Pretirano zaščitništvo se pogosto začne z dobrim namenom. Otroku želimo prihraniti razočaranje, preprečiti napako, zmanjšati tveganje, rešiti neprijeten položaj ali mu pomagati pri nečem, kar bi brez naše pomoči opravil počasneje in težje.
Takšna pomoč je lahko dragocena. Otrok potrebuje odraslega, ki ga varuje pred nevarnostmi, mu pomaga pri nalogah, ki presegajo njegove trenutne sposobnosti, ter mu zagotavlja podporo, ko jo potrebuje.
Toda razvoj vsebuje zanimiv paradoks. Če odrasli otroku pomaga pri vsem, pri čemer bi otrok lahko postopoma začel pomagati sam sebi, lahko dobra namera nehote zmanjša prav tiste izkušnje, skozi katere se razvijajo samostojnost, občutek kompetentnosti, reševanje problemov in zaupanje v lastne sposobnosti.
Ključno vprašanje zato ni, ali naj otroku pomagamo.
Vprašanje je: koliko pomoči otrok v tem trenutku res potrebuje in koliko naloge že lahko varno prevzame sam?
Pretirano zaščitništvo ni isto kot skrb za otroka
Zaščita je temeljna naloga odraslega. Majhen otrok ne more sam presojati vseh nevarnosti, uravnavati vseh tveganj ali prevzemati odgovornosti, ki presega njegovo razvojno raven.
Če otroka ustavimo pred prometno cesto, to ni pretirano zaščitništvo. Če mu pomagamo pri nalogi, ki je razvojno prezahtevna, to ni oviranje samostojnosti. Če ga podpremo v situaciji, ki ga preplavlja, mu ne jemljemo nujno možnosti za razvoj.
Težava se lahko pojavi takrat, ko pomoč postane večja od otrokove dejanske potrebe po njej.
Odrasli začne preprečevati tudi obvladljiva tveganja, reševati težave, ki bi jih otrok lahko poskusil rešiti sam, sprejemati odločitve namesto njega ali posegati v situacijo še preden otrok dobi možnost, da se z njo spoprime.
Meja med podporo in pretiranim zaščitništvom zato ni določena samo s količino pomoči. Odvisna je tudi od otrokove starosti, sposobnosti, konkretne nevarnosti in razvojne naloge.
Zakaj odrasli tako težko gledamo otroka, ki se muči?
Predstavljajmo si otroka, ki si poskuša zavezati vezalke.
Poskusi prvič.
Ne uspe.
Poskusi ponovno.
Odraslemu je jasno, kako bi nalogo rešil v nekaj sekundah.
Roka skoraj samodejno poseže proti vezalkam.
»Daj, bom jaz.«
Čevlji so zavezani. Težava je rešena. Odhod je hitrejši.
Toda odrasli je poleg problema odstranil tudi del otrokove priložnosti za učenje.
To ne pomeni, da mora otrok vsakič vztrajati do popolnega uspeha. Včasih se mudi. Včasih je naloga pretežka. Včasih je pomoč povsem smiselna.
Pomemben je ponavljajoči se vzorec. Če odrasli sistematično poseže takoj, ko otrok naleti na težavo, lahko otrok dobi manj izkušenj s procesom poskušanja, neuspeha, prilagajanja in ponovnega poskusa.
Samostojnost se ne razvije v odsotnosti odraslega
Spodbujanje samostojnosti ne pomeni, da otroka prepustimo samemu sebi.
Nasprotje pretiranega zaščitništva ni brezbrižnost.
Koristnejši model je podpora avtonomiji. Odrasli ostaja prisoten, vendar otroku omogoča razvojno primerno izbiro, pobudo, raziskovanje in sodelovanje pri reševanju problemov.
Velika metaanaliza podpore avtonomiji in psihološkega nadzora, ki je vključila več kot 126.000 udeležencev, je pokazala pozitivno povezavo med starševsko podporo avtonomiji in blagostanjem otrok ter povezavo med psihološkim nadzorom in manj ugodnimi izidi. Takšne povezave ne pomenijo, da ena sama starševska praksa določa otrokov razvoj, kažejo pa na pomen razlikovanja med podporo otrokovi avtonomiji in nadzorovanjem njegovega notranjega sveta.
