Primerjanje otrok je tako vsakdanje, da ga odrasli pogosto niti ne opazimo. »Poglej, tvoja sestra je že pospravila.« »Sošolec je dobil petico, zakaj je ti nisi?« »Tvoj brat se nikoli tako ne razjezi.« »Ko sem bil jaz toliko star, sem to že znal.«
Takšne izjave imajo pogosto dober namen. Otroka želimo spodbuditi, mu pokazati zgled ali ga motivirati, da bi se bolj potrudil. Primerjava se zdi priročna, ker otroku ponudi jasno referenčno točko. Nekdo drug že počne tisto, kar želimo od njega.
Toda otrok iz primerjave ne sliši nujno samo informacije o vedenju. Lahko začne poslušati tudi nekaj drugega: kdo je boljši, kdo slabši in kaj njegova relativna pozicija pove o njegovi vrednosti.
Psihološko vprašanje zato ni, ali lahko preprečimo vsako primerjanje. Socialno primerjanje je normalen del človekovega razvoja. Pomembnejše vprašanje je, kaj se zgodi, kadar primerjanje postane eden glavnih načinov, s katerimi otrok razume sebe.
Primerjanje otrok se začne prej, kot bi morda pričakovali
Otroci ne živijo v socialnem vakuumu. Opazujejo, kdo teče hitreje, kdo zna bolje risati, kdo dobi več pozornosti, kdo ima več prijateljev in kdo hitreje reši nalogo. Sčasoma začnejo te informacije uporabljati tudi pri oblikovanju predstav o lastnih sposobnostih.
Raziskave kažejo, da se takšni procesi pojavijo že v zgodnjem otroštvu. V raziskavi razvoja socialnega in časovnega primerjanja so že otroci med četrtim in petim letom svojo uspešnost ocenjevali drugače glede na to, ali so bili uspešnejši ali manj uspešni od drugega otroka.
Primerjanje torej ni nekaj, kar bi starši preprosto lahko odstranili iz otrokovega življenja. Vrstniki, šola, šport, sorojenci in pozneje družbena omrežja otroku nenehno ponujajo informacije o drugih.
Vloga odraslega zato ni ustvariti sveta brez primerjav. Pomaga pa lahko pri tem, kakšen pomen otrok primerjavam pripiše.
Primerjava lahko hitro postane odgovor na vprašanje »Kakšen sem?«
Predstavljajmo si dva otroka, ki dobita različni oceni.
Prvi otrok sliši:
»Tokrat si dobil trojko. Poglejva, kaj ti je povzročalo težave in kaj bi lahko naslednjič naredil drugače.«
Drugi sliši:
»Tvoja sestra ima pri matematiki same petice. Zakaj se ti ne moreš tako potruditi?«
Oba otroka sta dobila informacijo, da rezultat ni takšen, kot bi lahko bil. Toda psihološki okvir je različen.
V prvem primeru je v ospredju otrokovo trenutno delovanje in možnost spremembe. V drugem je merilo drug človek.
Če se takšne primerjave pogosto ponavljajo, vprašanje lahko postopoma preneha biti:
»Kaj lahko izboljšam?«
in postane:
»Zakaj nisem takšen kot ona?«
To je pomemben premik, saj otrok ne ocenjuje več samo svojega vedenja ali dosežka. Primerjava se lahko začne dotikati njegove predstave o sebi.
Primerjanje navzgor lahko motivira, lahko pa tudi zmanjšuje občutek lastne zmožnosti
Primerjava z nekom, ki je pri določeni nalogi uspešnejši, ni nujno škodljiva. Druga oseba lahko predstavlja model, pokaže možno strategijo ali otroku pomaga razumeti, kaj je mogoče doseči.
Pomembno pa je, kako otrok primerjavo interpretira.
Če pomisli:
»Če je uspelo njemu, lahko pogledam, kako je to naredil.«
lahko primerjava podpira učenje.
Če pa iz nje sklepa:
»On zmore, jaz pa očitno nisem dovolj dober.«
ima ista informacija drugačen psihološki pomen.
