Čustvena manipulacija in nezdravi odnosi: Kako prepoznati psihološki pritisk in zaščititi sebe?

Čustvena manipulacija in nezdravi odnosi lahko postopoma vplivajo na človekovo samozavest, občutek varnosti, zaupanje v lastno presojo in sposobnost izražanja osebnih potreb. Včasih se škodljivi vzorci razvijajo počasi, skozi ponavljajoče se očitke, vzbujanje krivde, razvrednotenje ali neupoštevanje meja.

Posameznik sprva morda sploh ne opazi, da se je njegovo vedenje spremenilo.

Pred pogovorom skrbno izbira besede.

Večkrat preverja, ali je druga oseba dobre volje.

Opravičuje se, čeprav ne ve natančno, kaj naj bi storil narobe.

Opusti svoje načrte, ker se boji razočaranja ali jeze.

Po pogovoru se sprašuje, ali je situacijo razumel napačno.

Sčasoma lahko začne dvomiti o lastnih občutkih, spominu in odločitvah.

Toda pomembno je poudariti, da vsako neprijetno doživljanje v odnosu še ne pomeni manipulacije.

Ljudje se lahko ne strinjamo, napačno razumemo, odzovemo obrambno ali drug drugega nenamerno prizadenemo.

Prav tako lahko nekdo iskreno izrazi razočaranje, ne da bi s tem poskušal nadzorovati drugo osebo.

Zato je pri razumevanju odnosov pomembno razlikovati med posameznim dogodkom, ponavljajočim se vedenjskim vzorcem in širšimi okoliščinami odnosa.

Pomembna vprašanja so:

Ali lahko izrazim nestrinjanje brez strahu pred kaznovanjem?

Ali druga oseba spoštuje moje legitimne odločitve?

Ali lahko oba prevzameva odgovornost za svoje ravnanje?

Ali se po konfliktu lahko pogovoriva o tem, kaj se je zgodilo?

Ali se zaradi odnosa vse pogosteje odpovedujem lastnim potrebam, stikom in odločitvam?

In predvsem: ali je odnos prostor vzajemnega spoštovanja ali pa se vse pogosteje počutim pod pritiskom?

Čustvena manipulacija in nezdravi odnosi: Kaj pravzaprav pomenita?

Čustvena manipulacija je izraz, s katerim opisujemo načine vplivanja, pri katerih posameznik uporablja čustveni pritisk, izkrivljanje informacij ali ranljivosti druge osebe, da bi dosegel določeno vedenje oziroma ohranil nadzor.

Izraz ni samostojna psihiatrična diagnoza.

Prav tako iz posameznega vedenja ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kakšen je bil namen druge osebe.

Pomembneje je opazovati, kaj se dejansko dogaja, kako pogosto se vedenje ponavlja in kakšne posledice ima.

Nezdrav odnos je širši pojem. V njem so lahko prisotni slaba komunikacija, ponavljajoče se nespoštovanje, neenakomerna odgovornost, nezaupanje ali druga vedenja, ki povzročajo stisko.

Vsi nezdravi odnosi ne vključujejo namerne manipulacije.

Prav tako vsi konflikti ne pomenijo, da je odnos škodljiv.

Nesoglasje ni isto kot manipulacija

Predstavljajmo si, da partnerja načrtujeta konec tedna.

Prvi želi obiskati prijatelje, drugi bi raje ostal doma.

Drugi reče:

»Razočaran sem, ker sem upal, da bova preživela dan skupaj.«

To je lahko običajno izražanje občutkov.

Če pa nadaljuje:

»Če bi me res imel rad, sploh ne bi razmišljal o prijateljih. Očitno ti ni mar zame.«

Se pogovor premakne od izražanja potrebe k povezovanju partnerjeve ljubezni z zahtevo po določeni odločitvi.

Če se takšno pogojevanje ponavlja in povzroča pritisk, je to pomemben opozorilni znak.

Razlika ni samo v uporabljenih besedah, temveč v širšem vzorcu, odzivu na zavrnitev in možnosti svobodnega odločanja.

Katere oblike čustvenega pritiska se lahko pojavljajo v odnosih?

Vzbujanje občutka krivde

Oseba lahko svoje razočaranje predstavi tako, da se druga začne počutiti moralno dolžno izpolniti njeno pričakovanje.

