Zakaj ne moremo odložiti telefona, čeprav pogosto zelo dobro vemo, da smo ga preverili pred nekaj trenutki? Odklenemo zaslon. Pogledamo sporočila. Preverimo družbeno omrežje. Zapremo aplikacijo. Čez nekaj minut je telefon ponovno v roki.
Včasih sploh ne vemo, zakaj smo ga vzeli.
Ni zazvonil.
Ni zavibriral.
Nismo pričakovali pomembnega sporočila.
Roka je preprosto segla po njem.
Takšno vedenje hitro razložimo s pomanjkanjem discipline ali celo z zasvojenostjo. Toda psihologija ponuja natančnejšo razlago. Pogosto ne gre samo za zavestno odločitev, ampak za naučen vedenjski vzorec, v katerem se povežejo sprožilec, pričakovanje, preverjanje in kratkoročna posledica.
Telefon zato ni zanimiv samo kot tehnološka naprava.
Je tudi izjemno dober primer tega, kako se človekovo vedenje postopoma avtomatizira.
Zakaj ne moremo odložiti telefona, čeprav ga želimo?
Ko človek stokrat ponovi podobno vedenje v podobnih okoliščinah, mu ni treba vsakič sprejeti popolnoma nove odločitve.
Vedenje lahko postane vse bolj avtomatsko.
To je osnovna funkcija navad.
Navade nam prihranijo miselni napor. Če bi morali vsako jutro zavestno razmišljati o vsakem koraku umivanja zob, oblačenja ali priprave kave, bi bilo vsakdanje življenje izjemno naporno.
Enak mehanizem pa lahko deluje tudi pri telefonu.
Oulasvirta in sodelavci so že v zgodnjih raziskavah pametnih telefonov opisali tako imenovane preverjevalne navade. Gre za kratka in ponavljajoča se preverjanja vsebin, ki so na telefonu hitro dostopne.
Telefon odklenemo.
Pogledamo.
Morda ne najdemo ničesar pomembnega.
Zaklenemo.
In pozneje vedenje ponovimo.
Prav kratkost takšnega dejanja je pomembna. Ker zahteva zelo malo časa in napora, ga je mogoče ponavljati skoraj kjerkoli.
Telefon pogosto preverimo brez obvestila
Ko govorimo o motnjah zaradi telefona, pogosto najprej pomislimo na obvestila.
Zvok.
Vibracijo.
Prižgan zaslon.
Rdečo oznako ob ikoni aplikacije.
Obvestila so lahko pomembni sprožilci. Vendar raziskave kažejo, da zgodba ni tako preprosta.
V raziskavi uporabe pametnih telefonov v vsakdanjem okolju sta Heitmayer in Lahlou analizirala 1.130 interakcij s telefoni. Kar 89 odstotkov opazovanih interakcij so začeli uporabniki sami, le 11 odstotkov pa je bilo neposredno sproženih z obvestili.
To je pomembna ugotovitev.
Telefon nas ne zmoti vedno.
Včasih se zmotimo sami.
Ko je navada dovolj utrjena, zunanje obvestilo ni več potrebno.
Dovolj je lahko trenutek dolgčasa.
Čakanje.
Težka naloga.
Neprijetna misel.
Premor med dvema dejavnostma.
Ali samo pogled na telefon.
Sprožilec je lahko tudi v nas
Pri vedenjskih vzorcih pogosto iščemo očiten zunanji sprožilec.
Pri telefonu je to lahko obvestilo.
Toda sprožilci so lahko tudi notranji.
Dolgčas.
Negotovost.
Nemir.
Osamljenost.
Pričakovanje odgovora.
Želja po kratkem odmiku od zahtevne naloge.
Človek lahko med pisanjem zahtevnega poročila nenadoma preveri telefon, čeprav se ni zgodilo nič novega.
Zakaj?
Ker telefon ponuja nekaj, česar zahtevna naloga v tistem trenutku ne ponuja.
Hitro spremembo dražljaja.
Možnost nove informacije.
Kratek odmik.
Morda socialni stik.
In predvsem zelo majhen strošek dejanja.
Potrebujemo samo nekaj sekund.
Ne vemo, kaj bomo našli
Vsako preverjanje telefona nima enakega rezultata.
Včasih ni ničesar.
