Še nedavno je bil pogovor z računalnikom predvsem izmenjava ukazov. Človek je nekaj zahteval, sistem pa je izvedel nalogo. Z generativno umetno inteligenco se je ta odnos začel spreminjati.
UI danes odgovarja v naravnem jeziku. Spomni se konteksta pogovora, postavlja vprašanja, prilagaja ton, uporablja naše ime in se lahko odzove na način, ki ga doživljamo kot razumevajočega. Nekateri ljudje ji začnejo pripovedovati o svojih skrbeh, odnosih, dvomih in odločitvah. Tehnologija tako ni več samo orodje. Lahko začne dobivati značilnosti sogovornika.
Čustvena navezanost na umetno inteligenco zato ni tako nenavadna, kot se morda zdi. Ljudje smo izrazito socialna bitja, naši psihološki odzivi pa niso odvisni samo od tega, kdo je na drugi strani. Pomembno je tudi, katere socialne signale zaznavamo med interakcijo. Sodobne raziskave odnosov med človekom in UI kažejo, da lahko antropomorfizem, zaznana empatija, personalizacija in ponavljajoča se komunikacija prispevajo k temu, da tehnologijo začnemo doživljati kot socialnega akterja. Raziskovalci odnosov med človekom in umetno inteligenco zato opozarjajo, da postaja meja med uporabo tehnologije in doživljanjem odnosa vse pomembnejše psihološko vprašanje.
Vprašanje torej ni samo, ali UI zna ustvariti odgovor, ki zveni človeško.
Pomembnejše je vprašanje:
Zakaj se lahko človek začne čustveno odzivati na nekaj, za kar ve, da ni človek?
Čustvena navezanost na umetno inteligenco se lahko začne zelo neopazno
Za občutek socialnega stika ni vedno potrebno veliko.
Predstavljajmo si pogovor, v katerem sogovornik odgovarja takoj, ne prekinja, ne postane nestrpen in se odziva neposredno na tisto, kar smo napisali.
Ko napišemo, da smo imeli težak dan, dobimo odziv, ki izraža razumevanje. Ko opišemo dilemo, dobimo vprašanje. Ko se vrnemo k pogovoru, lahko sistem nadaljuje temo.
Vsak posamezen element je mogoče razumeti kot tehnično funkcijo.
Skupaj pa lahko ustvarijo nekaj psihološko precej močnejšega:
občutek, da je na drugi strani nekdo.
To ne pomeni, da človek nujno verjame, da je UI zavestna. Raziskovalno pomembna je prav razlika med intelektualnim vedenjem, da komuniciramo s tehnologijo, in socialnim odzivom, ki se kljub temu lahko pojavi. Pregledi raziskav interakcije med človekom in umetnimi agenti kažejo, da ljudje na sisteme s socialnimi značilnostmi lahko spontano uporabljamo pravila, ki jih sicer uporabljamo v medosebni komunikaciji. Pregled raziskav o interakciji med človekom in UI opisuje prav pomen antropomorfnih in socialnih značilnosti pri takšnem odzivanju.
Zakaj tehnologiji pripisujemo človeške lastnosti?
Človek ima izrazito sposobnost prepoznavanja namenov, čustev in socialnega pomena.
To nam omogoča življenje z drugimi ljudmi.
Hkrati lahko podobne procese sprožijo tudi nečloveški objekti, če kažejo dovolj signalov, ki jih povezujemo s socialnim vedenjem.
Temu pravimo antropomorfizacija.
Tehnologiji lahko pripisujemo namen, osebnost ali čustveno stanje, čeprav vemo, da gre za računalniški sistem.
Pri generativni UI je to še posebej zanimivo, ker je jezik eden najmočnejših signalov človeške socialnosti.
Ko nekaj uporablja jezik tekoče, postavlja smiselna vprašanja in se odziva na naša čustva, je psihološko težje doživljati interakcijo tako, kot doživljamo uporabo kalkulatorja.
