Umetna inteligenca in človeški odnosi so bili še pred nekaj leti tema, ob kateri bi vprašanje, ali lahko UI nadomesti človeka, zvenelo skoraj absurdno.
Danes ni več tako.
Ljudje se z umetno inteligenco pogovarjajo o delu, odnosih, strahovih, osamljenosti in življenjskih odločitvah. Nekateri se k istemu sistemu vračajo vsak dan. UI lahko pozna kontekst prejšnjih pogovorov, uporablja podporen jezik in se odziva na način, ki ga človek doživlja kot pozoren, razumevajoč in oseben.
Raziskave že kažejo, da lahko takšna komunikacija ustvari občutek povezanosti in celo kratkotrajno zmanjša osamljenost. Toda iz tega še ne sledi, da lahko umetna inteligenca nadomesti človeški odnos.
Za odgovor moramo najprej zastaviti zahtevnejše vprašanje:
Kaj pravzaprav naredi človeški odnos človeški?
Ali lahko umetna inteligenca nadomesti človeški odnos?
Odgovor je odvisen od tega, kaj razumemo kot nadomeščanje.
Če govorimo o posameznih funkcijah odnosa, lahko UI nekatere izmed njih že danes deloma posnema.
Lahko posluša.
Lahko odgovarja.
Lahko postavlja vprašanja.
Lahko pomaga človeku razmišljati.
Lahko uporablja empatičen jezik.
Lahko je dosegljiva takrat, ko druge osebe niso.
Lahko si zapomni informacije in pogovor prilagodi posamezniku.
Toda odnos ni samo seznam funkcij.
Prijateljstvo ni samo poslušanje. Partnerstvo ni samo čustvena podpora. Družinski odnos ni samo izmenjava informacij.
Človeški odnos je proces med dvema osebama, ki imata vsaka svoje potrebe, zgodovino, čustva, meje, interese in svobodo.
Prav zato moramo razlikovati med simulacijo posameznih značilnosti odnosa in odnosom kot vzajemno življenjsko izkušnjo.
Umetna inteligenca in človeški odnosi: občutek, da smo slišani
Ena najmočnejših značilnosti sodobne pogovorne UI je odzivnost.
Človek nekaj pove in skoraj takoj prejme odgovor, ki je neposredno povezan z njegovo izkušnjo.
To ima lahko resničen psihološki učinek.
De Freitas in sodelavci so v več raziskavah pokazali, da lahko UI spremljevalci kratkotrajno zmanjšajo občutek osamljenosti. Posebej pomemben dejavnik je bil občutek uporabnika, da je bil med pogovorom slišan.
To je pomembna ugotovitev.
Človekov čustveni odziv namreč ni navidezen samo zato, ker ga je sprožil računalniški sistem.
Če se po pogovoru počutimo mirneje, je ta občutek resničen.
Če se počutimo razumljene, je naše doživljanje resnično.
Toda občutek, da smo slišani, še ni enak celotnemu človeškemu odnosu.
Človeški odnos je vzajemen
Predstavljajmo si prijateljstvo.
Včasih potrebujemo prijatelja mi.
Drugič prijatelj potrebuje nas.
Včasih govorimo.
Drugič poslušamo.
Včasih se strinjamo.
Drugič se moramo naučiti živeti z razliko.
Odnos obstaja med dvema življenjema.
UI tega odnosa trenutno ne doživlja na način človeka. Lahko ustvari jezikovni odziv, ki izraža skrb, vendar iz tega ne sledi, da skrb tudi doživlja.
Kirk in sodelavci prav zato opozarjajo na posebno naravo odnosov med človekom in UI. Za človeka je lahko zaznani odnos psihološko pomemben tudi takrat, ko na drugi strani ni enakega vzajemnega doživljanja.
To ustvari nenavadno obliko odnosa:
čustvena izkušnja je lahko resnična, vzajemnost pa asimetrična.
Popolna razpoložljivost ni značilnost človeškega odnosa
UI ima lastnost, ki je noben človek nima.
Lahko je skoraj vedno na voljo.
Prijatelj spi.
Partner ima svoje obveznosti.
Družinski član ima slab dan.
Sodelavec nima vedno časa.
Druga oseba lahko reče:
»Danes ne zmorem.«
UI je lahko dosegljiva ob treh zjutraj.
