Hrana lahko postane presenetljivo velik psihološki projekt. Razmišljamo, kaj bi morali jesti, česa ne bi smeli, ali smo pojedli preveč, zakaj smo ponovno posegli po določeni hrani in kako bomo naslednji dan vse popravili. Nekateri dnevi se končajo z občutkom nadzora, drugi s krivdo in novo obljubo, da bomo od jutri ravnali drugače. Toda bolj
Obrok je končan. Hrana je bila dobra in morda smo v njej celo uživali. Potem se pojavi misel: »Tega ne bi smel pojesti.« Za njo pride druga: »Spet mi ni uspelo.« In v nekaj trenutkih se lahko povsem običajna izkušnja prehranjevanja spremeni v občutek osebnega neuspeha. Krivda po jedi ni vedno povezana s tem, koliko
»Tokrat se bom obvladal.« Takšna odločitev je verjetno znana številnim ljudem. Zjutraj se zdi jasna in prepričljiva. Nato pride naporen dan, preskočeno kosilo, utrujenost, vonj hrane, odprta vrečka na mizi ali večer pred televizijo. Odločitev, ki je bila nekaj ur prej videti preprosta, nenadoma zahteva veliko več napora. Samonadzor pri hrani pogosto razumemo kot sposobnost,
Film se konča in pogledamo proti mizi. Vrečka prigrizkov, ki je bila pred eno uro skoraj polna, je prazna. Med delom smo pojedli kosilo, vendar bi težko opisali njegov okus. Med brskanjem po telefonu vzamemo še en košček hrane, čeprav se ne spomnimo, da bi se zanj zavestno odločili. Avtomatsko prehranjevanje ne pomeni, da med
Včasih smo preprosto lačni. Pojedli bi sendvič, juho, kosilo ali nekaj drugega, kar bi potešilo lakoto. Drugič je izkušnja precej bolj specifična. Ne želimo samo jesti. Želimo čokolado. Čips. Sladoled. Pico. Točno določeno pecivo ali hrano, ki jo že skoraj okušamo v mislih. Hrepenenje po hrani se od običajne lakote razlikuje predvsem po svoji usmerjenosti.
Čez dan se zdi, da imamo prehranjevanje pod nadzorom. Zjutraj hitimo. Kosilo je hitro ali skromno. Popoldne nas držijo pokonci delo, obveznosti in opravki. Nato pride večer. Končno se usedemo, odpremo hladilnik ali omaro in pojavi se občutek, da bi ves čas nekaj jedli. Večerno prenajedanje se pogosto razloži zelo preprosto: čez dan smo disciplinirani,
Naporen sestanek. Konflikt doma. Rok, ki se približuje. Občutek, da je vsega preveč. Nato se znajdemo pred hladilnikom, odpremo vrečko prigrizkov ali začnemo razmišljati o hrani, čeprav pred nekaj minutami sploh nismo bili posebej lačni. Zakaj pod stresom jemo več? Najpreprostejša razlaga bi bila, da stres povzroči lakoto. Toda raziskave kažejo precej bolj zapleteno sliko.
Včasih je lakoto zelo lahko prepoznati. Želodec je prazen, od zadnjega obroka je minilo več ur in skoraj vsaka običajna hrana se zdi privlačna. Drugič je izkušnja povsem drugačna. Pred nekaj minutami sploh nismo razmišljali o hrani, nato pride naporen pogovor, dolgčas ali pogled na priljubljeno sladico in nenadoma imamo občutek, da moramo nekaj pojesti.
Zakaj ne moremo nehati jesti, čeprav nam telo že sporoča, da smo siti? Večerja je končana. Želodec ni več prazen. Morda celo pomislimo, da smo pojedli dovolj. Nato na mizo pride sladica in nenadoma se pojavi prostor še zanjo. Drugič sedimo pred televizijo in iz odprte vrečke prigrizkov jemljemo grižljaj za grižljajem, čeprav lakote že
Čustveno prehranjevanje se lahko začne povsem neopazno. Težek dan v službi. Napet pogovor. Občutek osamljenosti. Dolgčas pozno zvečer. Razočaranje, ki ga ne moremo kar odložiti. Nato odpremo hladilnik, vzamemo nekaj sladkega ali slanega in za nekaj trenutkov postane lažje. Pri tem ni nujno, da smo bili zares telesno lačni. Hrana je v tistem trenutku opravljala