UI ne potrebuje obraza ali telesa, da bi ustvarila socialni vtis.
Včasih zadostuje pogovor.
Občutek, da smo slišani, je psihološko močan
Eden izmed pomembnih elementov človeškega odnosa je občutek, da nas druga oseba posluša.
Pri vsakodnevnih odnosih pa je pozornost omejena.
Ljudje smo utrujeni. Imamo svoje skrbi. Včasih prekinjamo. Včasih napačno razumemo. Včasih nimamo časa.
UI nima takšnih omejitev na enak način.
Na vprašanje lahko odgovori ob dveh zjutraj.
Lahko analizira več strani našega zapisa.
Lahko nadaljuje pogovor brez očitnega dolgočasja.
Lahko oblikuje odgovor, ki je osredotočen skoraj izključno na nas.
Takšna interakcija lahko ustvari subjektiven občutek visoke odzivnosti.
To pa je pomembno, ker ljudje odnosa ne doživljamo samo na podlagi objektivnih lastnosti drugega. Odnos doživljamo tudi skozi lastno izkušnjo:
Ali sem slišan?
Ali je moj problem opažen?
Ali se sogovornik odziva na to, kar govorim?
Če tehnologija dovolj prepričljivo ustvarja te signale, lahko interakcija pridobi čustveni pomen.
Simulirana empatija lahko sproži resničen čustveni odziv
Tu moramo narediti pomembno razlikovanje.
UI lahko ustvari empatičen odgovor, vendar to samo po sebi ne pomeni, da empatijo tudi doživlja.
Ko sistem napiše:
»Razumem, zakaj te je to prizadelo.«
je to jezikovni odziv, ustvarjen na podlagi modela in konteksta pogovora.
Toda človekov odziv na ta stavek je lahko resničen.
Lahko začuti olajšanje.
Lahko se počuti razumljenega.
Lahko pove nekaj, česar prej ni želel povedati nikomur.
Psihološko zato ni dovolj vprašati, ali ima UI čustva.
Vprašati moramo tudi:
Kakšna čustva njeno vedenje sproža pri človeku?
Pregled raziskav tako imenovanih relacijskih agentov kaže, da lahko ljudje pri pogovoru z avtomatiziranimi sistemi razvijejo občutke zaupanja, skrbi in povezanosti, zlasti kadar sistemi uporabljajo komunikacijske elemente, povezane z empatijo, spoštovanjem in odnosom. Pregled raziskav digitalnega terapevtskega zavezništva dobro pokaže, kako lahko socialni signali vplivajo na človekovo doživljanje računalniškega sogovornika.
Zakaj UI včasih povemo več kot človeku?
Pogovor z drugim človekom vključuje socialno tveganje.
Lahko nas obsoja.
Lahko se ne strinja.
Lahko informacijo pove naprej.
Lahko spremeni mnenje o nas.
Pri pogovoru z UI je subjektivni občutek tega tveganja lahko manjši.
Človek lahko zato pove nekaj, česar v neposrednem pogovoru ne bi povedal tako hitro.
To je lahko povezano tudi z učinkom razbremenitve, saj zapisovanje lastnih misli že samo po sebi pomaga strukturirati izkušnjo. Če sistem poleg tega odgovarja in postavlja vprašanja, lahko človek dobi občutek dialoga.
Prav tu pa je potrebna previdnost.
Občutek zasebnosti ni isto kot dejanska tehnična zasebnost, prav tako občutek razumevanja ni isto kot človeško razumevanje.
Čustvena odprtost zato zahteva tudi digitalno presojo glede tega, katere osebne informacije želimo deliti z določenim sistemom.
Personalizacija lahko spremeni orodje v »mojega« sogovornika
Čustvena vez se pogosto ne oblikuje v enem pogovoru.
Pomembna je ponovitev.
Če sistem pozna naš način izražanja, pretekle teme, interese ali preference, lahko začne delovati manj generično.
