Otrokovi izbruhi jeze so lahko za starša eden najzahtevnejših trenutkov vsakdanjega življenja. Otrok kriči, joka, se vrže na tla, udarja z nogami, odriva odraslega ali vztraja pri nečem, česar v tistem trenutku ne more dobiti. Starš poskuša razložiti, pomiriti, postaviti mejo ali končati situacijo, vendar se zdi, da besede ne dosežejo otroka.
Takšen trenutek lahko hitro sproži vprašanje: »Zakaj se tako vede?« Še posebej težko je, kadar je razlog za izbruh z vidika odraslega majhen. Napačna skodelica. Konec risanke. Odhod z igrišča. Čevlji, ki jih otrok noče obuti. Piškot, ki ga ne more dobiti. Igrača, ki jo uporablja drug otrok.
Toda intenzivnosti otrokovega odziva ne moremo vedno razumeti samo iz velikosti dogodka, ki ga je sprožil. Pomembno je tudi, kaj se v tistem trenutku dogaja z otrokovo sposobnostjo uravnavanja frustracije, čustvenega vzburjenja in vedenja.
Zato otrokovega izbruha ni koristno avtomatično razumeti kot manipulacijo, razvajenost ali namerno povzročanje težav. Prav tako ga ni smiselno romantizirati kot nekaj, česar nikoli ni treba omejiti.
Pomembnejše vprašanje je:
Kaj se zgodi, ko otrokovo čustveno vzburjenje preseže njegove trenutne sposobnosti uravnavanja?
Otrokovi izbruhi jeze so del razvoja, vendar niso vsi enaki
Izbruhi jeze so zlasti v zgodnjem otroštvu pogost pojav. Otrok razvija želje in vedno močnejši občutek lastne volje, njegove sposobnosti zaviranja impulzov, prenašanja frustracije, uporabe jezika in samostojnega uravnavanja močnih čustev pa se še razvijajo.
To ustvarja razvojno zanimivo neskladje.
Otrok lahko zelo jasno ve, kaj želi, vendar še nima vedno dovolj razvitih sposobnosti, da bi učinkovito prenesel odgovor »ne«.
Lahko želi nadaljevati igro, vendar mora oditi.
Lahko želi sam odpreti embalažo, vendar mu ne uspe.
Lahko želi igračo drugega otroka, vendar je ne more dobiti.
Lahko ima predstavo o tem, kako bi se nekaj moralo zgoditi, resničnost pa je drugačna.
Raziskave razvoja čustvene regulacije kažejo, da se otrokova sposobnost uravnavanja čustvenih odzivov skozi otroštvo pomembno razvija. To pomeni, da vedenja, ki so v določenem razvojnem obdobju razmeroma običajna, pri starejšem otroku lahko dobijo drugačen pomen.
Razvoj čustvene regulacije je podrobneje obravnavan tudi v strokovnem pregledu razvoja otrokovega nadzora čustvenega izražanja, ki poudarja pomen kognitivnega razvoja, odnosov z odraslimi in socialnega okolja pri postopnem razvoju samoregulacije.
Jeza ni isto kot izbruh
Pomembno je razlikovati med čustvom in vedenjem.
Jeza je čustvo.
Kričanje je vedenje.
Udarjanje je vedenje.
Metanje predmetov je vedenje.
Otrok lahko občuti zelo močno jezo, ne da bi bilo vsako vedenje, ki se pojavi ob njej, sprejemljivo.
Ta razlika je pomembna, ker se starši pogosto znajdejo med dvema skrajnostma. Ena je poskus čim hitreje ustaviti otrokovo čustvo. Druga je prepričanje, da sprejemanje čustev pomeni sprejemanje vsakega vedenja.
Ni potrebno ne eno ne drugo.
Otrok lahko sliši:
»Vidim, da si zelo jezen, ker morava oditi.«
In hkrati:
»Ne dovolim, da me udarjaš.«
Prvo sporočilo priznava otrokovo izkušnjo. Drugo postavlja mejo vedenju.