To je lahko izjemno uporabno.
Toda prav popolna razpoložljivost lahko spremeni naša pričakovanja glede odnosa.
Človeška bližina vključuje sprejemanje dejstva, da druga oseba ni vedno na voljo za naše potrebe.
Odnos zato zahteva čakanje, prilagajanje, razumevanje in spoštovanje meja.
Te omejitve niso nujno pomanjkljivost človeškega odnosa.
So del njegove vzajemnosti.
UI je lahko bolj prilagojena nam kot katerikoli človek
Predstavljajmo si sogovornika, ki skoraj vedno govori o tem, kar zanima nas.
Prilagaja dolžino odgovorov.
Uporablja ton, ki nam ustreza.
Zapomni si naše preference.
Ne potrebuje veliko prostora zase.
Tak sogovornik je lahko zelo prijeten.
Toda človeški odnosi delujejo drugače.
Drugi človek ni podaljšek naših potreb.
Ima svoj svet.
Prav srečanje z drugačnostjo nas pogosto prisili, da razširimo lastno perspektivo.
Če bi se navadili predvsem odnosov, ki se neprestano prilagajajo nam, bi lahko postalo težje prenašati odnose, v katerih prilagajanje poteka v obe smeri.
To je trenutno predvsem pomembna raziskovalna hipoteza, ne dokončno ugotovljena dolgoročna posledica. Raziskovalci socioafektivne usklajenosti opozarjajo prav na potrebo po proučevanju tega, kako dolgotrajna interakcija z zelo prilagojenimi sistemi vpliva na človekove preference, avtonomijo in odnose z drugimi ljudmi.
Nesoglasje je lahko vrednost odnosa
Predstavljajmo si, da prijatelju povemo svojo različico konflikta.
Dober prijatelj nas lahko posluša.
Lahko pa reče tudi:
»Razumem, zakaj si jezen, ampak mislim, da tukaj nisi ravnal najbolje.«
Takšen odgovor morda ni prijeten.
Lahko pa je dragocen.
Človeški odnosi nam ne dajejo samo potrditve.
Dajejo nam tudi odpor.
Druga oseba lahko vidi nekaj, česar mi ne vidimo.
Lahko postavi mejo.
Lahko zavrne našo interpretacijo.
Lahko nas prisili, da ponovno premislimo svoje vedenje.
Zato je pomembno, kako bodo zasnovani prihodnji sistemi UI.
Če bo njihov cilj predvsem ohranjanje zadovoljstva uporabnika, lahko obstaja skušnjava, da postanejo pretirano potrjujoči.
Psihološko koristen sogovornik pa ni nujno tisti, ki se vedno strinja z nami.
Človeški odnos ustvarja skupno zgodovino
Ko se dva človeka poznata dvajset let, njun odnos ni samo zbirka informacij.
Skupaj sta nekaj doživela.
Spominjata se dogodkov, pri katerih sta bila oba prisotna.
Drug drugega sta videla v različnih življenjskih obdobjih.
Skupaj sta sprejemala odločitve.
Včasih sta drug drugega razočarala.
Včasih sta si pomagala.
Takšna skupna zgodovina ustvarja pomen, ki ga ni mogoče reducirati na podatkovni spomin.
UI si lahko zapomni, da smo ji povedali o določenem dogodku.
Vendar dogodka ni doživela skupaj z nami.
To je pomembna razlika med spominom na informacijo in skupnim spominom.
Toda tudi odnosa z UI ne smemo preprosto razvrednotiti
Če rečemo, da UI ni človek, s tem še nismo pojasnili psihološkega pomena interakcije.
Novejše kvalitativne raziskave uporabnikov humaniziranih UI spremljevalcev kažejo, da nekateri ljudje takšne odnose doživljajo kot čustveno podporne in neobsojajoče. Pomembno vlogo ima tudi samorazkrivanje. Nikolajczyk in sodelavci so pri uporabnikih UI spremljevalcev opisali odnose, ki vsebujejo značilnosti človeških odnosov, vendar ostajajo izrazito asimetrični.
To pomeni, da obstajata dve napaki, ki se jima moramo izogniti.
Prva je:
»Ker UI ni človek, odnos z njo nima nobene psihološke vrednosti.«
Druga pa:
»Ker odnos z UI nekaj čustveno pomeni, je enakovreden človeškemu odnosu.«
Obe trditvi sta preveč poenostavljeni.