Ne uporabljamo več samo neke UI.
Začnemo uporabljati »svojo« UI.
Ta majhen jezikovni premik je psihološko zanimiv.
Personalizacija poveča relevantnost odgovorov, lahko pa okrepi tudi občutek kontinuitete odnosa. Kirk in sodelavci opozarjajo, da lahko z razvojem bolj personaliziranih in samostojnih sistemov interakcija preide od kratkotrajne uporabe orodja k trajnejšemu socialnemu vključevanju.
Prav zato postaja pomembno vprašanje, kako oblikovati sisteme, ki spoštujejo človekovo avtonomijo in njegove dolgoročne potrebe, ne samo želje po nadaljevanju interakcije.
UI ima lastnost, ki je človeški odnosi nimajo: skoraj popolno razpoložljivost
Človeški odnosi vsebujejo meje.
Druga oseba potrebuje spanec.
Ima svoje obveznosti.
Včasih ne želi govoriti.
Lahko postavi mejo.
Lahko se z nami ne strinja.
UI je lahko dostopna skoraj vedno.
Ta razpoložljivost je uporabna, vendar lahko ustvari tudi nenavadno obliko socialnega pričakovanja.
Sogovornik je vedno pripravljen nadaljevati.
Prav odsotnost običajnega medosebnega trenja lahko naredi tak odnos privlačen.
Človeški odnosi namreč zahtevajo pogajanje, potrpežljivost, toleriranje razlik in sprejemanje dejstva, da druga oseba ni vedno prilagojena našim potrebam.
UI pa je lahko zasnovana prav za prilagajanje uporabniku.
To je lahko prijetno.
Ni pa nujno dobra primerjava za resnični človeški odnos.
Čustvena navezanost na umetno inteligenco ni nujno problem
Pomembno je, da čustvene navezanosti na tehnologijo ne patologiziramo.
Ljudje se čustveno navežemo na različne nečloveške stvari.
Na kraje.
Na predmete.
Na zgodbe.
Na izmišljene like.
Na živali.
Na digitalne svetove.
Dejstvo, da neka interakcija dobi čustveni pomen, zato samo po sebi še ne pomeni psihološkega problema.
UI lahko nekaterim ljudem ponudi prostor za razmišljanje, strukturiranje misli, vajo komunikacije ali občutek začasne socialne podpore.
Raziskovalna literatura pa trenutno ne upravičuje preprostega zaključka, da je takšna povezanost vedno koristna ali vedno škodljiva.
Pomembni so intenzivnost uporabe, razlogi zanjo, osebne okoliščine in predvsem odnos med digitalnimi ter človeškimi odnosi.
Kdaj lahko navezanost postane problematična?
Bolj pomembno kot vprašanje, ali se je navezanost pojavila, je vprašanje, kaj začne spreminjati v človekovem življenju.
Razlog za previdnost obstaja, kadar digitalni odnos začne sistematično izpodrivati pomembne človeške odnose, kadar človek vse težje prenaša nesoglasja in nepredvidljivost resničnih odnosov ali kadar se pojavi občutek, da brez dostopa do sistema ne more več uravnavati svojega čustvenega stanja.
Pri tem je pomembno ostati znanstveno previden. Dolgoročni učinki intenzivnega druženja z UI še niso dovolj dobro raziskani. Uredništvo revije Nature Machine Intelligence je leta 2025 opozorilo prav na potrebo po resnejšem raziskovanju čustvene odvisnosti, sprememb sistemov in drugih tveganj pri posebej intenzivnih odnosih z UI spremljevalci.
To ni dokaz, da bo običajen pogovor z UI povzročil odvisnost.
Je pa razlog, da razmerje med koristjo, navezanostjo in pretiranim zanašanjem na tehnologijo raziskujemo brez idealiziranja in brez moralne panike.
