Otrok ne posluša. Starš nekaj pove enkrat. Nato še enkrat. Tretjič nekoliko glasneje. Četrtič doda opozorilo. Čez nekaj minut se znajde v položaju, ko govori skoraj samo še o tem, česa otrok ni naredil.
»Pospravi igrače.«
»Rekel sem, da pospravi igrače.«
»Kolikokrat ti moram še povedati?«
»Če jih ne pospraviš takoj, boš videl.«
Takšni trenutki lahko starša hitro pripeljejo do zaključka, da otrok preprosto noče poslušati. Toda izraz »ne posluša« lahko opisuje zelo različne situacije. Otrok morda navodila sploh ni zares zaznal. Lahko ga je razumel, vendar težko prekine dejavnost, v katero je zatopljen. Morda je navodilo preširoko. Morda preizkuša mejo. Lahko pa se je v odnosu že oblikoval vzorec, v katerem prvo navodilo skoraj nima več pomena, ker oba pričakujeta, da bodo sledile še tri ponovitve.
Zato koristnejše vprašanje ni samo:
»Kako naj dosežem, da me bo otrok ubogal?«
Pomembneje je razumeti:
»Kaj se med mojim navodilom in otrokovim odzivom pravzaprav dogaja?«
Otrok ne posluša: toda kaj to pravzaprav pomeni?
Starši z izrazom »ne posluša« pogosto združimo več različnih pojavov. Otrok lahko navodilo sliši, vendar ga ne izvede. Lahko ga zazna samo delno. Lahko ne razume, kaj natančno od njega pričakujemo. Lahko želi dokončati trenutno dejavnost. Lahko protestira proti zahtevi. Lahko preverja, ali je meja resnična. Pri mlajšem otroku pa je lahko pomembna tudi še razvijajoča se sposobnost uravnavanja pozornosti, impulzov in vedenja.
Te razlike niso nepomembne. Če napačno razumemo razlog za vedenje, lahko izberemo odziv, ki problema sploh ne naslavlja.
Predstavljajmo si otroka, ki sestavlja zahtevno konstrukcijo. Starš iz kuhinje zakliče:
»Pripravi se, gremo!«
Otrok nadaljuje igro.
Je slišal?
Je razumel, kaj pomeni »pripravi se«?
Ali ve, kaj mora narediti najprej?
Ali samo težko prekine dejavnost, v katero je popolnoma zatopljen?
Ali ve, da bo starš navodilo čez minuto tako ali tako ponovil?
Na zunaj je rezultat v vseh primerih enak. Otrok ni naredil tega, kar je bilo zahtevano. Psihološko pa lahko gre za zelo različne procese.
Poslušati in sodelovati nista ista stvar
Pomembno je razlikovati med zaznavanjem navodila in vedenjskim odzivom nanj.
Otrok lahko zelo dobro ve, kaj starš želi, pa tega kljub temu ne naredi takoj. To ne dokazuje nujno, da navodila ni slišal ali razumel.
Odrasli počnemo nekaj podobnega.
Vemo, da bi morali prekiniti delo in iti spat, vendar ostanemo za računalnikom.
Vemo, da moramo odgovoriti na sporočilo, vendar odgovor prestavimo.
Vemo, da je čas za odhod, vendar želimo dokončati še eno stvar.
Razumevanje zahteve in sposobnost oziroma pripravljenost, da ji takoj sledimo, sta različna procesa.
Pri otroku je ta razlika še pomembnejša, ker se sposobnosti samouravnavanja šele razvijajo. Zato je lahko prehod od zanimive dejavnosti k manj zanimivi obveznosti precej zahtevnejši, kot se zdi odraslemu.
Zakaj ponavljanje navodil pogosto izgubi moč?
Predstavljajmo si vsakodnevni vzorec.
Starš reče:
»Pojdi si umit zobe.«
Otrok nadaljuje igro.
Čez minuto starš ponovi navodilo.
Nič.
Nato ga ponovi tretjič.
Otrok še vedno nadaljuje.
Šele ko se glas starša spremeni in se pojavi jasno opozorilo, otrok vstane.