Na primer:

»Po vsem, kar sem naredil zate, mi zdaj ne moreš reči ne.«

Takšna izjava lahko ustvari občutek, da je posameznik zaradi pretekle pomoči dolžan opustiti svojo trenutno odločitev.

Toda tudi tukaj je pomemben kontekst.

Če je nekdo res prekršil dogovor, je lahko očitek razumljiv.

Težava nastane, kadar se pretekla dejanja uporabljajo kot sredstvo stalnega pritiska, ne glede na sedanje okoliščine.

Razvrednotenje

Razvrednotenje vključuje poniževanje, posmehovanje ali zmanjševanje pomena druge osebe.

Primeri:

»Ti tako ali tako ničesar ne razumeš.«

»Vedno pretiravaš.«

»Brez mene ne bi ničesar dosegel.«

Ponavljajoče se razvrednotenje lahko vpliva na samozavest in pripravljenost posameznika, da izrazi svoje mnenje.

Zanikanje in izkrivljanje dogodkov

V nekaterih odnosih se lahko ponavlja zanikanje dogodkov, preusmerjanje odgovornosti ali vztrajanje, da druga oseba napačno razume očitna dejstva.

V popularni psihologiji se za določene vzorce uporablja izraz gaslighting.

Toda ta izraz je pogosto uporabljen preširoko.

Različen spomin na dogodek, običajno nestrinjanje ali posamezna obrambna izjava sami po sebi še niso dokaz sistematičnega psihološkega manipuliranja.

Posebej zaskrbljujoč je ponavljajoč se vzorec, pri katerem oseba z zanikanjem, zavajanjem in razvrednotenjem spodkopava zaupanje drugega človeka v njegovo presojo.

Kaznovanje zaradi postavljanja meja

Nekdo lahko na legitimno zavrnitev odgovori z grožnjami, poniževanjem, izsiljevanjem ali drugimi oblikami pritiska.

Pomembno je razlikovati med običajno potrebo po času za umiritev in namerno uporabo prekinitve komunikacije za kaznovanje oziroma nadzor.

Če nekdo reče:

»Trenutno sem preveč razburjen. Pogovoriva se zvečer.«

To lahko predstavlja odgovorno uravnavanje konflikta.

Če pa se komunikacija ponavljajoče uporablja kot sredstvo prisile, je položaj drugačen.

Omejevanje samostojnosti

Posebej resni opozorilni znaki so nadzorovanje stikov z drugimi, omejevanje dostopa do denarja, preverjanje telefona brez soglasja, grožnje in preprečevanje samostojnih odločitev.

Takšna vedenja lahko sodijo v širši vzorec prisilnega nadzora in nasilja.

V teh primerih ni ustrezno govoriti zgolj o slabih komunikacijskih navadah.

Življenjski primer: Ko začneš dvomiti o svoji presoji

Naslednja zgodba je izmišljena. Namenjena je prikazu možnih odnosnih procesov in ne predstavlja diagnoze.

Maja je stara 39 let.

S partnerjem Petrom sta skupaj sedem let.

V začetku odnosa sta veliko časa preživljala skupaj. Maja je cenila Petrovo pozornost in občutek, da mu je pomembna.

Sčasoma pa so se začela pojavljati nesoglasja glede njenih prijateljstev, prostega časa in osebnih odločitev.

Nekega petka Maja pove, da se bo v soboto srečala s prijateljico.

Peter jo vpraša:

»Spet greš z njo?«

Maja odgovori:

»Že dolgo se nisva videli.«

Peter odkima.

»Zanimivo, da imaš zanjo vedno čas.«

Maja ga pogleda.

»Saj sva bila prejšnji konec tedna skupaj.«

Peter odgovori:

»Vedno najdeš izgovor. Očitno ti drugi pomenijo več kot jaz.«

Maja začuti krivdo.

»To ni res. Saj veš, da mi veliko pomeniš.«

»Če bi ti res, bi ostala doma.«

Maja nekaj trenutkov molči.

Nato prijateljici napiše, da se ne bo mogla srečati.

Peter se pomiri.

Večer mine brez prepira.

Naslednji teden se podobna situacija ponovi.

Tokrat želi Maja obiskati svojo sestro.

Peter ji očita, da ga zapostavlja.

Maja se poskuša pogovoriti.