Drugič nas čaka sporočilo.
Naslednjič zanimiva novica.
Nato odziv na objavo.
Potem elektronska pošta.
Ali video, ki pritegne pozornost.
Prav negotovost glede tega, kaj bomo našli, je psihološko pomembna.
Preden odklenemo telefon, rezultata ne poznamo.
Obstaja možnost, da nas čaka nekaj relevantnega, zanimivega ali socialno pomembnega.
Zato preverjanje ni nujno samo odziv na nagrado.
Lahko je tudi odziv na pričakovanje možnosti nagrade ali nove informacije.
To je natančnejše od popularne razlage, da telefon preprosto povzroča »dopaminske zadetke«.
Človeško nagrajevalno učenje je kompleksnejše. Pri telefonu se prepletajo pričakovanje, socialna pomembnost, novost, navada, pozornost in okoliščine uporabe.
Preverjanje lahko zmanjša negotovost
Predstavljajmo si, da nekomu pošljemo pomembno sporočilo.
Odgovora ni.
Čez pet minut pogledamo telefon.
Nič.
Čez nekaj minut ponovno.
Nič.
Zakaj preverjamo, če vemo, da bomo ob prejetem sporočilu verjetno dobili obvestilo?
Ker preverjanje lahko za trenutek zmanjša negotovost.
Vsaj vemo:
»Še vedno ni odgovoril.«
V svoji knjigi Vzorci, ki živijo v nas opisujem prav ta princip. Človek lahko zelo dobro razume, zakaj preverja telefon, pa vedenje kljub temu ponavlja. Vzorec namreč ne živi samo v razlagi vedenja, ampak tudi v pričakovanjih, pozornosti in kratkoročnih posledicah.
Če preverjanje za trenutek zmanjša negotovost, lahko prav ta kratkoročna posledica pomaga vedenje ohranjati.
Zato razumevanje navade še ne pomeni, da bo navada izginila.
Uvid ni isto kot sprememba
Skoraj vsakdo, ki telefon uporablja pogosteje, kot bi želel, že ve, da ga uporablja preveč.
Morda pozna tudi svoj čas pred zaslonom.
Morda vsak teden prejme poročilo.
Morda si večkrat reče:
»Od jutri bom manj na telefonu.«
In vendar se vedenje nadaljuje.
To ni posebno presenetljivo.
V knjigi Vzorci, ki živijo v nas sem zapisal, da je uvid pomemben, vendar ni čarobna tipka za spremembo.
Raziskave kažejo podobno omejitev pri samem opozarjanju na uporabo. Loid, Täht in Rozgonjuk so v dvomesečni eksperimentalni raziskavi ugotovili, da opozorila o prekomerni uporabi niso zmanjšala časa pred zaslonom, pogostosti preverjanja telefona ali samoocenjene problematične uporabe.
Informacija je lahko koristna.
Vendar informacija sama po sebi še ne spremeni vedenjske verige.
Telefon postane odgovor na prazen trenutek
Pomislimo na vsakdanje situacije.
Čakamo na dvigalo.
Telefon.
Stojimo v vrsti.
Telefon.
Prijatelj za trenutek odide od mize.
Telefon.
Pred začetkom sestanka imamo dve minuti.
Telefon.
Oddaja se nalaga.
Telefon.
Takšni trenutki so nekoč vsebovali nekaj, kar je danes skoraj postalo neprijetno:
nič.
Čakanje brez nove informacije.
Tišina.
Opazovanje okolice.
Lastne misli.
Ko se v takšnih trenutkih dovolj pogosto pojavi telefon, lahko nastane zelo preprosta povezava:
prazen trenutek pomeni preverjanje.
Po določenem času o tem ni treba več veliko razmišljati.
Zakaj čas pred zaslonom ne pove vsega?
Dve osebi lahko telefon uporabljata tri ure na dan in imata popolnoma različna vedenjska vzorca.
Prva ga lahko eno uro uporablja za navigacijo, eno uro za pogovor z družino in eno uro za branje.
Druga ga lahko ves dan preverja v desetsekundnih intervalih.
Skupni čas je lahko podoben.
Psihološka struktura uporabe pa ni.
