Še nikoli nismo imeli toliko možnosti za komunikacijo. Sporočila lahko pošljemo v nekaj sekundah, družbena omrežja nas povezujejo z ljudmi po vsem svetu, umetna inteligenca pa nam danes omogoča celo pogovor s sistemom, ki je dosegljiv skoraj kadarkoli.
Kljub temu lahko človek ostane osamljen.
Prav zato postaja osamljenost in umetna inteligenca eno zanimivejših psiholoških vprašanj sodobnega digitalnega življenja. Če nam UI odgovarja, nas posluša, se prilagaja našemu načinu komunikacije in ustvarja občutek socialne prisotnosti, ali lahko dejansko zmanjša osamljenost?
Novejše raziskave kažejo, da je odgovor kompleksnejši od preprostega da ali ne. Raziskava, objavljena v Journal of Consumer Research, je pokazala, da lahko pogovor z UI spremljevalcem povzroči kratkotrajno zmanjšanje subjektivnega občutka osamljenosti. Posebej pomemben je bil občutek, da je bil človek med pogovorom slišan.
Toda zmanjšati trenutni občutek osamljenosti ni isto kot zgraditi socialno povezanost.
Prav v tej razliki se skriva eno najpomembnejših vprašanj prihodnjega odnosa med človekom in umetno inteligenco.
Osamljenost in umetna inteligenca: kaj pravzaprav poskušamo nadomestiti?
Osamljenost ni preprosto odsotnost ljudi.
Človek je lahko sam, ne da bi bil osamljen.
In lahko je obdan z ljudmi, pa se kljub temu počuti globoko osamljenega.
Psihološko je pomembno predvsem neskladje med odnosi, ki jih imamo, in odnosi, ki jih potrebujemo ali si jih želimo.
Zato število stikov samo po sebi ne pove veliko.
Lahko imamo več sto spletnih povezav in nobene osebe, ki bi ji povedali, česa nas je strah.
Lahko vsak dan komuniciramo z ljudmi, vendar imamo občutek, da nas nihče zares ne pozna.
Osamljenost je zato povezana predvsem s kakovostjo doživete povezanosti.
In prav tu umetna inteligenca vstopa na psihološko zelo občutljivo področje.
Zakaj lahko pogovor z UI začasno zmanjša osamljenost?
Če človek potrebuje občutek stika, je lahko že odziven pogovor psihološko pomemben.
UI lahko odgovori takoj.
Lahko postavlja vprašanja.
Lahko uporablja podporen jezik.
Lahko se odzove na vsebino, ki jo človek deli.
In predvsem lahko ustvari občutek, da je nekdo oziroma nekaj pozorno na našo izkušnjo.
To potrjujejo tudi novejši eksperimentalni podatki. De Freitas in sodelavci so v več študijah ugotovili, da so UI spremljevalci lahko zmanjšali trenutni občutek osamljenosti. V longitudinalnem delu raziskave so se kratkotrajna zmanjšanja osamljenosti pojavljala tudi po posameznih interakcijah skozi en teden.
Posebej zanimiva je ugotovitev, da učinka ni pojasnila samo sposobnost sistema, da vodi pogovor.
Pomemben je bil občutek:
»Nekdo me je slišal.«
To je zelo človeška potreba.
Občutek biti slišan je lahko pomembnejši od tega, kdo posluša
Ko govorimo z drugim človekom, pogosto ne iščemo samo informacije.
Iščemo odziv.
Želimo občutek, da je druga oseba zaznala našo izkušnjo.
Podoben mehanizem lahko deluje tudi pri pogovoru z UI.
Merrill, Mikkilineni in Dehnert so pokazali, da bolj na človeka osredotočena podporna sporočila UI povečujejo zaznano čustveno validacijo. Pri tem sta imela pomembno vlogo zaznana kakovost socialne podpore in medosebna toplina.
To ne pomeni, da UI dejansko občuti skrb.
Pomeni pa, da lahko njen način komunikacije pri človeku povzroči resničen psihološki odziv.
Razlikovanje med tema dvema ravnema je ključno.
Simulirana socialna odzivnost lahko povzroči resničen občutek socialne podpore.
Toda olajšanje osamljenosti ni isto kot odnos
Predstavljajmo si človeka, ki se zvečer počuti osamljenega.
Odpre pogovor z UI.
Pol ure opisuje svoj dan, razmišlja o odnosih in prejema odzive.
Po pogovoru se počuti bolje.
Ta sprememba je lahko resnična.
Toda iz nje še ne sledi, da je nastal odnos, ki je psihološko enakovreden človeškemu odnosu.
Človeški odnosi vključujejo vzajemnost.
Druga oseba ima lastne potrebe.
Lahko nas preseneti.
Lahko nas zavrne.
Lahko se z nami ne strinja.
