govorjenju o starševstvu je pomembno preprečiti drugo skrajnost: predstavo, da starši oblikujejo skoraj vse, kar otrok postane.
Otrok ima temperament, biološke značilnosti, sposobnosti in lastno aktivnost. Na njegov razvoj vplivajo vrstniki, sorojenci, učitelji, šola, kultura, življenjski dogodki, socialno okolje in pozneje številne lastne odločitve.
Tudi odnosi so dvosmerni. Otrokovo vedenje vpliva na odzive odraslega, tako kot odzivi odraslega vplivajo na otroka.
To je eden od razlogov, zakaj moramo biti previdni pri interpretaciji raziskav starševstva. Metaanaliza 108 raziskav in več kot 28.000 otrok je na primer pokazala povezave med opazovano starševsko občutljivostjo ter ponotranjenimi in pozunanjenimi vedenjskimi težavami, vendar so bile povezave majhne. Starševsko vedenje je pomemben del razvojnega okolja, ni pa edina razlaga otrokovega razvoja.
Takšno razumevanje staršev ne razbremenjuje odgovornosti. Odgovornost postavlja v realnejši okvir.
Kaj otrok v resnici odnese iz otroštva?
Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti z enim seznamom.
Otrok ne odnese samo spominov. Ne odnese samo pravil. Ne odnese samo pohval, kazni ali družinskih navad.
Iz številnih ponavljajočih se izkušenj lahko postopoma nastajajo pričakovanja.
Kako varno je pokazati, kaj čutim?
Kaj se zgodi, ko naredim napako?
Ali lahko prosim za pomoč?
Ali moram biti boljši od drugih, da sem vreden?
Ali lahko rečem ne?
Ali me lahko nekdo ljubi in mi hkrati postavi mejo?
Ali konflikt pomeni konec odnosa?
Ali zmorem nekaj narediti sam?
Na nobeno od teh vprašanj ne odgovori en sam starševski trenutek. Odgovore postopoma oblikuje širša izkušnja odnosa.
Starševstvo je postopno spreminjanje lastne vloge
Na začetku otrok odraslega potrebuje skoraj za vse. Nato se razmerje počasi spreminja.
Najprej ga držimo za roko.
Nato hodimo ob njem.
Potem ga opazujemo nekaj korakov stran.
Čez čas začne izbirati poti, po katerih ne moremo več hoditi namesto njega.
To je eden najzahtevnejših paradoksov starševstva. Velik del odnosa gradimo zato, da otrok postopoma postaja človek, ki nas za vedno več stvari ne potrebuje več na enak način.
Samostojnost zato ni nasprotje povezanosti. V kakovostnem odnosu lahko prav občutek varnosti otroku pomaga raziskovati svet, poskušati, delati napake in se vračati po podporo, ko jo potrebuje.
Dober odnos ni popoln odnos
Če bi morali celoten sklop povzeti v eno načelo, bi bilo morda prav to.
Dober odnos ni odnos brez jeze.
Ni odnos brez meja.
Ni odnos brez konfliktov.
Ni odnos, v katerem odrasli vedno ve, kaj narediti.
Ni odnos, v katerem otrok nikoli ne trpi, nikoli ne doživi frustracije in nikoli ne sliši besede ne.
Dober odnos je veliko bolj živ in nepopoln.
V njem je mogoče otroka opaziti, ne da bi mu vedno ugodili. Postaviti mejo, ne da bi zavrnili njegovo čustvo. Ponuditi pomoč, ne da bi mu odvzeli vsako možnost samostojnosti. Pohvaliti, ne da bi njegovo vrednost vezali na dosežek. Narediti napako in se vrniti. Biti odrasli, ne da bi moral biti nezmotljiv.
Zaključek
Ko se nekoč otrok ozre nazaj na otroštvo, se verjetno ne bo spomnil vsakega navodila, vsake pohvale ali vsakega večera, ko smo izgubili potrpljenje.
Nekaterih trenutkov se bo spomnil zelo jasno. Mnogi drugi bodo izginili iz zavestnega spomina. Toda to ne pomeni, da odnosi niso pomembni. Njihov vpliv ni omejen na to, česar se človek lahko pozneje izrecno spomni.
Iz otroštva lahko odnese načine razumevanja sebe in drugih, pričakovanja glede bližine, izkušnje z mejami, odgovornostjo, samostojnostjo, čustvi in popravljanjem odnosov.