Wilcockson, Ellis in Shaw so pokazali, da so kratka ponavljajoča se preverjanja razmeroma stabilen vedenjski vzorec in jih je mogoče z objektivnimi podatki zaznati že v kratkem obdobju spremljanja.
Zato pri lastni uporabi ni smiselno opazovati samo vprašanja:
»Koliko časa uporabljam telefon?«
Pomembno je tudi:
»Kolikokrat posežem po njem, ne da bi imel jasen namen?«
Telefon tekmuje za našo pozornost
Pozornost je omejen psihološki vir.
Ko beremo zahtevno besedilo, rešujemo problem ali se pogovarjamo z drugo osebo, moramo del informacij ohranjati v ospredju.
Vsako preverjanje telefona ustvari prehod v drug informacijski kontekst.
Elektronsko sporočilo.
Novica.
Video.
Pogovor.
Fotografija.
Nato se moramo vrniti k prvotni dejavnosti.
Zato problem telefona ni samo v minutah, ki jih preživimo na zaslonu.
Pomembna je tudi fragmentacija pozornosti.
Deset kratkih preverjanj med eno uro dela ni nujno psihološko enakovredno desetim minutam uporabe telefona po končanem delu.
V prvem primeru telefon večkrat prekine tok dejavnosti.
Včasih telefon uporabljamo, da se izognemo neprijetnosti
Telefon lahko opravlja še eno funkcijo.
Lahko postane zelo priročen način umika.
Pred težko nalogo.
Pred neprijetnim pogovorom.
Pred občutkom dolgčasa.
Pred tišino.
Včasih tudi pred lastnimi mislimi.
To ne pomeni, da je vsako preverjanje telefona beg pred čustvi.
Takšna razlaga bi bila preveč poenostavljena.
Vendar je pri lastnem vedenju koristno opazovati, kdaj želja po telefonu postane najmočnejša.
Če se pojavlja predvsem takrat, ko naloga postane težka, je telefon morda postal hiter izhod iz kognitivnega napora.
Če ga preverjamo predvsem takrat, ko čakamo na odgovor določene osebe, je lahko v ospredju negotovost.
Če se po njem stegnemo vsakič, ko nastane tišina, je lahko del vedenjske rutine postal že sam prazen trenutek.
Družbena omrežja navado še razširijo
Telefon je naprava, vendar so znotraj nje sistemi, katerih vsebine se nenehno spreminjajo.
Družbena omrežja so posebej zanimiva zato, ker naslednje vsebine ne poznamo vnaprej.
Pomik.
Nova objava.
Pomik.
Video.
Pomik.
Sporočilo.
Pomik.
Nekaj dolgočasnega.
Pomik.
Nekaj izjemno zanimivega.
V prejšnjem članku Družbena omrežja in primerjanje z drugimi: zakaj se nam zdi, da imajo drugi boljše življenje? sem obravnaval socialno primerjanje.
Toda družbena omrežja ne vplivajo samo na to, kaj mislimo o sebi.
Vplivajo tudi na strukturo naše pozornosti in na to, koliko različnih dražljajev lahko dobimo z enim samim gibom prsta.
Algoritem se vključi v vedenjsko zanko
Ko odpremo digitalno platformo, ne vstopimo v statično okolje.
Sistem lahko vsebino prilagaja glede na naše preteklo vedenje.
Kaj smo gledali.
Kje smo se ustavili.
Kaj smo odprli.
Kaj smo preskočili.
Zato se lahko človeška navada in tehnološko prilagajanje začneta medsebojno dopolnjevati.
Mi preverjamo.
Sistem zbira signale.
Sistem prilagodi naslednjo vsebino.
Mi ponovno preverimo.
V članku Algoritmi in naše odločitve: koliko odločamo sami? sem pokazal, da algoritmi ne sprejemajo nujno odločitev namesto nas, lahko pa oblikujejo okolje, v katerem izbiramo.
Pri telefonu lahko podobno oblikujejo okolje, v katerem usmerjamo pozornost.
Problem ni nujno telefon, ampak izguba izbire
Telefon uporabljamo za delo.
Navigacijo.
Komunikacijo.
Fotografiranje.
Učenje.
Bančne storitve.
Zdravstvene informacije.
Organizacijo življenja.
Zato cilj ne more biti preprosto:
»Telefon je slab. Uporabljaj ga čim manj.«
Bolj uporabna meja je drugje.