Podpora avtonomiji torej ni:
»Naredi vse sam.«
Bolj je podobna sporočilu:
»Poskusi. Tukaj sem, če boš potreboval pomoč.«
Pomoč lahko otroku omogoči uspeh ali mu ga odvzame
Predstavljajmo si otroka, ki sestavlja zahtevno sestavljanko.
Odrasli lahko takoj pokaže, kam sodi vsak kos.
Otrok bo sestavljanko dokončal hitreje.
Lahko pa odrasli vpraša:
»Kaj bi lahko poskusil najprej?«
Če otrok ne ve, lahko ponudi manjšo usmeritev:
»Bi ti pomagalo, če najprej poiščeva robove?«
Otrok še vedno rešuje problem, vendar ni sam.
Razlika je pomembna. V prvem primeru odrasli prevzame nalogo. V drugem prilagodi količino podpore tako, da otrok še vedno ostane dejaven udeleženec.
Takšna pomoč otroku ne sporoča samo, kako rešiti sestavljanko. Posredno lahko sporoča tudi:
»Verjamem, da lahko del tega ugotoviš sam.«
Pretirano zaščitništvo lahko izhaja tudi iz strahu odraslega
Včasih pomoč ni odgovor samo na otrokove potrebe, temveč tudi na nelagodje odraslega.
Otrok pleza nekoliko višje.
Odraslega postane strah.
Otrok želi sam naročiti hrano.
Odraslemu je neprijetno, ker se bo morda zmotil.
Otrok ima konflikt z vrstnikom.
Odrasli želi takoj poklicati druge starše in rešiti situacijo.
V takšnih trenutkih je koristno vprašanje:
»Je situacija nevarna za otroka ali je predvsem neprijetna zame?«
Odgovor ni vedno preprost. Toda razlikovanje med nevarnostjo in nelagodjem je pomembno, ker razvoj pogosto vključuje določeno količino negotovosti, frustracije in obvladljivega tveganja.
Obvladljivo tveganje ni isto kot nevarnost
Otroka ne razvijamo tako, da ga izpostavljamo nepotrebnim nevarnostim.
Vendar svet brez vsakega tveganja prav tako ni realističen razvojni cilj.
Otrok, ki se uči voziti kolo, lahko izgubi ravnotežje.
Otrok, ki sam spregovori pred skupino, lahko pozabi stavek.
Otrok, ki se sam dogovarja z vrstnikom, lahko doživi zavrnitev.
Otrok, ki sam pripravi šolsko torbo, lahko kaj pozabi.
Vsake od teh možnosti ni treba vnaprej odstraniti.
Pri presoji je smiselno razlikovati med posledico, ki je nevarna ali razvojno neprimerna, in posledico, ki je neprijetna, vendar obvladljiva.
Pri prvi odrasli poseže.
Pri drugi lahko včasih ostane blizu in dovoli izkušnji, da otroka nekaj nauči.
Ko otroku preprečimo vsako napako, mu preprečimo tudi del povratnih informacij
Napaka ni vedno dokaz, da bi moral odrasli prej posredovati.
Včasih je napaka informacija.
Otrok pozabi športno opremo.
Naslednjič lahko razmisli, kako bi se bolje pripravil.
Porabi ves žepni denar.
Izve nekaj o omejenosti virov in odločitvah.
Zgradi previsok stolp in ta pade.
Dobi neposredno informacijo o svoji strategiji.
Če odrasli vsako napako prepreči vnaprej, lahko otrok dobi popolnejši rezultat, vendar manj izkušenj z lastnim odločanjem in popravljanjem napak.
Pomembno je seveda, da je cena napake razvojno sprejemljiva. Otroku ne dovolimo nevarne napake samo zato, da bi se iz nje nekaj naučil.
Samostojnost ne pomeni, da otrok odloča o vsem
Podpora avtonomiji se včasih napačno razume kot popolna svoboda odločanja.
Otrok pa še vedno potrebuje strukturo in meje.