Kaj se lahko skozi ponavljanje takšnega zaporedja naučita oba?
Otrok se lahko nauči, da prvo navodilo še ne zahteva odziva. Starš pa se lahko nauči, da mora zahtevo ponavljati in stopnjevati, ker otrok reagira šele na intenzivnejši signal.
Sčasoma lahko nastane odnosni vzorec:
navodilo, ignoriranje, ponavljanje, opozorilo, stopnjevanje, odziv.
Težava ni več samo v posameznem otrokovem vedenju. Oblikoval se je način medsebojnega odzivanja.
Zato več ponavljanja ne pomeni nujno večje učinkovitosti. Če otrok iz izkušenj ve, da prvemu navodilu vedno sledijo dodatna, lahko prav ponavljanje zmanjša informacijsko vrednost prvega navodila.
Ko navodilo ni dovolj jasno
Odraslim se številna navodila zdijo popolnoma razumljiva, ker že vemo, kaj z njimi mislimo.
»Bodi priden.«
»Uredi sobo.«
»Obnašaj se lepo.«
»Pripravi se.«
»Nehaj s tem.«
Za otroka so lahko takšna navodila precej manj določna.
Kaj pomeni urediti sobo?
Pospraviti igrače?
Pospraviti oblačila?
Postlati posteljo?
Narediti vse?
Raziskave podajanja navodil otrokom kažejo, da jasna, neposredna in izvedljiva navodila povečujejo verjetnost sodelovanja. Koristno je, da otrok iz navodila lahko razume, katero konkretno vedenje se od njega pričakuje.
Namesto:
»Pospravi se.«
je lahko jasneje:
»Kocke pospravi v škatlo.«
Otrok zdaj ne ugiba, kaj pomeni »pospraviti«. Zahteva ima opazno vedenje in jasen zaključek.
Eno navodilo je lažje izvesti kot pet navodil hkrati
Starš, ki se mu mudi, lahko reče:
»Pospravi igrače, obuj se, vzemi jopico, pojdi na stranišče in pridi k vratom.«
Odraslemu je zaporedje jasno.
Za otroka pa to ni eno navodilo. To je več nalog, ki jih mora ohraniti v mislih, pravilno razvrstiti in izvesti, medtem ko je njegova pozornost morda še vedno pri igri.
Ko otrok izvede samo prvi del in nato odide nazaj k igrači, lahko starš vedenje razume kot neposlušnost.
Včasih pa je težava preprostejša.
Zahteva je bila večja od tega, kar je otrok v tistem trenutku učinkovito organiziral.
Zato lahko pri mlajših otrocih pomaga, da kompleksno zahtevo razdelimo na jasne naslednje korake.
Pozornost mora biti najprej pri nas
Če otroku nekaj govorimo iz druge sobe, medtem ko gleda risanko, sestavlja kocke ali je zatopljen v igro, ne moremo samodejno predpostaviti, da je navodilo obdelal samo zato, ker je zvok dosegel njegova ušesa.
Zaznati zvok ni isto kot usmeriti pozornost na sporočilo.
Zato je pred pomembnim navodilom pogosto koristno najprej pridobiti otrokovo pozornost. Približamo se, uporabimo njegovo ime in počakamo, da je jasno, da je pozornost preusmeril k nam. Nato povemo kratko in konkretno navodilo.
To ni čarobna tehnika, zaradi katere bo otrok vedno sodeloval. Odstrani pa eno pomembno nejasnost: povečamo verjetnost, da otrok sploh ve, kaj smo od njega zahtevali.
Otrokova želja po samostojnosti ni napaka v razvoju
Otrok ne prihaja na svet z nalogo, da bi postal popolnoma poslušen odraslemu.
Postopoma razvija lastne želje, preference, namere in občutek vpliva.
To pomeni, da bo včasih rekel:
»Ne.«
Včasih bo hotel še pet minut.
Včasih se bo pogajal.
Včasih bo preizkusil, ali pravilo res velja.