Vprašanje je, koliko uporabe je izbrane in koliko avtomatske.
Če telefon vzamemo zato, ker želimo poklicati prijatelja, uporabljamo orodje za namen.
Če ga odklenemo, ne da bi vedeli zakaj, nato pa dvajset minut prehajamo med aplikacijami, se je razmerje med namenom in vedenjem spremenilo.
Zato cilj ni nujno manj tehnologije.
Cilj je lahko več namena pri njeni uporabi.
Kako prekiniti avtomatsko preverjanje telefona?
Če je preverjanje vedenjski vzorec, se sprememba ne začne samo pri volji.
Koristno je pogledati celotno verigo.
Kaj vedenje sproži?
Je to obvestilo, dolgčas, pogled na telefon, težka naloga ali pričakovanje sporočila?
Kaj naredim?
Telefon samo odklenem ali vedno odprem isto aplikacijo?
Kaj dobim takoj po preverjanju?
Novo informacijo, olajšanje, stimulacijo, socialni stik ali samo kratek odmik?
Ko razumemo to zaporedje, lahko posežemo v konkretno točko vzorca.
1. Zmanjšajmo nepotrebne sprožilce
Če vsako obvestilo sproži preverjanje, ni nujno smiselno vaditi samokontrole ob stotinah sprožilcev dnevno.
Nekatere lahko odstranimo.
To ne pomeni izklopiti vseh pomembnih komunikacij.
Pomeni razlikovati med informacijami, ki res zahtevajo našo pozornost, in sistemi, ki jo samo zahtevajo.
2. Telefon umaknimo iz neposrednega vidnega polja
Če je pogled na telefon postal del vedenjske verige, lahko sprememba okolja zmanjša število priložnosti za avtomatsko dejanje.
Pri zahtevnem delu je lahko telefon v torbi, predalu ali drugi sobi.
Ne zato, ker nimamo samokontrole.
Ampak zato, ker ni treba vsake minute ustvarjati situacije, v kateri jo moramo uporabljati.
3. Pred odklepanjem si postavimo vprašanje
Preprost premor lahko avtomatsko dejanje ponovno spremeni v odločitev.
»Kaj želim zdaj narediti na telefonu?«
Če imamo odgovor, telefon uporabimo.
Če ga nimamo, smo morda prav ujeli navado med izvajanjem.
4. Ustvarimo načrt če potem
Pri spreminjanju vzorcev je koristno odločitev pripraviti vnaprej.
Na primer:
»Če med pisanjem začutim željo preveriti telefon, bom najprej dokončal odstavek.«
Ali:
»Če med pogovorom posežem po telefonu brez razloga, ga bom odložil nazaj.«
Takšen načrt ne zahteva, da v trenutku impulza izumljamo strategijo.
Nova poteza je pripravljena vnaprej.
5. Vadimo tudi trenutke brez dražljaja
Ni treba vsakega čakanja zapolniti.
Včasih lahko samo čakamo.
Opazujemo prostor.
Razmišljamo.
Ali nekaj minut ne počnemo nič posebnega.
To ni izgubljen čas.
Je tudi vaja, da prazen trenutek ne sproži avtomatskega iskanja novega dražljaja.
Najpomembnejše vprašanje ni, koliko časa imamo telefon v roki
Statistika časa pred zaslonom je lahko koristna.
Vendar sama po sebi ne pove, kakšen odnos imamo s tehnologijo.
Morda je pomembnejše vprašanje:
Ali telefon vzamem, ko ga želim uporabiti, ali ga pogosto vzamem, še preden vem, kaj želim z njim narediti?
Ta majhna razlika pove veliko o meji med namernim in avtomatskim vedenjem.
In prav na tej meji se začne možnost spremembe.
Zaključek: tehnologija naj ostane orodje
S tem člankom zaključujemo sklop o človeku, tehnologiji in umetni inteligenci.
Začeli smo z vprašanjem, kako umetna inteligenca spreminja naše razmišljanje. Nato smo raziskovali zaupanje v UI, algoritme in odločanje, kritično mišljenje, čustveno navezanost na umetno inteligenco, osamljenost, človeške odnose in socialno primerjanje.
Na videz gre za različne teme.