Čustvo in meja lahko obstajata hkrati.
Kaj se dogaja, ko otrok izgubi nadzor?
Ko čustveno vzburjenje narašča, se spreminjajo pogoji, v katerih otrok obdeluje informacije in uravnava vedenje.
V mirnem stanju lahko otrok razume razlago, razmisli o možnosti, uporabi besede in sprejme določeno mero frustracije. Med intenzivnim izbruhom so te sposobnosti lahko precej manj dostopne.
To je eden od razlogov, zakaj dolge razlage sredi najintenzivnejšega dela izbruha pogosto nimajo učinka, ki ga odrasli pričakuje.
Starš lahko govori:
»Saj sva se dogovorila, da greva domov ob šestih. Jutri lahko spet prideva. Zdaj morava domov, ker moramo pripraviti večerjo in tudi ti si že utrujen.«
Vsebina je lahko popolnoma smiselna.
Toda vprašanje je, ali je otrok v tistem trenutku v stanju, v katerem lahko to razlago uporabi za uravnavanje svojega vedenja.
Včasih je učinkovitejše manj besed.
»Vem, da želiš ostati. Zdaj greva domov.«
Razlaga lahko pride pozneje, ko se intenzivnost čustva zmanjša.
Izbruh se pogosto začne pred trenutkom, ko ga opazimo
Odrasli pogosto opazimo izbruh šele takrat, ko otrok začne kričati.
Vendar je lahko dogajanje začelo naraščati že prej.
Otrok je morda utrujen.
Morda je lačen.
Za njim je dolg dan.
V prostoru je veliko dražljajev.
Že prej je moral večkrat sprejeti omejitev.
Nekaj mu ni uspelo.
Težko je prešel iz ene dejavnosti v drugo.
Nato pride dogodek, ki je videti kot vzrok izbruha.
Na primer zlomljen piškot.
Odraslemu se lahko zdi absurdno, da otrok zaradi zlomljenega piškota doživi tako močan odziv. Toda piškot je lahko samo zadnji dogodek v sistemu, ki je bil že močno obremenjen.
Podobno kot pri odraslih tudi otrokovega odziva ni vedno mogoče razumeti samo iz zadnjih nekaj sekund.
Frustracija je pomemben del zgodbe
Otrok se skozi razvoj srečuje z vedno več situacijami, v katerih svet ne sledi njegovim željam.
Ne more dobiti vsega.
Ne more vedno biti prvi.
Ne more vedno odločati.
Včasih mora čakati.
Včasih izgubi.
Včasih mu nekaj ne uspe.
Včasih druga oseba reče ne.
To so majhne vsakodnevne izkušnje frustracije.
Sposobnost prenašanja frustracije se ne pojavi čez noč. Razvija se skozi številne izkušnje, v katerih otrok postopoma ugotavlja, da je mogoče doživeti razočaranje, jezo ali nemoč in kljub temu nadaljevati.
Cilj zato ni odstraniti vsako frustracijo iz otrokovega življenja.
Če odrasli vedno odstranimo oviro samo zato, da otrok ne bi doživel neprijetnega čustva, mu lahko nehote zmanjšujemo priložnosti za učenje, da so neprijetna čustvena stanja začasna in obvladljiva.
Zakaj razlaga med izbruhom pogosto ne pomaga?
Ko otrok kriči, lahko odrasli začnemo govoriti vedno več.
Razlagamo.
Prepričujemo.
Postavljamo vprašanja.
Opozarjamo.
Spominjamo na prejšnje dogovore.
Včasih želimo otroka celo prepričati, da nima razloga za svojo jezo.
»Saj ni nič takega.«
»Zakaj se tako razburjaš?«
»Poglej, vsi te gledajo.«
»Saj boš dobil drugega.«
Toda čustveno stanje se ne spremeni nujno zato, ker smo dokazali, da je otrokov razlog z vidika odraslega majhen.
V intenzivnem delu izbruha je zato pogosto koristneje zmanjšati količino verbalnih informacij, ohraniti varnost in postaviti preprosto mejo.