Novejša raziskava starševskega socialnega primerjanja predšolskih otrok lepo pokaže to kompleksnost. Starši so primerjanje navzgor povezovali z večjo otrokovo motivacijo za obvladovanje nalog, medtem ko je bila z otrokove perspektive povezava drugačna: primerjanje je bilo prek otrokove samopodobe povezano z nižjo motivacijo.
Raziskava je bila izvedena na Kitajskem, zato ugotovitev ne smemo nekritično posplošiti na vse otroke in kulturna okolja. Vseeno opozarja na pomembno možnost: tisto, kar odrasli doživlja kot motivacijo, lahko otrok doživi kot informacijo o lastni nezadostnosti.
Primerjanje med sorojenci ima posebno težo
Sorojenci so zelo dostopna referenčna skupina. Živijo v istem okolju, pogosto obiskujejo podobne dejavnosti, poznajo iste ljudi in prejemajo pozornost istih odraslih.
Zato primerjava:
»Tvoj brat je pri tvojih letih že znal …«
ni samo primerjava sposobnosti.
Dogaja se znotraj odnosa, v katerem otrok spremlja tudi, koliko topline, pozornosti, zaupanja, svobode in priznanja prejema vsak član družine.
Pomembno pa je razlikovati med različnim in nepravičnim ravnanjem. Sorojenca nista enaka človeka. Lahko sta različne starosti, imata drugačen temperament, različne sposobnosti in različne potrebe. Enako ravnanje zato ni vedno pravično ravnanje.
Metaanaliza razlik v starševskem ravnanju s sorojenci, ki je zajela več kot 13.000 udeležencev, je pokazala, da so nekatere razlike v ravnanju povezane tudi z dejanskimi razlikami med otroki, med drugim z razmikom v starosti in področjem starševskega vedenja.
Cilj torej ni, da starši z vsakim otrokom ravnajo matematično identično. Pomembno je, kako otroci razlike razumejo in ali dobijo občutek, da je eden od njih kot oseba trajno postavljen višje od drugega.
»Zakaj ne moreš biti kot tvoj brat?« ima skriti problem
Takšna izjava otroku sicer pove, da odrasli želi spremembo, vendar mu ne pove dobro, kaj naj pravzaprav spremeni.
Ali naj bo mirnejši?
Bolj organiziran?
Naj prej začne delati?
Naj uporablja drugačno strategijo?
Naj prosi za pomoč?
Primerjava z drugo osebo je pogosto manj uporabna kot konkretna povratna informacija o vedenju.
Namesto:
»Tvoja sestra vedno pravočasno pripravi torbo.«
lahko rečemo:
»Zadnje dni zjutraj iščeva stvari tik pred odhodom. Kaj bi lahko pripravil že zvečer?«
V drugem primeru problem ostane problem. Otrok pa ne postane problem.
Ko otrok dobi družinsko vlogo
Primerjanje med otroki lahko sčasoma ustvarja poenostavljene družinske opise.
Eden postane:
»priden«
drugi:
»problematičen«
eden:
»športnik«
drugi:
»pametni«
eden:
»občutljiv«
drugi:
»močan«.
Takšni opisi so lahko sprva videti nedolžni. Težava nastane, ko postanejo dovolj stabilni, da začnejo določati pričakovanja.
Otrok lahko začne iskati vedenja, ki potrjujejo njegovo družinsko vlogo, ali pa se začne izogibati področjem, ki naj bi pripadala sorojencu.
Če je brat »matematik«, se drugi otrok morda manj identificira z matematiko. Če je sestra »umetnica«, lahko drugi otrok svoje ustvarjalne sposobnosti ocenjuje predvsem glede na njo.
Otroci tako ne razvijajo samo vprašanja:
»Kaj znam?«
ampak tudi:
»Kdo sem jaz v primerjavi z njim?«
Različno ravnanje s sorojenci ni nepomembno
Raziskovalna literatura na tem področju je precej obsežna. Metaanaliza 43 vzorcev in več kot 26.000 otrok ter mladostnikov je pokazala, da sta manj ugodno ravnanje v primerjavi s sorojencem in večja razlika v starševskem ravnanju povezana z več ponotranjenimi in pozunanjenimi težavami.