V resnici jih povezuje eno vprašanje:
Kaj se zgodi s človekom, ko tehnologija postane del njegovih misli, odločitev, odnosov in vsakodnevnih vedenjskih vzorcev?
Odgovor verjetno ni v zavračanju tehnologije.
Prav tako ni v nekritičnem sprejemanju vsega, kar nam ponuja.
Pomembnejša je sposobnost prepoznati trenutek, ko orodje, ki naj bi služilo našemu namenu, začne samo oblikovati naše navade, pozornost in izbire.
Telefon lahko odložimo.
Umetno inteligenco lahko zapremo.
Obvestila lahko izključimo.
Toda resnična psihološka avtonomija se začne nekoliko prej.
Začne se v trenutku, ko opazimo impulz in ponovno dobimo možnost izbire.
»Tehnologija postane najmočnejša takrat, ko je ne opazimo več. Zato svoboda ni v tem, da jo zavrnemo, ampak da ponovno opazimo trenutek, ko izbiramo mi in trenutek, ko namesto nas izbira navada.«
Danijel Horvat, psiholog
Nadaljujte z raziskovanjem
Če želite razumeti, kako se ponavljajoča vedenja utrjujejo in zakaj samo razumevanje pogosto ni dovolj za spremembo, nadaljujte s člankom Vedenjski vzorci.
Če vas zanima, kako digitalno okolje usmerja našo pozornost in oblikuje prostor odločanja, preberite Algoritmi in naše odločitve: koliko odločamo sami?.
Za razumevanje enega najmočnejših socialnih procesov digitalnega okolja pa nadaljujte s člankom Družbena omrežja in primerjanje z drugimi: zakaj se nam zdi, da imajo drugi boljše življenje?.
S tem člankom se sklop Človek, tehnologija in UI vsebinsko zaključuje. Skupna nit vseh prispevkov ostaja vprašanje, kako uporabljati tehnologijo tako, da razširja človekove možnosti, ne da bi ob tem neopazno prevzela njegovo presojo, pozornost in izbiro.
Več o strokovnem delu in možnostih sodelovanja najdete na strani Storitve Psihovizije.
O avtorju
Danijel Horvat, magister psihologije
Psiholog, raziskovalec in avtor. Na Psihoviziji povezuje psihološko znanje, raziskovalni pristop in praktične izkušnje ter psihološka spoznanja približuje posameznikom in organizacijam na strokoven, razumljiv in uporaben način.
Njegovo poslanstvo je pomagati ljudem bolje razumeti sebe in svoje situacije, prepoznavati ter razvijati potenciale in premagovati notranje ovire, ki jih omejujejo pri osebnem in poklicnem razvoju.
S svojim delom psihologijo približuje resničnemu življenju ter ustvarja znanje, ideje in praktična orodja, ki posameznikom pomagajo bolje razumeti sebe, sprejemati kakovostnejše odločitve, ustvarjati pozitivne spremembe ter živeti bolj zavestno, kakovostno in izpolnjeno.
V ospredju njegovega dela je prepričanje, da pravo razumevanje človeka ni samo cilj psihologije, temveč tudi izhodišče za njegov razvoj.
Viri in literatura
Heitmayer, M., & Lahlou, S. (2021). Why are smartphones disruptive? An empirical study of smartphone use in real-life contexts. Computers in Human Behavior, 116, 106637. https://doi.org/10.1016/j.chb.2020.106637
Loid, K., Täht, K., & Rozgonjuk, D. (2020). Do pop-up notifications regarding smartphone use decrease screen time, phone checking behavior, and self-reported problematic smartphone use? Evidence from a two-month experimental study. Computers in Human Behavior, 102, 22–30. https://doi.org/10.1016/j.chb.2019.08.007
Oulasvirta, A., Rattenbury, T., Ma, L., & Raita, E. (2012). Habits make smartphone use more pervasive. Personal and Ubiquitous Computing, 16(1), 105–114. https://doi.org/10.1007/s00779-011-0412-2
Wilcockson, T. D. W., Ellis, D. A., & Shaw, H. (2018). Determining typical smartphone usage: What data do we need? Cyberpsychology, Behavior, and Social Networking, 21(6), 395–398. https://doi.org/10.1089/cyber.2017.0652
Horvat, D. (2026). Vzorci, ki živijo v nas. Psihovizija.