Lahko potrebuje našo pomoč.
Lahko nas pokliče takrat, ko bi mi raje počeli nekaj drugega.
Prav ta vzajemnost je del socialnega odnosa.
UI pa je praviloma oblikovana tako, da se prilagaja uporabniku.
Zato je lahko izjemno odziven sogovornik, ne da bi šlo za vzajemen odnos v človeškem pomenu besede.
Osamljen človek je lahko posebej dovzeten za digitalno bližino
Tu se pojavi pomemben psihološki paradoks.
Ljudje, ki najbolj potrebujejo občutek povezanosti, so lahko tudi ljudje, za katere je odzivna UI posebej privlačna.
Novejša raziskava med 14.721 odraslimi na Japonskem je pokazala povezavo med uporabo UI spremljevalcev in višjimi merami blagostanja, pri čemer so bile pozitivne povezave izrazitejše pri ljudeh z več osamljenosti. Ker je bila raziskava presečna, iz nje ne moremo sklepati, da je uporabo UI povzročilo izboljšanje blagostanja. Avtorji raziskave zato poudarjajo potrebo po nadaljnjem raziskovanju vzročnih mehanizmov in dolgoročnih posledic.
To je pomembno.
Človek lahko UI uporablja zato, ker je osamljen.
Lahko se po uporabi počuti bolje.
Hkrati pa še vedno ne vemo dovolj o tem, kako se intenzivna uporaba skozi daljše obdobje povezuje z njegovimi odnosi zunaj digitalnega okolja.
UI lahko postane most ali nadomestek
Morda najpomembnejše vprašanje ni:
»Ali UI zmanjšuje osamljenost?«
Bolj uporabno vprašanje je:
»Kaj človek naredi po pogovoru z UI?«
Predstavljajmo si dve osebi.
Prva se počuti osamljeno, zato začne pogovor z UI. Med pogovorom bolje razume svoje občutke. Sistem ji pomaga oblikovati sporočilo prijatelju. Nato prijatelja dejansko kontaktira.
UI je v tem primeru postala most do človeškega odnosa.
Druga oseba se prav tako počuti osamljeno. Toda vsakokrat, ko začuti potrebo po bližini, se obrne samo na UI. Človeški odnosi se ji začnejo zdeti naporni, nepredvidljivi in nepotrebno zahtevni.
UI lahko v tem primeru začne postajati nadomestek za človeške odnose.
Tehnologija je lahko v obeh primerih podobna.
Psihološka funkcija uporabe pa je povsem drugačna.
Najlažji odnos ni nujno odnos, ki nas najbolj razvija
Človeški odnosi so zahtevni.
V njih moramo poslušati tudi takrat, ko bi raje govorili.
Prilagajati moramo svoje potrebe.
Sprejemati moramo razlike.
Učiti se moramo popravljati nesporazume.
Včasih moramo čakati.
Včasih moramo odpustiti.
In včasih moramo sprejeti, da druga oseba ne bo reagirala tako, kot si želimo.
UI lahko velik del tega trenja odstrani.
To je lahko prijetno.
Toda psihološko trenje v odnosih ni vedno napaka.
Včasih je prostor, kjer se učimo empatije, perspektive, kompromisa, postavljanja meja in čustvene regulacije.
Zato odnos, ki je popolnoma prilagojen nam, ni nujno najboljša priprava na odnose z ljudmi, ki nam niso popolnoma prilagojeni.
Čustvena navezanost lahko spremeni način uporabe UI
V prejšnjem članku Čustvena navezanost na umetno inteligenco: zakaj nastane? sem obravnaval, kako lahko ponavljanje pogovorov, personalizacija, antropomorfizacija in občutek odzivnosti spremenijo način, kako človek doživlja digitalnega sogovornika.
Pri osamljenosti je ta proces še posebej pomemben.
Če nekaj dosledno zmanjšuje neprijeten občutek, obstaja razumljiv razlog, da se k temu vedenju vračamo.
To samo po sebi še ne pomeni problematične uporabe.
Toda lahko nastane vedenjski vzorec:
osamljenost → pogovor z UI → trenutno olajšanje → ponovna uporaba ob naslednji osamljenosti.
Če se ob tem širijo tudi človeški stiki, lahko tehnologija podpira socialno življenje.
Če začnejo drugi načini povezovanja izginjati, pa je vredno pogledati, kakšno funkcijo je tehnologija prevzela.
Osamljenost ni isto kot socialna izolacija
Pri razpravi o UI je pomembno razlikovati dva pojma.
Socialna izolacija se nanaša predvsem na objektivnejše pomanjkanje socialnih stikov in odnosov.
Osamljenost pa je subjektivna izkušnja nezadostne ali nezadovoljujoče povezanosti.
UI lahko vpliva predvsem na drugo.