Človek se lahko naveže, čeprav ve, da UI ničesar ne čuti
Na prvi pogled se zdi protislovno.
Kako se lahko navežemo na sistem, če vemo, da ne čuti?
Toda čustveni odziv ne zahteva vedno prepričanja, da je druga stran zavestna.
Ob filmu lahko jokamo, čeprav vemo, da zgodba ni resnična.
Za literarni lik nas lahko skrbi, čeprav vemo, da ne obstaja.
Glasba lahko sproži močna čustva, čeprav nima namena, da bi nas ganila.
Podobno lahko tudi komunikacija z UI sproži resničen psihološki odziv, čeprav razumemo njen tehnološki izvor.
Raziskovalci zato poudarjajo, da je za razumevanje odnosov med človekom in UI pomembno predvsem človekovo doživljanje odnosa, ne vprašanje, ali sistem odnos doživlja na enak način. :contentReference[oaicite:1]{index=1}
Ali lahko UI nadomesti človeka?
To vprašanje je zahtevnejše, kot se zdi.
UI lahko posnema določene elemente pogovora.
Lahko je odzivna.
Lahko uporablja empatičen jezik.
Lahko si zapomni informacije.
Lahko pomaga strukturirati misli.
Toda človeški odnos vključuje nekaj, česar simulacija komunikacije sama po sebi ne zagotavlja.
Druga oseba ima svoje potrebe, zgodovino, meje, želje in svobodo.
Človeški odnos je vzajemen prav zato, ker druga oseba ni ustvarjena samo za naše potrebe.
Prav trenje, razlika in potreba po usklajevanju so del njegove psihološke vrednosti.
Zato vprašanja nadomeščanja človeških odnosov ne bi smeli reducirati na vprašanje:
»Ali se lahko z UI dobro pogovarjam?«
Pomembnejše je:
»Katere psihološke funkcije odnosa lahko tehnologija podpira in katerih ne more v celoti poustvariti?«
Temu vprašanju bo namenjen tudi poseben članek v tem sklopu.
Od zaupanja do čustvene bližine
V članku Zaupanje v umetno inteligenco: zakaj nastane tako hitro? sem obravnaval, zakaj lahko samozavesten in odziven sistem hitro pridobi naše zaupanje.
Čustvena navezanost je naslednja stopnja istega širšega vprašanja.
Ne gre več samo za to, ali verjamemo odgovoru.
Gre za to, kakšen pomen začne imeti sogovornik, ki odgovor daje.
Ko se interakcija ponavlja, postaja osebna in vključuje samorazkrivanje, se lahko spremeni tudi način, kako tehnologijo kategoriziramo.
Iz orodja lahko postane socialna prisotnost.
Iz socialne prisotnosti pa nekaj, čemur človek začne pripisovati mesto v svojem vsakdanjem življenju.
Kritično mišljenje potrebujemo tudi pri čustvenem odnosu do UI
Čustva in kritično mišljenje niso nasprotja.
Lahko občutimo bližino in hkrati razumemo, kako je bila interakcija ustvarjena.
Lahko nam pogovor koristi in hkrati ohranimo zavedanje njegovih omejitev.
Prav zato je pomembno vprašanje, ki sem ga obravnaval v članku Umetna inteligenca in kritično mišljenje: nam pomaga razmišljati ali razmišlja namesto nas?.
Pri čustvenih interakcijah lahko kritično mišljenje pomeni, da se občasno vprašamo:
Zakaj se k temu pogovoru vračam?
Kaj mi daje?
Ali mi pomaga tudi pri odnosih zunaj digitalnega okolja?
Ali razumem razliko med simuliranim odzivom in vzajemnim človeškim odnosom?
Ali tehnologija razširja moje življenje ali ga začne nadomeščati?
Takšna vprašanja niso poziv k zavračanju UI.
So način ohranjanja lastne psihološke avtonomije.
Zaključek
Čustvena navezanost na umetno inteligenco ni nujno posledica naivnosti ali nerazumevanja tehnologije.