Pogovor o tem, kaj se je zgodilo, ima pogosto več smisla po umiritvi.
Umirjanje ni isto kot popuščanje
To je ena najpomembnejših razlik pri razumevanju otrokovih izbruhov.
Starš lahko pomaga otroku pri umirjanju in hkrati ne spremeni odločitve, ki je izbruh sprožila.
Otrok želi še eno sladkarijo.
Starš reče ne.
Otrok začne kričati.
Če starš zaradi kričanja spremeni odgovor v da, se lahko skozi ponavljanje oblikuje vedenjska povezava med intenzivnim protestom in doseganjem želenega izida.
Če pa starš ostane prisoten, prizna otrokovo razočaranje in ohrani prvotno mejo, je sporočilo drugačno:
»Tvoje čustvo lahko preneseva skupaj. Meja pa zaradi čustva ne izgine.«
To ni hladnost.
To je razlikovanje med odnosom do otrokovega čustva in odločitvijo o njegovem vedenju oziroma zahtevi.
Otrok se samoregulacije najprej uči tudi v odnosu
Majhen otrok še nima vseh sposobnosti, ki jih odrasli uporabljamo za uravnavanje čustev. Razvojna literatura opisuje premik od večje odvisnosti od odraslega k postopno samostojnejšim oblikam regulacije.
To pomeni, da otrok ne razvija samoregulacije v psihološkem vakuumu.
Pomemben del učenja poteka v odnosih.
Otrok doživlja močno čustvo in ob njem je odrasla oseba, ki lahko ostane dovolj stabilna.
Otrok se razburja, meja pa ostane razumljiva.
Otrok se postopoma umiri in odnos se nadaljuje.
Takšne izkušnje same po sebi ne zagotavljajo popolne čustvene regulacije, vendar ustvarjajo okolje, v katerem se regulacija lahko razvija.
Pregled raziskav zgodnjega razvoja regulacije stiske kaže, da se načini uravnavanja v prvih letih življenja spreminjajo in vključujejo tako usmerjanje k odraslemu kot postopno razvijanje samostojnejših strategij.
Kaj lahko odrasli naredi med izbruhom?
Ni univerzalnega postopka, ki bi ustrezal vsakemu otroku, vsaki starosti in vsakemu izbruhu. Vendar je nekaj načel psihološko smiselnih.
Najprej preverimo varnost
Če otrok udarja, meče nevarne predmete, teče proti cesti ali ogroža sebe oziroma druge, je prva naloga odraslega varnost.
V takem trenutku cilj ni popolna razlaga čustev. Najprej je treba preprečiti poškodbo.
Zmanjšajmo količino besed
V najintenzivnejšem delu izbruha lahko kratko sporočilo deluje bolje kot dolg govor.
»Tukaj sem.«
»Vidim, da si jezen.«
»Ne dovolim udarjanja.«
Koliko verbalnega stika otrok v tistem trenutku prenese, se razlikuje od otroka do otroka in od situacije do situacije.
Ne spreminjajmo vsake meje zaradi intenzivnosti odziva
Če je bila meja smiselna pred izbruhom, otrokova jeza sama po sebi še ne pomeni, da je meja postala napačna.
Otrok sme biti razočaran.
Starš lahko ostane pri odločitvi.
Ne zahtevajmo takojšnjega racionalnega pogovora
Vprašanje »Zakaj si to naredil?« sredi močnega izbruha pogosto zahteva več refleksije, kot jo otrok v tistem trenutku zmore.
Za razumevanje dogodka bo priložnost po umiritvi.
Opazujmo tudi sebe
Otrokov izbruh lahko zelo hitro aktivira tudi odraslega.
Občutek izgube nadzora.
Sram pred drugimi.
Jezo.
Nemoč.
Strah, da smo kot starši nekaj naredili narobe.
Ko se intenzivnost otroka sreča z intenzivnostjo odraslega, lahko situacija hitro postane boj dveh čustveno aktiviranih sistemov.
Regulacija odraslega zato ni stranska tema. Je pomemben del situacije.