Odrasli lahko določi:
»Čas je, da greva.«
Otrok pa lahko izbere:
»Boš obul modre ali sive čevlje?«
Odrasli določi:
»Domačo nalogo je treba opraviti.«
Otrok pa lahko sodeluje pri odločitvi:
»Bi jo raje naredil pred malico ali po njej?«
Meja in avtonomija lahko obstajata hkrati.
To je neposredno povezano z načeli iz članka Kako postaviti meje otroku brez kričanja in nenehnega kaznovanja?. Jasna struktura otroku ne odvzame nujno samostojnosti. Lahko ustvari okvir, znotraj katerega jo varno razvija.
»Pusti, bom jaz« lahko postane močno sporočilo
Posamezen trenutek, ko odrasli nekaj naredi namesto otroka, nima posebnega razvojnega pomena.
Pomembni postanejo ponavljajoči se vzorci.
Če otrok pogosto sliši:
»Pusti, bom jaz.«
»Ti tega še ne znaš.«
»Ne poskušaj, da se ti kaj ne zgodi.«
»Daj meni, bo hitreje.«
lahko dobi manj priložnosti za preverjanje lastnih sposobnosti.
Nasprotno pa podpora ne zahteva praznega zagotavljanja:
»Saj zmoreš vse.«
Otrok ne zmore vsega in tega tudi ne potrebuje.
Bolj realistično sporočilo je:
»Poskusi, kolikor zmoreš. Če bo potrebno, ti bom pomagal.«
Koliko pomoči je ravno prav?
Na to vprašanje ni univerzalnega odgovora.
Koristno pa je razmišljati o najmanjši količini pomoči, ki otroku še omogoči napredovanje.
Namesto da takoj rešimo problem, lahko najprej počakamo.
Če otrok ne napreduje, postavimo vprašanje.
Če še vedno potrebuje pomoč, ponudimo namig.
Nato pokažemo del postopka.
Šele kadar je potrebno, prevzamemo večji del naloge.
Tako pomoč prilagajamo otroku, namesto da nalogo avtomatično prevzamemo.
Pri predšolskih otrocih so raziskovalci podporo avtonomiji proučevali tudi skozi pozitivno usmerjanje, odzivnost in stopnjo nadzora v interakciji. Opazovalna raziskava interakcij med starši in predšolskimi otroki je pokazala povezave med nekaterimi oblikami starševskega vedenja in otrokovo izraženo avtonomijo. Posamezni rezultati so se razlikovali glede na vedenje in starša, kar ponovno opozarja, da razvoja samostojnosti ne moremo skrčiti na eno samo starševsko tehniko.
Zaščitništvo in tesnoba: potrebna je previdnost pri razlagi
Pretirano zaščitništvo se v raziskovalni literaturi pogosto povezuje z različnimi manj ugodnimi psihološkimi izidi.
Sistematični pregled in metaanaliza raziskav starševskega pretiranega zaščitništva je ugotovila majhne pozitivne povezave med pretiranim zaščitništvom ter ponotranjenimi in pozunanjenimi težavami potomcev.
Pomembno pa je, česa iz tega ne smemo zaključiti.
Takšne ugotovitve ne pomenijo, da zaščitniško vedenje staršev samo po sebi povzroči psihološke težave. Odnos je lahko dvosmeren. Otrok, ki je bolj previden, anksiozen ali vedenjsko zahteven, lahko pri odraslih sproži več zaščitniškega vedenja. Na odnos lahko vplivajo tudi številni tretji dejavniki.
Podobno je sistematični pregled tako imenovanega helikopterskega starševstva ugotovil, da večina vključenih raziskav poroča o povezavi s simptomi anksioznosti ali depresije, vendar avtorja zaradi metodoloških omejitev izrecno opozarjata, da dokazi ne omogočajo trdnega sklepa o vzročnosti.
Strokovno sporočilo zato ni:
»Če preveč ščitite otroka, bo postal anksiozen.«
Takšna trditev bi bila premočna.
Primernejše vprašanje je, ali otrok v svojem okolju dobiva dovolj razvojno primernih priložnosti, da preizkuša svoje sposobnosti in postopoma razvija samostojnost.