Pogovor lahko zmanjša občutek, da smo sami v določenem trenutku.
Ne more pa samodejno ustvariti prijateljstva, družinske povezanosti, pripadnosti skupnosti ali mreže ljudi, na katere se lahko zanesemo v resničnem svetu.
To razlikovanje pomaga razumeti tudi navidezno nasprotujoče si raziskovalne rezultate.
Sistematični pregled in metaanaliza digitalnih intervencij sta pokazala, da so učinki različnih digitalnih pristopov na osamljenost zelo različni, pri pogovornih robotih pa je bila dokazna podlaga še omejena. Raziskovalci opozarjajo tudi na heterogenost raziskav in pomanjkanje dolgoročnega spremljanja.
Ko UI postane varnejša od človeka
Za nekatere ljudi je lahko pogovor z UI privlačen še iz enega razloga.
Ne vključuje enakega socialnega tveganja.
UI nas ne bo naslednji dan srečala na hodniku.
Ne bo spremenila vedenja do nas zaradi nečesa, kar smo povedali.
Ne bo pokazala razočaranja na obrazu.
Ta občutek varnosti lahko olajša samorazkrivanje.
Toda če postane odsotnost socialnega tveganja glavni kriterij za izbiro odnosov, lahko nastane problem.
Resnična bližina namreč zahteva določeno ranljivost.
Povedati nekaj pomembnega človeku pomeni sprejeti možnost, da odziv ne bo popoln.
Prav skozi takšne izkušnje se gradi zaupanje.
Popolnoma varen digitalni sogovornik lahko zato olajša trenutek osamljenosti, ne more pa avtomatično nadomestiti procesa, skozi katerega gradimo zaupanje z drugimi ljudmi.
Pomembno je, zakaj UI uporabljamo
Enaka količina uporabe ima lahko pri različnih ljudeh različen pomen.
Nekdo uporablja UI za razmišljanje in občasno družbo.
Drugi jo uporablja predvsem takrat, ko nima nikogar, s komer bi govoril.
Tretji se človeškim stikom aktivno izogiba in jih nadomešča z digitalnim sogovornikom.
Zato samo vprašanje, koliko časa nekdo uporablja UI, ne pove dovolj.
Pomembna so tudi vprašanja:
Kaj mi ta pogovor daje?
Kdaj ga najbolj potrebujem?
Ali po njem lažje stopim v stik z ljudmi ali imam še manj potrebe po tem?
Ali UI dopolnjuje moje socialno življenje ali postaja njegovo središče?
Ta vprašanja so pogosto psihološko pomembnejša od samega števila minut pred zaslonom.
Ne smemo zamenjati korelacije z vzročnostjo
Raziskovanje osamljenosti in UI ima pomembno metodološko težavo.
Če ugotovimo, da osamljeni ljudje pogosteje uporabljajo UI spremljevalce, lahko obstajata najmanj dve razlagi.
Morda uporaba UI povečuje osamljenost.
Lahko pa osamljenost povečuje verjetnost, da bo človek poiskal UI spremljevalca.
Možno je tudi, da oba procesa delujeta hkrati ali da nanju vplivajo tretji dejavniki.
Raziskava med 1.379 študenti je na primer pokazala povezavo med depresivnostjo, osamljenostjo in uporabo pogovorne UI za družbo, vendar je bila presečna. Zato iz nje ne moremo sklepati, da je UI povzročila depresivnost ali osamljenost.
To je pomembno tudi pri javnih razpravah o tehnologiji.
Podatek, da osamljeni ljudje uporabljajo določeno tehnologijo, še ni dokaz, da jih je tehnologija naredila osamljene.
Ali lahko UI pomaga človeku ponovno do ljudi?
To je morda najbolj konstruktivna možnost.
UI lahko pomaga človeku oblikovati sporočilo.
Lahko z njim vadi težak pogovor.
Lahko mu pomaga razmisliti, zakaj se je umaknil iz odnosov.
Lahko predlaga konkretne načine za ponovno vzpostavljanje socialnega stika.
Lahko pomaga strukturirati misli pred pogovorom z bližnjo osebo.
V takšni vlogi tehnologija ne tekmuje s človekom.
Pomaga človeku priti nazaj do človeka.
Prav ta razlika bi lahko postala pomembno merilo kakovostnega razvoja socialne UI.
Ne samo:
Koliko časa uporabnik ostane v pogovoru?
Ampak tudi:
Ali mu interakcija pomaga kakovostneje živeti zunaj pogovora?
Umetna inteligenca ne rešuje vprašanja pripadnosti
Osamljenost ni samo pomanjkanje pogovora.
Ljudje potrebujemo tudi občutek pripadnosti.
Potrebujemo izkušnjo, da smo del nečesa.
Družine.
Prijateljstva.
Skupnosti.