Kaj naredimo po izbruhu?
Ko se otrok umiri, nastane drugačen psihološki prostor.
Zdaj lahko govorimo.
Ni treba organizirati dolgega predavanja.
Lahko poimenujemo dogodek:
»Zelo si bil jezen, ker smo morali z igrišča.«
Nato vedenjsko mejo:
»Jezen si lahko. Udarjanje ni dovoljeno.«
In po potrebi naslednjo možnost:
»Naslednjič mi lahko poveš, da želiš še minuto.«
Tak pogovor otroku pomaga povezovati dogodek, čustvo, vedenje in alternativni odziv.
Ne pričakujemo, da bo otrok po enem pogovoru naslednjič popolnoma uravnal svoje vedenje. Razvoj poteka skozi ponavljanje.
Ne uporabljajmo otrokovega najtežjega trenutka kot njegove identitete
Ko se izbruhi ponavljajo, se lahko jezik odraslih začne spreminjati.
Otrok ni več otrok, ki je imel izbruh.
Postane »težaven otrok«.
»Trmast je.«
»Vedno dela scene.«
»Nemogoč je.«
Takšne oznake so psihološko problematične, ker posamezno vedenje spreminjajo v značilnost celotne osebe.
Veliko natančneje je opisati vedenje in kontekst.
Otrok je težko sprejel konec igre.
Otrok se je ob frustraciji zelo intenzivno odzval.
Otrok je med izbruhom udaril.
Tak opis nam omogoča raziskovati, kaj se dogaja in kaj lahko spremenimo. Oznaka osebnosti pa pogosto samo utrjuje pričakovanje, da je otrok takšen.
Kdaj so otrokovi izbruhi jeze razlog za dodatno pozornost?
Ker so izbruhi v zgodnjem otroštvu pogosti, posamezen izbruh sam po sebi ne pove veliko.
Pomemben je vzorec.
Raziskave kažejo, da je pri presoji koristno upoštevati pogostost, trajanje, intenzivnost, razvojno obdobje, okoliščine, stopnjo agresivnosti in način okrevanja po izbruhu. Raziskava velikega vzorca predšolskih otrok je pokazala, da so občasni izbruhi zelo pogosti, vsakodnevni pa bistveno redkejši. Klinično bolj zaskrbljujoči vzorci so bili povezani predvsem z nepredvidljivimi, dolgotrajnimi in destruktivnimi izbruhi.
Posebno pozornost je smiselno nameniti situacijam, ko so izbruhi zelo pogosti ali izrazito dolgi, ko vključujejo intenzivno agresijo do drugih, uničevanje predmetov ali poškodovanje sebe, ko se pojavljajo v številnih različnih okoliščinah, ko se otrok po njih zelo težko umiri ali ko pomembno posegajo v družinsko, vrtčevsko, šolsko ali socialno delovanje.
Takšni znaki sami po sebi še niso diagnoza. So razlog, da otrokovo vedenje pogledamo širše in po potrebi poiščemo strokovno oceno.
Otrokovi izbruhi jeze niso samo vprašanje vedenja
Če vidimo samo vedenje, lahko vidimo kričanje, udarjanje, jok in zavračanje.
Če pogledamo širše, lahko vidimo tudi frustracijo, utrujenost, razvoj samoregulacije, otrokovo potrebo po samostojnosti, težave pri prehodu med dejavnostmi, vpliv okolja in odnos z odraslim.
To širše razumevanje ne pomeni, da vedenje nima posledic ali meja.
Pomeni, da meje postavljamo z boljšim razumevanjem procesa, ki ga poskušamo usmerjati.
Otrok se namreč ne uči samo tega, da ne sme kričati ali udarjati.
Postopoma se uči nekaj veliko zahtevnejšega:
kaj narediti s seboj, ko svet ni takšen, kot bi si želel.
Zaključek
Otrokov izbruh jeze je lahko zelo intenziven, vendar intenzivnost sama po sebi še ne pove, zakaj je do njega prišlo.
