Kako postaviti meje otroku, ne da bi morali vedno znova kričati, groziti ali kaznovati? To vprašanje se pogosto pojavi takrat, ko starš ugotovi, da mirna prošnja ne deluje, ponavljanje ga izčrpava, otrok pa začne sodelovati šele takrat, ko se pojavijo povišan glas, grožnja ali kazen.
Takrat lahko nastane občutek, da imamo samo dve možnosti. Lahko smo strogi in dosežemo poslušnost ali pa smo razumevajoči in izgubimo avtoriteto.
Psihološko je to preozka izbira.
Razumevanje otrokovih čustev ne zahteva, da se odpovemo mejam. Prav tako postavljanje meje ne zahteva poniževanja, zastraševanja ali nenehnega kaznovanja.
Meja v svojem bistvu otroku sporoča, kaj je dovoljeno, kaj ni dovoljeno in kaj se bo zgodilo v konkretni situaciji. Njena moč zato ni predvsem v intenzivnosti odraslega, temveč v jasnosti, predvidljivosti in sposobnosti odraslega, da povedano tudi mirno izvede.
Pomembno vprašanje zato ni samo:
»Kako dosežem, da otrok naredi, kar sem rekel?«
Vprašamo se lahko tudi:
»Kaj se otrok skozi moje postavljanje meja uči o pravilih, odnosih, odgovornosti in lastnem vedenju?«
Kako postaviti meje otroku in hkrati ohraniti odnos?
Mejo pogosto doživljamo kot nekaj, kar stoji nasproti odnosu. Kot da moramo izbrati med bližino in odločnostjo.
Vendar kakovosten odnos med odraslim in otrokom ne pomeni, da otrok vedno dobi to, kar želi. Otrok se bo srečeval z omejitvami doma, med vrstniki, v vrtcu, šoli in pozneje v odraslem življenju.
Vprašanje zato ni, ali bo doživel meje. Vprašanje je, kako jih bo doživljal in kaj se bo ob njih učil.
Predstavljajmo si otroka, ki želi še naprej uporabljati tablico, čeprav je dogovorjeni čas potekel.
Otrok reče:
»Samo še pet minut.«
Starš odgovori:
»Vem, da bi rad nadaljeval. Dogovorjeni čas je končan.«
Otrok je lahko zaradi tega jezen.
To ne pomeni, da meja ni bila postavljena pravilno.
Dobra meja se ne meri po tem, ali je otrok z njo zadovoljen. Otrokovo nezadovoljstvo je včasih normalen odziv na dejstvo, da njegova želja in odločitev odraslega nista enaki.
Meja ni isto kot kazen
To razlikovanje je ključno.
Meja določa okvir vedenja.
Posledica je nekaj, kar sledi vedenju ali izhaja iz konkretne situacije.
Kazen pa pogosto vključuje namerno ustvarjanje neprijetne izkušnje z namenom, da bi zmanjšali verjetnost določenega vedenja.
V vsakdanjem življenju se ti pojmi pogosto prekrivajo, zato je koristno pogledati namen in povezavo s situacijo.
Otrok meče igračo proti drugi osebi.
Meja je lahko:
»Igrače ne mečemo v ljudi.«
Če otrok nadaljuje, odrasli igračo začasno odstrani.
To ima razumljivo povezavo z vedenjem. Predmet, ki ga otrok trenutno ne uporablja varno, za nekaj časa ni na voljo.
Povsem drugačno sporočilo bi bilo:
»Ker si vrgel igračo, ta teden ne bo rojstnodnevne zabave.«
Posledica je zdaj zelo oddaljena od vedenja. Otrok lahko predvsem doživi moč odraslega, precej težje pa razume povezavo med svojim dejanjem in tem, kar naj bi se iz situacije naučil.
Namen meje ni, da otrok zaradi nje trpi
Včasih se v ozadju kaznovanja skriva prepričanje, da mora otrok posledico dovolj močno občutiti, sicer se ne bo ničesar naučil.