Določena mera upiranja starševskemu nadzoru je lahko del običajnega razvoja avtonomije. Raziskovalna literatura o otrokovi pripravljenosti slediti starševskim zahtevam zato razlikuje tudi med prostovoljnim sodelovanjem in vedenjem, ki ga otrok pokaže predvsem zaradi zunanjega pritiska.
Cilj odnosa med staršem in otrokom zato ne more biti samo čim več trenutne poslušnosti.
Otrok mora skozi razvoj postopoma postati človek, ki zna razumeti pravila, uravnavati svoje vedenje, upoštevati druge in hkrati razvijati lastno samostojnost.
Meja brez izvedbe postane informacija o pogajanju
Predstavljajmo si naslednje:
»Čez pet minut ugasnemo tablico.«
Pet minut mine.
Otrok nadaljuje.
»Rekel sem, da ugasni.«
Otrok nadaljuje.
»Resno mislim.«
Otrok nadaljuje.
»To je zadnje opozorilo.«
Otrok nadaljuje.
Nato dobi še pet minut.
Otrok se iz tega zaporedja ne uči samo pravila o tablici.
Uči se tudi, kaj besede odraslega napovedujejo.
Če napovedana meja pogosto nima predvidljivega nadaljevanja, se lahko otrok nauči, da jo je smiselno preizkušati.
Doslednost zato ne pomeni, da mora biti starš strog v vsaki situaciji. Pomeni predvsem, da obstaja dovolj razumljiva povezava med tem, kar povemo, in tem, kar se nato dejansko zgodi.
Kričanje lahko deluje in je prav zato lahko nevarna navada
Ko otrok ne reagira na več mirnih opozoril, starš povzdigne glas.
Otrok se premakne.
Starš lahko iz tega sklepa:
»Vidiš, dokler ne zakričim, nič ne zaleže.«
Vendar se je lahko zgodilo nekaj drugega.
Otrok se je skozi ponavljajoče se interakcije naučil, da resnična zahteva nastopi šele takrat, ko se spremeni glas odraslega. Starš pa se je naučil, da stopnjevanje deluje, ker šele takrat dobi želeni odziv.
Oba vedenja se tako lahko medsebojno utrjujeta.
To je eden od razlogov, zakaj lahko družine zdrsnejo v vzorec vedno intenzivnejših interakcij, čeprav si tega nihče zavestno ne želi.
Rešitev zato ni nujno še močnejši glas.
Pomembnejše je spremeniti zaporedje, ki se je oblikovalo pred njim.
Razumeti otroka ne pomeni dovoliti vsega
Pri psihološkem razumevanju otroškega vedenja se včasih pojavi strah, da bomo z razumevanjem izgubili meje.
Če razumemo, zakaj otrok protestira, ali mu potem dovolimo, da naredi karkoli?
Ne.
Lahko razumemo otrokovo čustvo in hkrati ohranimo mejo.
Otrok lahko želi še naprej gledati risanko.
Njegovo razočaranje je razumljivo.
In čas za zaslon se lahko kljub temu konča.
Otrok lahko ne želi oditi iz igrišča.
Njegova jeza je resnična.
In družina lahko kljub temu odide.
Razumevanje čustva in odločanje o vedenju sta dve različni stvari.
Prav ta razlika bo pomembna tudi v naslednjih člankih tega sklopa.
Kaj lahko starš spremeni, preden navodilo ponovi?
Ko otrok ne reagira, je zelo enostavno samo povečati intenzivnost istega pristopa. Glasneje. Večkrat. Z več besedami.
Koristneje je preveriti nekaj osnovnih vprašanj.
Ali imam otrokovo pozornost?
Pred pomembnim navodilom se otroku približamo in preverimo, ali je njegova pozornost dejansko pri nas. Navodilo iz drugega prostora med intenzivno igro ima drugačne pogoje kot navodilo, podano takrat, ko otrok ve, da govorimo njemu.
Ali sem povedal, kaj naj naredi?
»Ne razmetavaj« predvsem opisuje vedenje, ki ga ne želimo.
»Čevlje postavi ob omaro« otroku pove, katero vedenje pričakujemo.
Jasno navodilo zmanjša prostor za ugibanje.