Starši pri tem nimajo popolnega nadzora. In ga tudi ne potrebujejo.
Otrok ne potrebuje popolnega scenarija otroštva. Potrebuje dovolj ponavljajočih se izkušenj, v katerih je opažen, slišan, usmerjan, omejen, spodbujen k samostojnosti in sprejet kot človek, ki se še razvija.
Včasih bo odrasli vedel, kaj narediti. Drugič ne bo.
Včasih bo reagiral dobro. Drugič bo moral nekaj popraviti.
Včasih bo otroka držal blizu. Drugič bo moral stopiti nekoliko nazaj.
Morda je prav v tem bistvo odnosa med staršem in otrokom: ne ustvariti otroštva brez napak, ampak odnos, v katerem ima otrok dovolj varnosti, da lahko postopoma postane samostojen človek.
»Otrok iz otroštva ne odnese popolnosti svojih staršev. Veliko pomembneje je, ali je skozi odnos dovolj pogosto doživljal, da je lahko opažen, slišan, usmerjan, sprejet in postopoma dovolj svoboden, da postaja svoj človek.«
Danijel Horvat, psiholog
Nadaljujte z raziskovanjem
Če želite bolje razumeti, kaj se zgodi, ko odnos ni popoln in odrasli naredi napako, nadaljujte s člankom Napake staršev: zakaj otrok ne potrebuje popolnih staršev?. V njem je v ospredju pomen odgovornosti, opravičila in ponovne vzpostavitve stika.
Pomemben del odnosa je tudi ravnotežje med varnostjo in postopnim osamosvajanjem. To vprašanje podrobneje obravnava članek Pretirano zaščitništvo: kdaj pomoč otroku začne ovirati njegovo samostojnost?.
S tem člankom se zaključuje desetdelni sklop Starševstvo in psihologija otroka, v katerem smo odnos med odraslim in otrokom obravnavali skozi poslušanje, izbruhe jeze, meje, iskanje pozornosti, čustveno regulacijo, zaščitništvo, pohvalo, primerjanje, napake staršev in širši pomen odnosa za otrokov razvoj.
Več o strokovnem delu in možnostih sodelovanja najdete na strani Storitve Psihovizije.
O avtorju
Danijel Horvat, magister psihologije
Psiholog, raziskovalec in avtor. Na Psihoviziji povezuje psihološko znanje, raziskovalni pristop in praktične izkušnje ter psihološka spoznanja približuje posameznikom in organizacijam na strokoven, razumljiv in uporaben način.
Njegovo poslanstvo je pomagati ljudem bolje razumeti sebe in svoje situacije, prepoznavati ter razvijati potenciale in premagovati notranje ovire, ki jih omejujejo pri osebnem in poklicnem razvoju.
S svojim delom psihologijo približuje resničnemu življenju ter ustvarja znanje, ideje in praktična orodja, ki posameznikom pomagajo bolje razumeti sebe, sprejemati kakovostnejše odločitve, ustvarjati pozitivne spremembe ter živeti bolj zavestno, kakovostno in izpolnjeno.
V ospredju njegovega dela je prepričanje, da pravo razumevanje človeka ni samo cilj psihologije, temveč tudi izhodišče za njegov razvoj.
Viri in literatura
Cooke, J. E., Deneault, A. A., Devereux, C., Eirich, R., Fearon, R. M. P., & Madigan, S. (2022). Parental sensitivity and child behavioral problems: A meta analytic review. Child Development, 93(5), 1231–1248. https://doi.org/10.1111/cdev.13764
Nivison, M. D., Fearon, P., Jenkins, J. M., & Madigan, S. (2026). Annual Research Review: The role of caregiver sensitivity in children’s developmental outcomes: An umbrella review. Journal of Child Psychology and Psychiatry, 67(4), 486–507. https://doi.org/10.1111/jcpp.70087
O’Neill, M. C., Badovinac, S., Pillai Riddell, R., Bureau, J. F., Rumeo, C., & Costa, S. (2021). The longitudinal and concurrent relationship between caregiver sensitivity and preschool attachment: A systematic review and meta analysis. PLOS ONE, 16(1), e0245061. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0245061
Zeegers, M. A. J., Colonnesi, C., Stams, G. J. J. M., & Meins, E. (2017). Mind matters: A meta analysis on parental mentalization and sensitivity as predictors of infant parent attachment. Psychological Bulletin, 143(12), 1245–1272. https://doi.org/10.1037/bul0000114