Od tod lahko pridejo stavki:
»Mora vedeti, da mislim resno.«
»Zapomnil si bo za naslednjič.«
»Če posledica ni neprijetna, nima smisla.«
Vendar intenzivnost neprijetnosti sama po sebi ne zagotavlja kakovostnega učenja.
Otrok se lahko iz kazni nauči, da se določenemu vedenju izogne takrat, ko je prisoten odrasli. Lahko se nauči skrivati vedenje. Lahko postane bolj osredotočen na kazen kot na posledice svojega dejanja za drugega človeka.
Zato je pomembnejše vprašanje:
»Kaj želim, da se otrok iz te situacije nauči?«
Če je odgovor odgovornost, samoregulacija, spoštovanje meja ali razumevanje vpliva lastnega vedenja, mora tudi odziv odraslega otroku pomagati vzpostaviti povezavo med vedenjem in njegovimi posledicami.
Zakaj kričanje včasih deluje?
Kričanje lahko ustavi vedenje.
Prav zato se lahko odraslemu zdi učinkovito.
Otrok se zdrzne.
Preneha.
Pogleda odraslega.
Naredi, kar mu je bilo naročeno.
Če učinkovitost merimo samo v naslednjih desetih sekundah, lahko povišan glas res ustvari želeni rezultat.
Toda dolgoročni cilj discipline ni samo trenutno prenehanje vedenja. Pomembno je tudi, kaj otrok razume, kaj se uči in kakšen način reševanja konflikta opazuje.
Ameriška akademija za pediatrijo v strokovnih priporočilih o discipliniranju otrok opozarja na omejeno dolgoročno učinkovitost ostrih kaznovalnih pristopov ter priporoča postavljanje meja, preusmerjanje, krepitev ustreznega vedenja in jasna pričakovanja.
Cilj zato ni, da starš nikoli ne povzdigne glasu. Starši smo ljudje in v resničnih odnosih ne reagiramo vedno idealno. Pomembno pa je, da kričanje ne postane osnovni mehanizem, s katerim meja šele pridobi pomen.
Meja potrebuje manj besed in več predvidljivosti
Ko otrok ne sprejme meje, odrasli pogosto začnemo govoriti več.
Razlagamo.
Ponavljamo.
Prepričujemo.
Opozarjamo.
Grožnjo nekoliko povečamo.
Nato jo povečamo še enkrat.
Meja se lahko medtem spremeni v pogajanje, čeprav se odrasli sploh ni želel pogajati.
Predstavljajmo si:
»Čas je za spanje.«
Otrok nadaljuje igro.
»Resno, zdaj moraš v posteljo.«
Nič.
»Če ne greš takoj, jutri ne bo risanke.«
Otrok protestira.
»Prav, še pet minut, potem pa res.«
Otrok se iz takšnih interakcij ne uči samo pravila o spanju. Uči se tudi strukture pogajanja.
Če se to pogosto ponavlja, lahko prva meja postane samo začetek procesa, ne pa informacija o tem, kaj se bo zgodilo.
Včasih zato ni potrebno povedati več. Potrebno je narediti povedano bolj predvidljivo.
Doslednost ne pomeni togosti
Besedo doslednost lahko hitro razumemo kot zahtevo, da starš nikoli ne spremeni odločitve.
To ni nujno smiselno.
Včasih dobimo novo informacijo.
Včasih ugotovimo, da smo postavili nepotrebno pravilo.
Včasih se okoliščine spremenijo.
Včasih otrok poda dober argument.
Odrasli lahko spremeni odločitev, ne da bi s tem izgubil avtoriteto.
Pomembna je razlika med premišljeno spremembo odločitve in vzorcem, v katerem meja obstaja samo do trenutka, ko otrok dovolj dolgo protestira.
Lahko rečemo:
»Prej sem rekel ne. Zdaj ko si mi razložil, razumem situacijo drugače. Tokrat bom odločitev spremenil.«
Otrok se s tem lahko nauči tudi pomembne stvari: odrasla oseba lahko posluša argument in spremeni mnenje.