Ali je navodilo dovolj kratko?
Daljša razlaga ni vedno jasnejša razlaga. Če je cilj trenutno vedenje, naj otrok najprej razume, kaj mora narediti. Razlago lahko po potrebi dodamo pozneje.
Ali zahtevam eno stvar ali celoten seznam?
Pri mlajšem otroku lahko zaporedje razdelimo.
Najprej čevlji.
Nato jakna.
Nato odhod.
To lahko zmanjša kognitivno zahtevnost situacije.
Ali sem pripravljen mejo tudi izvesti?
Če izrečemo posledico, ki je ne nameravamo uresničiti, lahko kratkoročno pridobimo otrokovo pozornost, dolgoročno pa zmanjšujemo predvidljivost svojih besed.
Zato je bolje postaviti manj meja, ki jih lahko mirno in dosledno ohranimo, kot veliko opozoril, ki nimajo nadaljevanja.
Ali je težava res v otroku ali tudi v situaciji?
Otrok, ki je utrujen, lačen ali čustveno preplavljen, se lahko na isto zahtevo odzove drugače kot takrat, ko je spočit in miren.
To ne pomeni, da zahteva avtomatično izgine.
Pomeni pa, da stanje otroka vpliva na njegovo sposobnost odzivanja.
Podobno velja za odrasle.
Starševska regulacija pride pred učinkovitim navodilom
Ko moramo isto stvar povedati petič, se ne spreminja samo otrokovo stanje.
Spreminja se tudi naše.
Postajamo frustrirani.
Glas postane ostrejši.
Navodilo postane daljše.
V njem se začne pojavljati zgodovina:
»Vedno moram vse ponavljati. Nikoli me ne poslušaš. Zakaj mora biti vsakič isto?«
Zdaj ne govorimo več samo o čevljih.
Otrok prejme tudi našo frustracijo, oceno njegovega vedenja in morda celo oceno njega samega.
Zato je sposobnost odraslega, da opazi lastno stopnjevanje, pomemben del interakcije.
Mirnost ne pomeni, da starš nima meja.
Pomeni, da lahko mejo postavi, ne da bi moral otrok najprej postati odgovoren za njegovo čustveno stanje.
Od »Zakaj me ne posluša?« k uporabnejšemu vprašanju
Ko otrok naslednjič ne naredi tega, kar smo zahtevali, lahko za trenutek odložimo splošni zaključek:
»Moj otrok me ne posluša.«
Namesto tega lahko preverimo:
Ali me je zaznal?
Ali je razumel zahtevo?
Ali je navodilo dovolj konkretno?
Ali od njega zahtevam preveč stvari hkrati?
Ali težko prekine trenutno dejavnost?
Ali preizkuša mejo?
Ali moje prvo navodilo sploh kaj napoveduje?
Ali sva se že ujela v vzorec ponavljanja in stopnjevanja?
Takšna vprašanja ne pomenijo, da bo otrok vedno sodeloval.
Dajo pa staršu nekaj pomembnega: več možnosti za razumevanje situacije in s tem več možnosti za premišljen odziv.
Otrok se iz odnosa uči več kot posameznega navodila
Ko otroku rečemo, naj pospravi igrače, se na prvi pogled učimo samo pospravljanja.
Toda v interakciji se dogaja še veliko drugega.
Otrok se uči, ali besede odraslega nekaj napovedujejo.
Uči se, kako se rešujejo nesoglasja.
Uči se, kaj se zgodi, ko reče ne.
Uči se, ali lahko izrazi razočaranje in hkrati sprejme mejo.
Uči se, kako odrasli ravna z lastno frustracijo.
In postopoma se uči, kako bo nekoč sam uravnaval svoje vedenje.
Zato cilj ni samo doseči, da otrok v naslednjih desetih sekundah naredi to, kar smo rekli.
Pomembno je tudi, kaj se skozi tisoče takšnih vsakodnevnih trenutkov uči o sebi, drugih ljudeh, mejah in odnosih.
Zaključek
Ko rečemo, da otrok ne posluša, lahko s tem opisujemo zelo različne situacije.