Pri mlajših otrocih so izbruhi pogosto povezani z razvojem sposobnosti prenašanja frustracije in uravnavanja močnih čustev. Otrok ima lahko močne želje in občutke, njegove sposobnosti obvladovanja teh stanj pa se še razvijajo.
Starševa naloga zato ni odstraniti vsake jeze.
Prav tako ni dovoliti vsakega vedenja.
Pomembna naloga je ustvarjati dovolj varen in predvidljiv okvir, v katerem lahko otrok doživi čustvo, ne da bi zaradi njega izginile vse meje.
Sčasoma se otrok skozi takšne izkušnje lahko uči, da je mogoče biti zelo jezen in se ponovno umiriti. Da je mogoče doživeti razočaranje in nadaljevati. Da odgovor ne lahko ostane ne, odnos pa kljub temu ostane varen.
»Otrok se ne uči uravnavati čustev samo takrat, ko je miren. Veliko se nauči prav v trenutkih, ko ga čustvo preplavi in ob sebi doživi odraslega, ki zna ohraniti odnos, mejo in dovolj mirnosti, da se lahko nevihta postopoma poleže.«
Danijel Horvat, psiholog
Nadaljujte z raziskovanjem
Če se izbruhi pogosto začnejo ob navodilih, prekinitvah igre ali vsakodnevnih zahtevah, preberite članek Otrok ne posluša: zakaj ponavljanje in opozarjanje pogosto ne delujeta?. V njem je podrobneje pojasnjena razlika med zaznavanjem navodila, sodelovanjem, otrokovo samostojnostjo in vzorcem ponavljanja zahtev.
Za širše razumevanje čustvenih procesov nadaljujte s člankom Čustvena regulacija: zakaj nas čustva včasih popolnoma prevzamejo?.
Naslednji članek v tem sklopu bo Kako postaviti meje otroku brez kričanja in nenehnega kaznovanja? V njem bomo razlikovali med mejo, kaznijo, posledico in odraslo doslednostjo ter pogledali, zakaj dobra meja ni nujno tista, ob kateri je otrok zadovoljen.
Več o strokovnem delu in možnostih sodelovanja najdete na strani Storitve Psihovizije.
O avtorju
Danijel Horvat, magister psihologije
Psiholog, raziskovalec in avtor. Na Psihoviziji povezuje psihološko znanje, raziskovalni pristop in praktične izkušnje ter psihološka spoznanja približuje posameznikom in organizacijam na strokoven, razumljiv in uporaben način.
Njegovo poslanstvo je pomagati ljudem bolje razumeti sebe in svoje situacije, prepoznavati ter razvijati potenciale in premagovati notranje ovire, ki jih omejujejo pri osebnem in poklicnem razvoju.
S svojim delom psihologijo približuje resničnemu življenju ter ustvarja znanje, ideje in praktična orodja, ki posameznikom pomagajo bolje razumeti sebe, sprejemati kakovostnejše odločitve, ustvarjati pozitivne spremembe ter živeti bolj zavestno, kakovostno in izpolnjeno.
V ospredju njegovega dela je prepričanje, da pravo razumevanje človeka ni samo cilj psihologije, temveč tudi izhodišče za njegov razvoj.
Viri in literatura
Cole, P. M., Lougheed, J. P., & Ram, N. (2018). From children’s expressive control to emotion regulation: Looking back, looking ahead. Developmental Psychology, 54(11), 2004–2014. Celotno besedilo raziskave.
Daniels, E., Mandleco, B., & Luthy, K. E. (2012). Assessment, management, and prevention of childhood temper tantrums. Journal of the American Academy of Nurse Practitioners, 24(10), 569–573. PubMed zapis.
Wakschlag, L. S., Choi, S. W., Carter, A. S., Hullsiek, H., Burns, J., McCarthy, K., Leibenluft, E., & Briggs-Gowan, M. J. (2012). Defining the developmental parameters of temper loss in early childhood: Implications for developmental psychopathology. Journal of Child Psychology and Psychiatry, 53(11), 1099–1108. Celotno besedilo raziskave.