Pomembnejše od vprašanja nadomeščanja je vprašanje dopolnjevanja
Morda smo vprašanje zastavili napačno.
Namesto:
»Ali bo UI nadomestila človeške odnose?«
bi lahko vprašali:
»Kako lahko UI podpira človeške odnose, ne da bi jih izpodrivala?«
Možnosti je veliko.
Človeku lahko pomaga razumeti konflikt.
Lahko mu pomaga pripraviti se na težak pogovor.
Lahko predlaga vprašanja, ki jih želi zastaviti bližnji osebi.
Lahko pomaga strukturirati misli.
Lahko pomaga človeku prepoznati, da se je začel umikati iz odnosov.
V takšnih primerih UI ne postane cilj odnosa.
Postane orodje, ki človeku pomaga pri odnosu z drugim človekom.
Prav takšen pristop je skladen z idejo, da naj bodo sistemi zasnovani tako, da podpirajo človekove dolgoročne socialne in psihološke potrebe, ne samo trenutno zadovoljstvo med interakcijo.
Osamljenost pokaže, zakaj je razlika pomembna
V članku Osamljenost v času umetne inteligence: nas lahko UI res poveže? sem pokazal, da lahko pogovor z UI človeku v določenem trenutku ponudi občutek povezanosti.
To je lahko pomembno.
Toda osamljenost ni samo pomanjkanje pogovora.
Človek potrebuje tudi pripadnost.
Potrebuje ljudi, ki ga poznajo.
Ljudi, ki računajo nanj.
Ljudi, s katerimi ima skupno zgodovino.
Ljudi, katerih življenje je na neki način povezano z njegovim.
Zato je lahko UI del odgovora na trenutni občutek osamljenosti, ne moremo pa iz obstoječih raziskav sklepati, da lahko nadomesti širšo mrežo človeške socialne povezanosti.
Čustvena navezanost lahko obstaja brez popolne vzajemnosti
To smo videli že pri vprašanju čustvene navezanosti na umetno inteligenco.
Človek se lahko naveže na digitalnega sogovornika.
Lahko se veseli pogovora.
Lahko pogreša interakcijo.
Lahko ima občutek, da ga sistem razume.
Takšno doživljanje je lahko psihološko resnično.
Vendar moramo ločiti med:
»Jaz doživljam odnos.«
in
»Oba doživljava odnos.«
Pri današnji UI teh dveh trditev ne moremo enačiti.
Kdaj postane nadomeščanje pomembno vprašanje?
Ni posebej zaskrbljujoče, če se nekdo občasno pogovarja z UI o svojem dnevu.
Prav tako sama čustvena naklonjenost digitalnemu sogovorniku še ne pomeni problema.
Bolj pomembno je opazovati funkcijo, ki jo tehnologija začne opravljati.
Koristno se je vprašati:
Ali mi UI pomaga razumeti moje odnose ali se zaradi nje odnosom izogibam?
Ali po pogovoru lažje stopim do človeka ali imam še manj potrebe po njem?
Ali lahko še vedno sprejemam nepopolnost resničnih ljudi?
Ali UI dopolnjuje moje življenje ali postaja prostor, kamor se umikam iz njega?
Ali znam razlikovati med odzivnostjo sistema in vzajemnostjo odnosa?
Odgovori na ta vprašanja lahko povedo precej več kot samo število ur uporabe.
Najpomembnejša meja morda ni med človekom in strojem
Pogosto razmišljamo, da bo prihodnost zahtevala jasno mejo med človeškim in umetnim.
Psihološko bo meja verjetno bolj zapletena.
UI bo lahko sodelovala pri naših odločitvah.
Pomagala bo pri učenju.
Poslušala bo naše težave.
Morda bo poznala velik del naše osebne zgodovine.
V nekaterih trenutkih bo lahko zelo pomemben del našega vsakdana.
Zato vprašanje ne bo samo, koliko UI dovolimo v svoje življenje.
Pomembnejše bo:
Kakšno vlogo ji dovolimo prevzeti?
Med pomočnikom, sogovornikom, svetovalcem, spremljevalcem in nadomestkom obstajajo psihološko pomembne razlike.