Včasih otrok navodila ni zares zaznal. Drugič je zahteva nejasna ali preobsežna. Včasih težko prekine zanimivo dejavnost. Včasih preverja mejo. Včasih protestira, ker želi več samostojnosti. In včasih sta se otrok in starš že naučila vzorca, v katerem prvo navodilo ni tisto, na katero se je treba odzvati.
Zato ponavljanje samo po sebi pogosto ni rešitev.
Učinkovitejši začetek je lahko jasnejše navodilo, otrokova pozornost, realistična zahteva, predvidljiv odziv in dovolj mirnosti odraslega, da meje ni treba dokazovati z vedno večjo intenzivnostjo.
Otrok ne potrebuje odraslega, ki bo vedno našel popolne besede.
Potrebuje pa dovolj razumljivo okolje, v katerem lahko postopoma povezuje besede, meje, posledice in lastno vedenje.
»Ko otrok ne posluša, vprašanje ni vedno, kako ga pripraviti do poslušnosti. Včasih je pomembnejše razumeti, kaj se mora zgoditi med našimi besedami in njegovim vedenjem, da se iz navodila lahko razvije sodelovanje.«
Danijel Horvat, psiholog
Nadaljujte z raziskovanjem
Če želite bolje razumeti, kako se otrok postopoma uči uravnavati močna čustva in vedenjske odzive, lahko preberete članek Čustvena regulacija: zakaj nas čustva včasih popolnoma prevzamejo?. Osnovni procesi regulacije so pomembni tudi za razumevanje razvoja otrokove sposobnosti obvladovanja frustracije.
Če vas zanima širše vprašanje, kako se vedenje skozi ponavljanje utrjuje in postaja avtomatsko, nadaljujte s člankom Vedenjski vzorci.
Naslednji članek v tem sklopu bo Otrokovi izbruhi jeze: kaj se dogaja, ko otrok izgubi nadzor? V njem bomo pogledali, kaj se dogaja takrat, ko otrokova sposobnost uravnavanja čustev in vedenja v konkretni situaciji ne zadošča več.
Več o strokovnem delu in možnostih sodelovanja najdete na strani Storitve Psihovizije.
O avtorju
Danijel Horvat, magister psihologije
Psiholog, raziskovalec in avtor. Na Psihoviziji povezuje psihološko znanje, raziskovalni pristop in praktične izkušnje ter psihološka spoznanja približuje posameznikom in organizacijam na strokoven, razumljiv in uporaben način.
Njegovo poslanstvo je pomagati ljudem bolje razumeti sebe in svoje situacije, prepoznavati ter razvijati potenciale in premagovati notranje ovire, ki jih omejujejo pri osebnem in poklicnem razvoju.
S svojim delom psihologijo približuje resničnemu življenju ter ustvarja znanje, ideje in praktična orodja, ki posameznikom pomagajo bolje razumeti sebe, sprejemati kakovostnejše odločitve, ustvarjati pozitivne spremembe ter živeti bolj zavestno, kakovostno in izpolnjeno.
V ospredju njegovega dela je prepričanje, da pravo razumevanje človeka ni samo cilj psihologije, temveč tudi izhodišče za njegov razvoj.
Viri in literatura
Leijten, P., Gardner, F., Melendez-Torres, G. J., Knerr, W., & Overbeek, G. (2018). Parenting behaviors that shape child compliance: A multilevel meta-analysis. PLOS ONE, 13(10), e0204929. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0204929
Matheson, A. S., & Shriver, M. D. (2005). Training teachers to give effective commands: Effects on student compliance and academic behaviors. School Psychology Review, 34(2), 202–219.
Radley, K. C., Dart, E. H., Moore, J. W., & Lum, J. D. K. (2015). The effects of teacher delivered high probability request sequences on student classroom compliance. Journal of Behavioral Education, 24, 430–448.
Wahler, R. G., & Dumas, J. E. (1986). Maintenance factors in coercive mother child interactions: The compliance and predictability hypotheses. Journal of Applied Behavior Analysis, 19(1), 13–22. https://doi.org/10.1901/jaba.1986.19-13