Pomoč je najbolj uporabna, ko se lahko postopoma umakne
Predstavljajmo si otroka, ki prvič sam naroča hrano v restavraciji.
Prvič mu odrasli lahko pomaga oblikovati stavek.
Naslednjič ga samo spomni, kaj lahko pove.
Kasneje počaka.
Otrok naroči sam.
Odrasli ni postal nepotreben. Njegova vloga se je spremenila.
To je pomemben razvojni princip. Kakovostna pomoč ne meri svojega uspeha samo po tem, ali je bila težava rešena. Eden od njenih ciljev je tudi, da je otrok pri podobni nalogi čez čas potrebuje nekoliko manj.
Ko otrok reče »ne znam«, ni treba takoj pomagati
Otroški »ne znam« lahko pomeni različne stvari.
Lahko pomeni:
»Tega res še ne znam.«
Lahko pa pomeni:
»To je težko.«
»Nisem prepričan, ali mi bo uspelo.«
»Želim, da narediš namesto mene.«
»Ne želim doživeti neuspeha.«
Namesto takojšnjega prevzema lahko odrasli vpraša:
»Kateri del bi lahko poskusil sam?«
ali:
»Pokaži mi, do kod prideš, potem ti pomagam.«
S tem otrokove stiske ne zanikamo. Hkrati mu ne odvzamemo možnosti, da odkrije, da zmore nekoliko več, kot je sprva pričakoval.
Otrok potrebuje tudi izkušnjo, da zmore prenesti frustracijo
Samostojnost ni samo sposobnost opraviti nalogo.
Vključuje tudi sposobnost prenesti občutek, ki se pojavi, ko naloga ni lahka.
Otrok poskuša.
Ne uspe.
Postane jezen.
Želi odnehati.
Če odrasli v tem trenutku vedno prevzame nalogo, lahko odstrani tako težavo kot frustracijo.
Včasih pa je razvojno dragocenejše, da ostane ob otroku in mu pomaga prenesti trenutek:
»Vidim, da te je razjezilo. Poskusi še enkrat, jaz sem tukaj.«
To povezuje samostojnost z razvojem čustvene regulacije, ki sva ga podrobneje obravnavala v članku Otrok in čustva: kako se razvija sposobnost čustvene regulacije?.
Samostojnost raste skupaj z odgovornostjo
Ko otrok dobiva več svobode, postopoma dobiva tudi več odgovornosti.
Če lahko sam izbira oblačila, se lahko postopoma uči preveriti vreme.
Če dobi žepnino, se lahko uči odločanja o porabi.
Če sam pripravlja šolsko torbo, lahko postopoma prevzema odgovornost za njeno vsebino.
Odrasli pri tem ne izgine.
Najprej preverja več.
Nato manj.
Kasneje je na voljo, kadar ga otrok potrebuje.
Cilj ni čim zgodnejša popolna neodvisnost. Cilj je postopno prenašanje tiste odgovornosti, ki jo otrok glede na svojo razvojno raven že lahko nosi.
Kako prepoznati, da morda pomagamo preveč?
Namesto etikete »pretirano zaščitniški starš« je koristneje pogledati konkretna vedenja.
Vprašamo se lahko, ali pogosto rešujemo probleme še preden jih otrok poskusi rešiti sam, ali govorimo namesto njega v situacijah, v katerih bi lahko spregovoril sam, ali preprečujemo razvojno primerne napake predvsem zato, ker težko prenašamo njegovo razočaranje, in ali pogosto opravimo nalogo namesto njega samo zato, ker je hitreje.
Pomembno vprašanje je tudi:
»Ali je moja pomoč prilagojena temu, kar otrok trenutno zmore, ali temu, kar je meni najlažje narediti namesto njega?«
Odgovor ne bo vedno enak.
Prav to je bistvo razvojno občutljive podpore.
Zaključek
Otrok potrebuje zaščito.
Potrebuje tudi pomoč, bližino, usmerjanje in odraslega, ki prevzame odgovornost takrat, ko je sam še ne more.
Toda razvoj zahteva še nekaj drugega: prostor, v katerem lahko otrok postopoma začne delati stvari, ki jih je odrasli prej delal zanj.