To ne pomeni, da različna količina pozornosti ali ena primerjava povzroči psihološke težave. Metaanalitične povezave ne dokazujejo preproste enosmerne vzročnosti. Otroci se med seboj razlikujejo, njihove značilnosti vplivajo na odzive staršev, pomembni pa so tudi starost, družinski kontekst in otrokovo zaznavanje pravičnosti.
Novejša metaanaliza 26 raziskav z več kot 37.000 udeleženci je prav tako ugotovila povezave med diferencialnim starševskim ravnanjem in različnimi psihološkimi težavami. Avtorji so med možnimi mehanizmi posebej obravnavali tudi odnos med sorojenci.
Najprimernejši sklep zato ni, da moramo vse otroke obravnavati enako. Pomembneje je, da razlike niso sporočilo o tem, kateri otrok je kot človek vrednejši.
Primerjanje lahko spremeni odnos med sorojenci
Če odrasli pogosto uporablja enega otroka kot merilo za drugega, lahko sorojenec iz bližnje osebe postane merilo lastnega uspeha.
Bratova petica ni več samo bratov uspeh. Lahko postane dokaz mojega neuspeha.
Sestrina pohvala ni več samo nekaj prijetnega zanjo. Lahko postane informacija o tem, česa jaz nisem dobil.
Otrok zato ni nujno ljubosumen na sorojenca samo zato, ker si želi tega, kar ima on. Včasih je problem v tem, da je odnos odraslih oba postavil na isto lestvico.
Raziskave družinskega socialnega primerjanja kažejo, da so primerjave med sorojenci povezane tudi z družinskimi odnosi. V triletni longitudinalni raziskavi družin z dvema mladostnikoma so bila prepričanja staršev o tem, kateri otrok se vede bolje, povezana z razlikami v konfliktu med starši in otroki, pri nekaterih sorojencih pa tudi s poznejšimi vedenjskimi težavami.
Otroka lahko primerjamo tudi z njegovo preteklostjo
Primerjanje samo po sebi ni nujno problem. Pomembna je referenčna točka.
Namesto:
»Sošolec bere veliko hitreje od tebe.«
lahko opazimo:
»Pred enim mesecem si pri tej strani potreboval veliko pomoči, danes si večino prebral sam.«
Namesto:
»Tvoja sestra je bolj organizirana.«
lahko rečemo:
»Opazil sem, da si ta teden trikrat sam pripravil stvari za naslednji dan.«
Takšna časovna primerjava otroka usmeri k lastnemu razvoju.
Vprašanje ni več:
»Sem boljši od drugega?«
ampak:
»Kaj danes zmorem drugače kot prej?«
To ne odstrani vseh socialnih primerjav, lahko pa otroku ponudi še drugo merilo lastnega napredka.
Primerjanje je tesno povezano s pohvalo
Primerjanje otrok se lahko skriva tudi v pohvali.
»Ti si najboljši v razredu.«
je pohvala, vendar je njen pomen odvisen od drugih ljudi. Da sem najboljši, morajo biti drugi za menoj.
»Veliko bolje rišeš kot tvoja sestra.«
prav tako zveni pozitivno za enega otroka, vendar njegovo uspešnost gradi na relativnem položaju do drugega.
V članku Pohvala otroka: zakaj več pohvale ni vedno tudi boljše? sva videla, da je lahko povratna informacija uporabnejša, kadar otroku pove nekaj konkretnega o njegovem procesu, strategiji ali napredku.
Namesto:
»Ti si najboljši.«
lahko rečemo:
»Opazil sem, koliko podrobnosti si vključil.«
Uspeha s tem ne zmanjšamo. Samo ne potrebujemo drugega otroka, da bi ga lahko prepoznali.
Kaj pa tekmovanje?
Tekmovanje samo po sebi ni enako škodljivemu primerjanju.
Šport, igre in številne šolske dejavnosti vključujejo rezultate, uvrstitve in primerjanje uspešnosti. Otrok se lahko skozi tekmovanje uči vztrajnosti, pravil, soočanja z zmago in porazom ter ocenjevanja lastnih sposobnosti.
Problem nastane predvsem takrat, ko se rezultat spremeni v globalno presojo človeka.