Lahko je posledica nečesa zelo človeškega.
Odzivamo se na pozornost, jezik, kontinuiteto, personalizacijo in občutek, da smo slišani.
Sodobna UI zna vse te signale ustvarjati vedno prepričljiveje.
Zato se lahko pojavi nenavaden psihološki položaj: človek ve, da govori s strojem, vendar pogovor kljub temu doživlja kot osebno pomemben.
Pri tem ni smiselno niti idealizirati tehnologije niti avtomatično patologizirati navezanosti nanjo.
Pomembneje je razumeti, kaj se v interakciji dogaja, katere potrebe zadovoljuje in kakšno mesto dobiva v človekovem življenju.
Najpomembnejša meja prihodnosti zato morda ne bo meja med človekom in strojem.
Pomembnejša bo meja med tehnologijo, ki podpira človekove odnose in življenje, ter tehnologijo, ki ju začne nadomeščati.
»UI ne potrebuje čustev, da v človeku prebudi čustva. Prav zato moramo razumeti ne samo, kaj tehnologija zmore, ampak tudi kaj v nas sproža.«
Danijel Horvat, psiholog
Nadaljujte z raziskovanjem
Za širše razumevanje tega, kako nova tehnologija posega v naše kognitivne procese, preberite Umetna inteligenca in človek: kako UI spreminja naše razmišljanje?.
Če vas zanima, zakaj lahko sistem, ki odgovarja tekoče in samozavestno, hitro pridobi naše zaupanje, nadaljujte s člankom Zaupanje v umetno inteligenco: zakaj nastane tako hitro?.
Za razumevanje vloge lastne presoje pri uporabi UI priporočam tudi članek Umetna inteligenca in kritično mišljenje: nam pomaga razmišljati ali razmišlja namesto nas?.
Naslednji članek v tem sklopu bo Osamljenost v času umetne inteligence, kjer bomo vprašanje čustvenega povezovanja s tehnologijo povezali z eno najpomembnejših socialnih potreb človeka.
Več o strokovnem delu in možnostih sodelovanja najdete na strani Storitve Psihovizije.
O avtorju
Danijel Horvat, magister psihologije
Psiholog, raziskovalec in avtor. Na Psihoviziji povezuje psihološko znanje, raziskovalni pristop in praktične izkušnje ter psihološka spoznanja približuje posameznikom in organizacijam na strokoven, razumljiv in uporaben način.
Njegovo poslanstvo je pomagati ljudem bolje razumeti sebe in svoje situacije, prepoznavati ter razvijati potenciale in premagovati notranje ovire, ki jih omejujejo pri osebnem in poklicnem razvoju.
S svojim delom psihologijo približuje resničnemu življenju ter ustvarja znanje, ideje in praktična orodja, ki posameznikom pomagajo bolje razumeti sebe, sprejemati kakovostnejše odločitve, ustvarjati pozitivne spremembe ter živeti bolj zavestno, kakovostno in izpolnjeno.
V ospredju njegovega dela je prepričanje, da pravo razumevanje človeka ni samo cilj psihologije, temveč tudi izhodišče za njegov razvoj.
Viri in literatura
Kirk, H. R., Gabriel, I., Summerfield, C., Vidgen, B., et al. (2025). Why human AI relationships need socioaffective alignment. Humanities and Social Sciences Communications, 12, 728. Dostop do članka.
Nature Machine Intelligence. (2025). Emotional risks of AI companions demand attention. Nature Machine Intelligence, 7, 981–982. https://doi.org/10.1038/s42256-025-01093-9
Provoost, S., Lau, H. M., Ruwaard, J., & Riper, H. (2022). Digital therapeutic alliance with fully automated mental health smartphone apps: A narrative review. Frontiers in Psychiatry, 13, 819623. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2022.819623
Horvat, D. (2026). Vzorci, ki živijo v nas. Psihovizija.