Doslednost zato ni mehanska nespremenljivost. Je dovolj velika predvidljivost, da otrok razume, kaj naše besede pomenijo.
Razumevanje čustva ne razveljavi meje
Otrok želi ostati na igrišču.
Starš mora oditi.
Otrok protestira.
Odrasli lahko reče:
»Vem, da bi rad ostal. Težko je končati nekaj, v čemer uživaš. Zdaj greva.«
Prvi del stavka ne pomeni, da bo otrok ostal.
Priznanje čustva ni pogajanje o meji.
To razlikovanje je pomembno, ker otroku omogoča dve izkušnji hkrati:
»Moje čustvo je razumljeno.«
in
»Meja še vedno obstaja.«
Prav to sva obravnavala tudi v članku Otrokovi izbruhi jeze: kaj se dogaja, ko otrok izgubi nadzor?. Otrokovo močno čustvo in odločitev odraslega nista ista stvar.
Meje naj govorijo o vedenju, ne o otrokovi vrednosti
Primerjajmo dve sporočili.
»Kako si lahko tako nesramen?«
in
»Ne dovolim, da govoriš z menoj na tak način.«
Prvo sporočilo se približuje oceni otroka.
Drugo opisuje vedenje in mejo.
Podobno velja za:
»Ti si nemogoč.«
v primerjavi z:
»Tega vedenja ne bom dovolil.«
Razlika ni samo jezikovna.
Otrok potrebuje informacije o tem, katero vedenje je problematično. Če kritiko vedenja spremenimo v globalno oceno osebe, lahko sporočilo postane precej širše od situacije, ki jo želimo urediti.
Strokovna priporočila posebej opozarjajo tudi na poniževanje in sramotenje kot neprimerna načina discipliniranja. Povzetek priporočil Ameriške akademije za pediatrijo poudarja uporabo pozitivnih oblik discipliniranja namesto telesnega in verbalnega kaznovanja.
Kaj pa posledice?
Posledice imajo pri učenju pomembno vlogo. Vendar niso vse posledice enako informativne.
Najlažje razumljive so pogosto tiste, ki imajo jasno povezavo z vedenjem.
Otrok polije vodo.
Pomaga jo pobrisati.
Otrok razmeče material za ustvarjanje.
Pred novo dejavnostjo ga pomaga pospraviti.
Otrok uporablja predmet na nevaren način.
Predmet trenutno ni več na voljo.
Otrok poškoduje nekaj, kar pripada drugi osebi.
Ko je situacija mirna, sodeluje pri popravljanju škode, kadar je to mogoče in razvojno primerno.
Pri tem posledica ni namenjena temu, da otroka ponižamo.
Njen namen je pomagati povezati vedenje z odgovornostjo.
Naravna posledica ni vedno dobra posledica
Včasih slišimo, da moramo otroku preprosto dovoliti izkusiti naravne posledice.
To je lahko koristno, vendar samo takrat, ko je posledica varna.
Če otrok noče vzeti igrače na obisk in jo pozneje pogreša, je lahko razočaranje naravna posledica njegove odločitve.
Če otrok noče prijeti odraslega za roko ob prometni cesti, pa mu ne dovolimo izkusiti naravne posledice.
Varnost ima prednost pred učno izkušnjo.
Starševstvo zato zahteva presojo, ne uporabo enega pravila v vseh situacijah.
Otrok lahko sodeluje pri oblikovanju nekaterih meja
Vseh pravil ne more določati otrok.
O varnostnem pasu se ne glasuje.
Prav tako otrok ne more odločati, ali sme poškodovati drugo osebo.
Obstajajo pa področja, kjer lahko dobi izbiro znotraj meje.
»Čas je za spanje. Boš najprej oblekel pižamo ali si umil zobe?«
Meja ostane.
Otrok pa znotraj nje dobi nekaj vpliva.
Takšne omejene izbire so lahko posebej koristne v obdobjih, ko otrok intenzivno razvija samostojnost.