»Danes si izgubil.«
ni isto kot:
»Ti si zguba.«
»Danes je bil nekdo hitrejši.«
ni isto kot:
»Ti nisi dovolj dober.«
Otrok lahko izgubi tekmo, ne da bi izgubil vrednost.
Ko otrok sam vpraša: »Kdo je boljši?«
Otroci bodo primerjave pogosto ustvarili sami.
»Kdo lepše riše, jaz ali sestra?«
»Kdo je pametnejši?«
»Ali sem hitrejši od njega?«
Odraslemu ni treba vsakič zavrniti vprašanja ali se pretvarjati, da med ljudmi ni razlik.
Lahko pa razširi okvir:
»Pri nekaterih stvareh sta različna. Kaj je tebi pri tvoji risbi najbolj všeč?«
ali:
»Danes je bil hitrejši. Kaj misliš, da ti je pri tvojem teku uspelo bolje kot zadnjič?«
Otrok tako dobi realno informacijo, vendar njegov pogled ni omejen samo na hierarhijo.
Kako zmanjšati nepotrebno primerjanje otrok?
Govorimo o konkretnem vedenju
Če želimo spremembo, otroku povejmo, kaj želimo spremeniti.
Namesto:
»Zakaj ne moreš biti urejen kot tvoj brat?«
raje:
»Oblačila so ostala na tleh. Prosim, pospravi jih v omaro.«
Napredek primerjajmo tudi s prejšnjim napredkom istega otroka
Otrok potrebuje možnost videti lastno razvojno pot. Včasih je bolj uporabno vprašanje, koliko je napredoval glede na prejšnji mesec, kot pa koliko zaostaja za drugim otrokom.
Razlike med sorojenci pojasnimo, kadar jih je mogoče pojasniti
Starejši otrok lahko ostane pokonci dlje, ker je starejši. Otrok, ki določeno nalogo že obvlada, lahko pri njej potrebuje manj pomoči. Pravičnost ni vedno enaka količina vsega za vse.
Ne uporabljajmo enega otroka kot orodje za motiviranje drugega
Sorojenec ne potrebuje vloge živega standarda, s katerim odrasli meri drugega otroka.
Opazujmo, kako otrok govori o sebi
Stavki, kot so:
»Nikoli ne bom tako dober kot on.«
»Ona je vedno boljša.«
»Jaz sem v naši družini tisti, ki mu nič ne gre.«
lahko pokažejo, da primerjanje ni več samo trenutna ocena dosežka, ampak postaja del otrokove samopodobe.
Otrok ne potrebuje sveta brez boljših in slabših rezultatov
V življenju bodo vedno obstajali ljudje, ki nekaj naredijo bolje od nas, in ljudje, ki nekaj naredijo slabše.
Psihološki cilj zato ni otroka prepričati, da razlik ni.
Pomembneje je, da razlika v dosežku ne postane avtomatično razlika v človeški vrednosti.
Otrok lahko prizna:
»On teče hitreje od mene.«
ne da bi moral zaključiti:
»Zato sem jaz manj vreden.«
Lahko vidi:
»Sestra ima boljše ocene iz matematike.«
ne da bi iz tega naredil identiteto:
»Jaz sem neumen.«
Prav sposobnost ločiti rezultat od lastne vrednosti je eden pomembnejših odgovorov na svet, v katerem primerjanju ne moremo popolnoma ubežati.
Zaključek
Primerjanje je normalen del socialnega sveta. Otroci opazujejo druge in skozi njihove sposobnosti, rezultate ter odzive dobivajo informacije tudi o sebi. Zato cilj ni odstraniti vsake primerjave.
Veliko pomembneje je, da odrasli primerjanja ne uporabljamo kot glavno orodje za motiviranje, popravljanje vedenja ali določanje otrokove vrednosti. Ko otroka primerjamo s sorojencem, sošolcem ali drugim otrokom, mu pogosto povemo precej manj o tem, kaj lahko spremeni, in precej več o tem, kje stoji na namišljeni lestvici.
Otrok za razvoj potrebuje povratne informacije. Potrebuje tudi realnost, meje in izkušnjo, da drugi ljudje nekatere stvari zmorejo bolje.
Hkrati pa potrebuje še drugo referenčno točko: samega sebe.