Samostojnost se ne pojavi nekega dne sama od sebe. Gradi se iz številnih majhnih izkušenj.
Ko otrok sam poskusi.
Ko se zmoti.
Ko nekaj popravi.
Ko prosi za pomoč.
Ko odkrije, da frustracija ni konec naloge.
Ko odrasli ostane dovolj blizu, da zagotavlja varnost, vendar dovolj daleč, da otrok lahko naredi naslednji korak.
Zato vprašanje dobre pomoči ni samo:
»Kako lahko otroku to olajšam?«
Včasih je pomembnejše vprašanje:
»Koliko lahko danes naredim manj, da bo otrok jutri zmogel nekoliko več sam?«
»Otrok ne razvije zaupanja vase zato, ker mu odstranimo vsako oviro. Del zaupanja nastane prav takrat, ko ob dovolj varni podpori odkrije, da se z oviro lahko spoprime tudi sam.«
Danijel Horvat, psiholog
Nadaljujte z raziskovanjem
Samostojnost ne pomeni odsotnosti meja. Prav nasprotno, jasen in predvidljiv okvir lahko otroku omogoča varen prostor za vedno več lastnega odločanja. Več o tem preberite v članku Kako postaviti meje otroku brez kričanja in nenehnega kaznovanja?.
Ko otroku dovolimo več samostojnosti, se neizogibno sreča tudi s frustracijo, neuspehom in močnimi čustvi. Kako se sposobnost soočanja s takšnimi stanji postopoma razvija, pojasnjuje članek Otrok in čustva: kako se razvija sposobnost čustvene regulacije?.
Naslednji članek v sklopu bo Pohvala otroka: zakaj več pohvale ni vedno tudi boljše? V njem bomo raziskali razliko med pohvalo osebe, procesa in konkretnega vedenja ter vprašanje, kako lahko način pohvale vpliva na otrokovo motivacijo in razumevanje lastnih sposobnosti.
Več o strokovnem delu in možnostih sodelovanja najdete na strani Storitve Psihovizije.
O avtorju
Danijel Horvat, magister psihologije
Psiholog, raziskovalec in avtor. Na Psihoviziji povezuje psihološko znanje, raziskovalni pristop in praktične izkušnje ter psihološka spoznanja približuje posameznikom in organizacijam na strokoven, razumljiv in uporaben način.
Njegovo poslanstvo je pomagati ljudem bolje razumeti sebe in svoje situacije, prepoznavati ter razvijati potenciale in premagovati notranje ovire, ki jih omejujejo pri osebnem in poklicnem razvoju.
S svojim delom psihologijo približuje resničnemu življenju ter ustvarja znanje, ideje in praktična orodja, ki posameznikom pomagajo bolje razumeti sebe, sprejemati kakovostnejše odločitve, ustvarjati pozitivne spremembe ter živeti bolj zavestno, kakovostno in izpolnjeno.
V ospredju njegovega dela je prepričanje, da pravo razumevanje človeka ni samo cilj psihologije, temveč tudi izhodišče za njegov razvoj.
Viri in literatura
Bradshaw, E. L., Duineveld, J. J., Conigrave, J. H., Steward, B. A., Ferber, K. A., Joussemet, M., Parker, P. D., & Ryan, R. M. (2025). Disentangling autonomy supportive and psychologically controlling parenting: A meta analysis of self determination theory’s dual process model across cultures. American Psychologist, 80(6), 879–895. https://doi.org/10.1037/amp0001389
de Roo, M., Veenstra, R., & Kretschmer, T. (2022). Internalizing and externalizing correlates of parental overprotection as measured by the EMBU: A systematic review and meta analysis. Social Development, 31(4), 962–983. https://doi.org/10.1111/sode.12590
Vigdal, J. S., & Brønnick, K. K. (2022). A systematic review of helicopter parenting and its relationship with anxiety and depression. Frontiers in Psychology, 13, 872981. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2022.872981
Distefano, R., Galinsky, E., McClelland, M. M., Zelazo, P. D., & Carlson, S. M. (2018). Autonomy supportive parenting and associations with child and parent executive function. Journal of Applied Developmental Psychology, 58, 77–85.