Pomembno je le, da ponudimo resnične možnosti. Če izbire v resnici ni, vprašanje »Ali greš zdaj spat?« otroku sporoča nekaj drugega kot odločitev »Čas je za spanje.«
Starš ni dolžan vsake meje zagovarjati do neskončnosti
Razlaga je pomembna.
Otrok naj skozi razvoj vedno bolje razume razloge za pravila.
Vendar razlaga ni isto kot neskončno prepričevanje.
Včasih starši postanejo ujeti v občutek, da otrok meje ne sme biti nezadovoljen, dokler je ni popolnoma razumel in sprejel.
To ni realističen cilj.
Otrok lahko razume razlog in se z njim še vedno ne strinja.
Lahko razume, zakaj mora končati igro, in je zaradi tega še vedno jezen.
Lahko razume, zakaj ne dobi sladkarije, in si jo še vedno želi.
Razumevanje ne izbriše želje.
Zato lahko po kratki razlagi pride trenutek, ko odrasli preprosto mirno ostane pri odločitvi.
Kaj se zgodi, ko odrasli izgubi živce?
Noben starš ne postavlja vseh meja popolnoma mirno.
Včasih zakričimo.
Rečemo nekaj, česar ne bi želeli.
Postavimo nesmiselno kazen.
Reagiramo iz utrujenosti.
To samo po sebi še ne pomeni, da je odnos poškodovan brez možnosti popravila.
Pomembno je, kaj naredimo pozneje.
Odrasli lahko reče:
»Prej sem kričal. Tega nisem dobro izpeljal. Meja glede udarjanja še vedno velja, vendar ti tega ni bilo treba povedati na tak način.«
Takšen odziv ne zmanjšuje odrasle avtoritete.
Otroku pokaže nekaj zelo pomembnega: človek je lahko odgovoren za način, kako je ravnal, ne da bi zato moral zanikati svojo prvotno mejo.
Kako postaviti meje otroku v praksi?
Uporabna meja je pogosto precej preprosta.
1. Povejmo, katero vedenje pričakujemo
Namesto splošnega:
»Obnašaj se lepo.«
lahko povemo:
»V trgovini hodiš ob meni.«
2. Mejo povejmo čim bolj mirno in jasno
Glasnost sama po sebi ne naredi meje bolj resnične.
Če mora odrasli vedno stopnjevati intenzivnost, da otrok zazna resnost zahteve, se lahko razvije prav vzorec, ki sva ga opisala v članku Otrok ne posluša: zakaj ponavljanje in opozarjanje pogosto ne delujeta?.
3. Priznajmo čustvo, če je to potrebno
»Vem, da si razočaran.«
Ni treba dodati:
»Zato lahko narediš, kar želiš.«
4. Izvedimo tisto, kar smo napovedali
Če rečemo, da bomo predmet odstranili, če ga otrok še naprej uporablja nevarno, je pomembno, da temu sledi mirno dejanje in ne deset novih opozoril.
5. Po konfliktu obnovimo odnos
Meja ni konec odnosa.
Ko se situacija umiri, se lahko vrneta bližina in pogovor. Otrok se lahko nauči, da konflikt ne pomeni izgube odnosa.
Meja danes postaja otrokova notranja meja jutri
Na začetku otrok potrebuje veliko zunanjega usmerjanja.
Odrasli ga ustavi.
Spomni.
Organizira okolje.
Pove, kaj je dovoljeno.
Pomaga mu razumeti posledico.
Skozi razvoj pa cilj ni, da odrasli za vedno ostane zunanji nadzornik vsakega vedenja.
Otrok naj postopoma razvija sposobnost, da se ustavi tudi sam.
Da predvidi posledico.
Da upošteva drugo osebo.
Da prenese frustracijo.
Da ravna odgovorno tudi takrat, ko odraslega ni zraven.
V tem smislu je kakovostna meja razvojno veliko več kot trenutna prepoved.
Je del procesa, v katerem se zunanje usmerjanje postopoma spreminja v notranjo samoregulacijo.