Zaključek
Umetna inteligenca lahko posnema vedno več značilnosti človeške komunikacije.
Lahko posluša.
Lahko odgovarja.
Lahko uporablja empatičen jezik.
Lahko ustvari občutek kontinuitete.
Lahko človeku pomaga, da se počuti slišanega.
Vse to ima lahko resnično psihološko vrednost.
Toda človeški odnos vsebuje nekaj dodatnega.
Vzajemnost.
Drugačnost.
Skupno zgodovino.
Odgovornost.
Meje.
In drugo življenje, ki obstaja neodvisno od naših potreb.
Zato prihodnosti odnosov verjetno ne bi smeli razumeti kot tekmovanje med človekom in UI.
Veliko pomembnejše vprašanje je, ali bomo tehnologijo oblikovali in uporabljali tako, da bo povečevala našo sposobnost povezovanja ali postopoma zmanjševala potrebo po njem.
Morda največja vrednost UI ne bo v tem, da postane človek.
Morda bo v tem, da nam pomaga ostati človeški.
»Človeški odnos ni dragocen zato, ker nam druga oseba vedno daje tisto, kar potrebujemo. Dragocen je tudi zato, ker pred nami stoji drugo življenje, ki ga ne moremo popolnoma prilagoditi sebi.«
Danijel Horvat, psiholog
Nadaljujte z raziskovanjem
Če želite razumeti, zakaj lahko pogovor z digitalnim sogovornikom postane osebno pomemben, nadaljujte s člankom Čustvena navezanost na umetno inteligenco: zakaj nastane?.
Vprašanje nadomeščanja odnosov je tesno povezano tudi z osamljenostjo. V članku Osamljenost v času umetne inteligence: nas lahko UI res poveže? obravnavam razliko med trenutnim občutkom družbe in širšo človeško povezanostjo.
Pomembno je tudi razumeti, zakaj lahko digitalnemu sogovorniku začnemo verjeti. Več o tem preberite v članku Zaupanje v umetno inteligenco: zakaj nastane tako hitro?.
Naslednji članek v sklopu bo Družbena omrežja in primerjanje z drugimi, kjer bomo pozornost z odnosa med človekom in UI razširili na digitalno okolje, ki že dolgo vpliva na našo samopodobo, socialno primerjanje in doživljanje lastnega življenja.
Več o strokovnem delu in možnostih sodelovanja najdete na strani Storitve Psihovizije.
O avtorju
Danijel Horvat, magister psihologije
Psiholog, raziskovalec in avtor. Na Psihoviziji povezuje psihološko znanje, raziskovalni pristop in praktične izkušnje ter psihološka spoznanja približuje posameznikom in organizacijam na strokoven, razumljiv in uporaben način.
Njegovo poslanstvo je pomagati ljudem bolje razumeti sebe in svoje situacije, prepoznavati ter razvijati potenciale in premagovati notranje ovire, ki jih omejujejo pri osebnem in poklicnem razvoju.
S svojim delom psihologijo približuje resničnemu življenju ter ustvarja znanje, ideje in praktična orodja, ki posameznikom pomagajo bolje razumeti sebe, sprejemati kakovostnejše odločitve, ustvarjati pozitivne spremembe ter živeti bolj zavestno, kakovostno in izpolnjeno.
V ospredju njegovega dela je prepričanje, da pravo razumevanje človeka ni samo cilj psihologije, temveč tudi izhodišče za njegov razvoj.
Viri in literatura
De Freitas, J., Oğuz Uğuralp, Z., Uğuralp, A. K., & Puntoni, S. (2026). AI companions reduce loneliness. Journal of Consumer Research, 52(6), 1126–1148. https://doi.org/10.1093/jcr/ucaf040
Kirk, H. R., Gabriel, I., Summerfield, C., Vidgen, B., & Hale, S. A. (2025). Why human AI relationships need socioaffective alignment. Humanities and Social Sciences Communications, 12, 728. https://doi.org/10.1057/s41599-025-04532-5
Nikolajczyk, M., Maier, E., Prawitz, J., & Dogruel, L. (2026). Beyond human bonds: Understanding relationship development with humanized AI companions. Human Machine Communication, 13, 185–204. https://doi.org/10.30658/hmc.13.7
Horvat, D. (2026). Vzorci, ki živijo v nas. Psihovizija.