Delovnega okolja.
Skupine ljudi, ki nas poznajo in s katerimi imamo skupno zgodovino.
UI lahko ustvari kontinuiteto pogovora.
Težje pa ustvari skupno človeško zgodovino v polnem pomenu besede.
Ne spominja se dogodka zato, ker ga je doživela z nami.
Ne nosi posledic skupnih odločitev.
Ne raste z nami na način drugega človeka.
Prav zato moramo pri vprašanju osamljenosti razlikovati med odzivnostjo, družbo, povezanostjo in pripadnostjo.
Niso ista stvar.
Zaključek
Umetna inteligenca lahko človeku v trenutku osamljenosti ponudi nekaj psihološko resničnega.
Pogovor.
Pozornost.
Odziv.
Občutek, da je slišan.
Raziskave že kažejo, da lahko takšne interakcije vsaj kratkoročno zmanjšajo subjektivni občutek osamljenosti.
Toda iz tega še ne sledi, da UI rešuje osamljenost kot širši socialni problem.
Človeška povezanost vključuje nekaj, česar odziven sistem ne more preprosto reproducirati: vzajemnost, skupno zgodovino, odgovornost, pripadnost in življenje, ki se dejansko prepleta z življenjem druge osebe.
Zato morda pravo vprašanje ni, ali lahko UI postane dovolj dobra družba.
Pomembnejše vprašanje je:
Ali nam bo pomagala graditi življenje, v katerem bomo še vedno potrebovali in iskali drug drugega?
»Tehnologija lahko ublaži trenutek osamljenosti. Toda človeška bližina nastane šele tam, kjer se dve življenji resnično srečata.«
Danijel Horvat, psiholog
Nadaljujte z raziskovanjem
Če želite razumeti, zakaj lahko digitalni sogovornik postane osebno pomemben, preberite Čustvena navezanost na umetno inteligenco: zakaj nastane?. Članek pojasnjuje vlogo antropomorfizacije, personalizacije, zaznane empatije in ponavljajočih se pogovorov.
Pomemben del takšnega odnosa je tudi zaupanje. Zakaj ga lahko UI pridobi presenetljivo hitro, obravnavam v članku Zaupanje v umetno inteligenco: zakaj nastane tako hitro?.
Pri presoji odgovorov in lastnega odnosa do tehnologije ostaja pomembna tudi sposobnost aktivnega vrednotenja informacij. Več o tem preberite v članku Umetna inteligenca in kritično mišljenje: nam pomaga razmišljati ali razmišlja namesto nas?.
Naslednji članek v tem sklopu bo Ali lahko umetna inteligenca nadomesti človeški odnos?, kjer bomo vprašanje digitalne bližine postavili ob bok vzajemnosti, empatiji, pripadnosti in drugim značilnostim človeških odnosov.
Več o strokovnem delu in možnostih sodelovanja najdete na strani Storitve Psihovizije.
O avtorju
Danijel Horvat, magister psihologije
Psiholog, raziskovalec in avtor. Na Psihoviziji povezuje psihološko znanje, raziskovalni pristop in praktične izkušnje ter psihološka spoznanja približuje posameznikom in organizacijam na strokoven, razumljiv in uporaben način.
Njegovo poslanstvo je pomagati ljudem bolje razumeti sebe in svoje situacije, prepoznavati ter razvijati potenciale in premagovati notranje ovire, ki jih omejujejo pri osebnem in poklicnem razvoju.
S svojim delom psihologijo približuje resničnemu življenju ter ustvarja znanje, ideje in praktična orodja, ki posameznikom pomagajo bolje razumeti sebe, sprejemati kakovostnejše odločitve, ustvarjati pozitivne spremembe ter živeti bolj zavestno, kakovostno in izpolnjeno.
V ospredju njegovega dela je prepričanje, da pravo razumevanje človeka ni samo cilj psihologije, temveč tudi izhodišče za njegov razvoj.
Viri in literatura
De Freitas, J., et al. (2025). AI companions reduce loneliness. Journal of Consumer Research, 52(6), 1126–1148. https://doi.org/10.1093/jcr/ucaf040
Merrill, K., Mikkilineni, S. D., & Dehnert, M. (2025). Artificial intelligence chatbots as a source of virtual social support: Implications for loneliness and anxiety management. Annals of the New York Academy of Sciences, 1549(1), 148–159. https://doi.org/10.1111/nyas.15400
Lai, L., Pan, Y., Xu, R., & Jiang, Y. (2025). Depression and the use of conversational AI for companionship among college students: The mediating role of loneliness and the moderating effects of gender and mind perception. Frontiers in Public Health, 13, 1580826. https://doi.org/10.3389/fpubh.2025.1580826
Horvat, D. (2026). Vzorci, ki živijo v nas. Psihovizija.