Zaključek
Postavljanje meja otroku ne zahteva izbire med toplino in odločnostjo.
Otrok lahko doživi razumevanje in hkrati sliši ne.
Lahko je jezen in meja lahko ostane.
Lahko naredi napako in prevzame del odgovornosti, ne da bi bil zaradi napake ponižan.
Starš pa lahko ostane avtoriteta, ne da bi moral svojo avtoriteto dokazovati z glasnostjo, strahom ali kaznovanjem.
Meja postane psihološko uporabna takrat, ko je dovolj jasna, razumljiva in predvidljiva, da otrok skozi ponavljajoče se izkušnje postopoma povezuje svoje vedenje z njegovimi posledicami.
Cilj zato ni otrok, ki nikoli ne protestira.
Cilj je otrok, ki skozi razvoj vedno bolje razume, da njegove želje nekaj pomenijo, vendar niso edino merilo sveta. Da čustvo lahko izrazi, vendar vsako vedenje ni sprejemljivo. In da meja v odnosu ne pomeni izgube odnosa.
»Dobra meja otroku ne sporoča, da njegova čustva niso pomembna. Sporoča mu, da so njegova čustva lahko velika, odnos lahko ostane varen, nekatere meje pa kljub temu ostanejo meje.«
Danijel Horvat, psiholog
Nadaljujte z raziskovanjem
Če se postavljanje meja pogosto spremeni v ponavljanje navodil in stopnjevanje glasu, preberite članek Otrok ne posluša: zakaj ponavljanje in opozarjanje pogosto ne delujeta?.
Če otrok ob meji pogosto doživi zelo močno čustveno reakcijo, nadaljujte s člankom Otrokovi izbruhi jeze: kaj se dogaja, ko otrok izgubi nadzor?. Članka skupaj pokažeta pomembno razliko med sprejemanjem otrokovega čustva in spreminjanjem meje zaradi njegovega odziva.
Naslednji članek v sklopu bo Zakaj otrok išče pozornost tudi z vedenjem, ki nas jezi? V njem bomo pogledali, zakaj je pozornost odraslega lahko pomembna posledica vedenja in zakaj izraz »išče samo pozornost« pogosto pove premalo o tem, kaj se v odnosu dejansko dogaja.
Več o strokovnem delu in možnostih sodelovanja najdete na strani Storitve Psihovizije.
O avtorju
Danijel Horvat, magister psihologije
Psiholog, raziskovalec in avtor. Na Psihoviziji povezuje psihološko znanje, raziskovalni pristop in praktične izkušnje ter psihološka spoznanja približuje posameznikom in organizacijam na strokoven, razumljiv in uporaben način.
Njegovo poslanstvo je pomagati ljudem bolje razumeti sebe in svoje situacije, prepoznavati ter razvijati potenciale in premagovati notranje ovire, ki jih omejujejo pri osebnem in poklicnem razvoju.
S svojim delom psihologijo približuje resničnemu življenju ter ustvarja znanje, ideje in praktična orodja, ki posameznikom pomagajo bolje razumeti sebe, sprejemati kakovostnejše odločitve, ustvarjati pozitivne spremembe ter živeti bolj zavestno, kakovostno in izpolnjeno.
V ospredju njegovega dela je prepričanje, da pravo razumevanje človeka ni samo cilj psihologije, temveč tudi izhodišče za njegov razvoj.
Viri in literatura
American Academy of Pediatrics. (1998). Guidance for effective discipline. Pediatrics, 101(4), 723–728. https://doi.org/10.1542/peds.101.4.723
Gershoff, E. T., & Grogan Kaylor, A. (2016). Spanking and child outcomes: Old controversies and new meta analyses. Journal of Family Psychology, 30(4), 453–469. https://doi.org/10.1037/fam0000191
Sege, R. D., & Siegel, B. S. (2018). Effective discipline to raise healthy children. Pediatrics, 142(6), e20183112. https://doi.org/10.1542/peds.2018-3112