Partner ne odgovori na sporočilo. Minilo je dvajset minut. Potem štirideset. Pogledate telefon. Nič. Veste, da je verjetno zaposlen. Razum vam govori, da se ni zgodilo nič posebnega. Potem pa se pojavi misel: »Kaj pa, če je z nekom drugim?« Odprete družbena omrežja. Preverite, kdaj je bil nazadnje aktiven. Opazite, da je všečkal fotografijo druge
Kako spremeniti vedenjske vzorce, če jih že prepoznamo, razumemo, morda celo vemo, od kod prihajajo, pa se v odločilnem trenutku vseeno odzovemo po starem? Vemo, da bi morali postaviti mejo, vendar ponovno rečemo da. Vemo, da partnerjeva tišina še ne pomeni zavrnitve, vendar nas vseeno preplavi strah. Vemo, da pretirana samokritika ne pomaga, vendar se
Medgeneracijski vzorci se pogosto pokažejo v trenutkih, ko se zalotimo pri nečem neprijetno znanem. Morda smo si kot otroci ob prepiru staršev obljubili: »Jaz nikoli ne bom takšen.« Potem pa mnogo let pozneje v konfliktu s partnerjem zaslišimo svoj ton glasu in za trenutek skoraj prepoznamo očeta ali mamo. Morda smo odraščali ob človeku, ki
Čustvena odvisnost se lahko na prvi pogled zdi podobna zelo močni ljubezni. Veliko mislimo na partnerja. Pogrešamo ga, ko ga ni. Pomembno nam je, kaj čuti do nas. Želimo bližino in težko prenašamo možnost izgube. Toda potreba po drugem človeku sama po sebi še ni problem. Ljudje nismo ustvarjeni za popolno čustveno neodvisnost. Navežemo se,
Notranji kritik se pogosto oglasi ravno takrat, ko smo najbolj ranljivi. Naredimo napako in pomislimo: »Kako si lahko tako nesposoben?« Pogledamo druge in si rečemo: »Vsi so dlje od mene.« Nekaj nam ne uspe in iz enega neuspeha hitro nastane sodba o celotnem sebi: »Nikoli mi ne bo uspelo.« Zanimivo je, da z ljudmi, ki
Kako reči ne, ko nekdo nekaj pričakuje od nas, mi pa v sebi že vemo, da tega ne želimo, ne zmoremo ali za to preprosto nimamo več prostora? Telefon zazvoni in nekdo potrebuje uslugo. Sodelavec prosi, ali lahko prevzamemo še eno nalogo. Družinski član pričakuje, da bomo ponovno prilagodili svoje načrte. Partner želi pogovor ravno
Kako postaviti meje, ne da bi se ob tem počutili sebične, hladne ali krive? Za številne ljudi težava ni v tem, da ne bi vedeli, kje je njihova meja. Težava nastane v trenutku, ko jo morajo izraziti drugemu človeku. Rečemo »da«, čeprav bi najraje rekli »ne«. Sprejmemo še eno obveznost, čeprav smo že izčrpani. Poslušamo,
Partner je danes nekoliko bolj tih. Na sporočilo ne odgovori tako hitro kot običajno. Njegov odgovor je krajši. Zdi se nekoliko oddaljen. Morda se ni zgodilo nič posebnega. Toda v vas se je že nekaj premaknilo. Je kaj narobe? Sem naredil kaj narobe? Se oddaljuje? Ga izgubljam? Za nekoga je nekaj ur tišine samo nekaj
Nekdo se ob partnerjevi tišini hitro prestraši in začne iskati zagotovila. Drugi se ob večji čustveni bližini umakne. Tretji lahko pove, kaj potrebuje, prenese krajšo oddaljenost in se po konfliktu ponovno približa. Zakaj? Eden od odgovorov ponuja psihologija navezanosti. Stili navezanosti opisujejo vzorce pričakovanj, čustvenega doživljanja in vedenja, ki lahko postanejo posebej vidni takrat, ko
Partnerski vzorci vplivajo na privlačnost, izbiro partnerja in naše odzive v odnosih. Včasih se spremenijo obrazi, zgodba pa ostaja presenetljivo podobna. Na začetku je močna privlačnost. Občutek, da je med nama nekaj posebnega. Potem pride negotovost. Čakanje na sporočilo. Ugibanje, kaj druga oseba čuti. Približevanje in umikanje. Trenutki bližine, ki jim sledijo trenutki dvoma. In
Človek lahko zamenja službo, partnerja, prijatelje ali okolje, pa se čez nekaj časa ponovno znajde v presenetljivo podobnem položaju. Ponovno prevzame preveč odgovornosti. Ponovno težko reče ne. Ponovno ga kritika prizadene bolj, kot bi pričakoval. Ponovno se znajde v odnosu, v katerem išče potrditev. Ponovno se umakne prav takrat, ko bi bilo pomembno spregovoriti. Okoliščine