Kaj danes zna, česar prej ni znal?
Kaj je izboljšal?
Kaj mu še ne gre?
Kaj lahko poskusi drugače?
Ko otrok svojo vrednost vse manj gradi na vprašanju, ali je pred drugimi ali za njimi, se odpre prostor za pomembnejše vprašanje:
»Kam se razvijam jaz?«
»Otrok bo prej ali slej opazil, da je nekdo hitrejši, uspešnejši ali spretnejši od njega. Naša naloga ni, da te razlike skrijemo, ampak da mu pomagamo razumeti, da mesto na lestvici ni merilo njegove človeške vrednosti.«
Danijel Horvat, psiholog
Nadaljujte z raziskovanjem
Primerjanje je pogosto skrito tudi v pohvali, predvsem kadar otroka hvalimo zato, ker je boljši od drugih. Več o razliki med ocenjevanjem osebe, procesom in konkretno povratno informacijo preberite v članku Pohvala otroka: zakaj več pohvale ni vedno tudi boljše?.
Otroku pri oblikovanju lastne vrednosti pomaga tudi izkušnja, da lahko sam poskusi, naredi napako in nekaj obvlada brez takojšnjega posega odraslega. To razvojno ravnotežje podrobneje obravnava članek Pretirano zaščitništvo: kdaj pomoč otroku začne ovirati njegovo samostojnost?.
Naslednji članek v sklopu bo Napake staršev: zakaj otrok ne potrebuje popolnih staršev? V njem bomo pogledali, zakaj posamezna napaka v odnosu ni enaka škodljivemu odnosnemu vzorcu, kakšen pomen imajo popravljanje odnosa, opravičilo in ponovna vzpostavitev stika ter zakaj ideal popolnega starševstva ni realističen razvojni cilj.
Več o strokovnem delu in možnostih sodelovanja najdete na strani Storitve Psihovizije.
O avtorju
Danijel Horvat, magister psihologije
Psiholog, raziskovalec in avtor. Na Psihoviziji povezuje psihološko znanje, raziskovalni pristop in praktične izkušnje ter psihološka spoznanja približuje posameznikom in organizacijam na strokoven, razumljiv in uporaben način.
Njegovo poslanstvo je pomagati ljudem bolje razumeti sebe in svoje situacije, prepoznavati ter razvijati potenciale in premagovati notranje ovire, ki jih omejujejo pri osebnem in poklicnem razvoju.
S svojim delom psihologijo približuje resničnemu življenju ter ustvarja znanje, ideje in praktična orodja, ki posameznikom pomagajo bolje razumeti sebe, sprejemati kakovostnejše odločitve, ustvarjati pozitivne spremembe ter živeti bolj zavestno, kakovostno in izpolnjeno.
V ospredju njegovega dela je prepričanje, da pravo razumevanje človeka ni samo cilj psihologije, temveč tudi izhodišče za njegov razvoj.
Viri in literatura
Butler, R. (1998). Age trends in the use of social and temporal comparison for self evaluation: Examination of a novel developmental hypothesis. Child Development, 69(4), 1054–1073.
Jensen, A. C., & Thomsen, A. E. (2024). Parental differential treatment of siblings linked with internalizing and externalizing behavior: A meta analysis. Child Development, 95(4), 1384–1405. https://doi.org/10.1111/cdev.14091
Jensen, A. C., Jorgensen-Wells, M. A., Andrus, L. E., Pickett, J. M., Leiter, V. K., Hadlock, M. E. B., & Dayley, J. C. (2023). Sibling differences and parents’ differential treatment of siblings: A multilevel meta analysis. Developmental Psychology, 59(4), 644–654. https://doi.org/10.1037/dev0001406
Jensen, A. C., McHale, S. M., & Pond, A. M. (2018). Parents’ social comparisons of siblings and youth problem behavior: A moderated mediation model. Journal of Youth and Adolescence, 47, 2080–2091. https://doi.org/10.1007/s10964-018-0865-y
Zhang, Y., & Yan, N. (2024). Comparing upward: How parental social comparisons shape children’s self concept and mastery motivation in China. Journal of Experimental Child Psychology, 247, 106048. https://doi.org/10.1016/j.jecp.2024.106048