»Občutek imam, da se razjeziš vsakič, ko želim nekaj narediti sama.«

Peter odgovori:

»To si si izmislila. Jaz ti nikoli ničesar ne prepovedujem.«

Maja postane negotova.

Res ji ni izrecno prepovedal odhoda.

Toda vsakič, ko napove svoje načrte, se pojavi napetost.

Čez nekaj mesecev opazi, da se je začela sama odpovedovati srečanjem, še preden bi Peter karkoli rekel.

Ko jo prijateljica vpraša, zakaj se redko vidita, Maja odgovori:

»Ne vem. Zadnje čase imam veliko obveznosti.«

Toda v sebi ve, da je razlog tudi strah pred naslednjim konfliktom.

Kaj lahko razberemo iz Majine zgodbe?

Pomembno je razlikovati med opaznimi dogodki in interpretacijami.

Opazno vedenje: Peter večkrat povezuje Majine samostojne načrte z njenimi čustvi do njega.

Možna posledica: Maja začne odpovedovati srečanja, da bi preprečila konflikt.

Psihološki proces: Kratkoročno se napetost zmanjša, zato se lahko izogibanje konfliktu utrjuje.

Pomemben opozorilni znak: Majina socialna samostojnost se postopoma zmanjšuje.

Odprto vprašanje: Iz opisa ne moremo zanesljivo vedeti, ali Peter zavestno načrtuje nadzorovanje. Lahko pa ocenimo, da je opisano ponavljajoče se vedenje problematično ne glede na njegov zatrjevani namen.

Prav tako ne moremo predpostaviti, da je Maja odgovorna za Petrovo vedenje, ker se mu prilagaja.

Njeno prilagajanje je lahko način zmanjševanja napetosti v odnosu, v katerem doživlja pritisk.

Če bi bili prisotni grožnje, nasilje ali izrazit nadzor, bi bila najpomembnejša varnost, ne neposredno soočenje.

Zakaj po pogovoru z določeno osebo dvomimo vase?

Dvom vase ima lahko različne vzroke.

Včasih je povezan z našo samopodobo.

Drugič z nejasno komunikacijo.

Lahko nastane tudi, kadar druga oseba ponavljajoče razvrednoti naše zaznavanje ali preusmeri odgovornost.

Koristno je razlikovati med tremi ravnmi.

Kaj se je zgodilo?

Na primer: »Rekel je, da sem preobčutljiva.«

Kako sem to razumela?

»Morda res ne znam pravilno presoditi situacije.«

Kaj lahko preverim?

»Ali je mogoče navesti konkreten dogodek, besede ali dogovor, o katerem govoriva?«

Pomembno je, da ne poskušamo vseh dvomov rešiti samo z dodatnim premlevanjem.

Včasih pomaga zapis konkretnih dogodkov, pogovor z zaupanja vredno osebo ali strokovna podpora.

Toda tudi lastni zapiski niso nezmotljiv dokaz celotnega dogajanja.

Njihova vrednost je predvsem v tem, da pomagajo ločevati dogodke od naknadnih razlag.

Kako razlikovati med kompromisom in manipulacijo?

Kompromis je dogovor, pri katerem obe strani upoštevata svoje potrebe in sprejmeta določeno prilagoditev.

Ne pomeni nujno, da obe strani vedno odstopita enako.

Pomembno je, da je dogovor dovolj svoboden, razumljiv in spoštljiv.

Pri manipulativnem pritisku pa se lahko posameznik odloči predvsem zato, ker se boji posledic zavrnitve.

Primer kompromisa:

»Ta konec tedna obiščeva tvojo družino, naslednjič pa bi rad čas preživel s svojimi prijatelji.«

Primer čustvenega pogojevanja:

»Če greš k prijateljem, potem očitno nisem pomemben in se nimaš kaj vračati.«

Odločilno vprašanje je, ali lahko oseba legitimno izrazi drugačno željo, ne da bi bila zaradi tega deležna nesorazmernega pritiska ali kaznovanja.

Zakaj ostajamo v odnosih, ki nas izčrpavajo?

Ljudje lahko v težavnih odnosih ostajajo zaradi različnih razlogov.

Nekateri upajo, da se bo odnos izboljšal.

Drugi čutijo močno navezanost.

Nekateri imajo skupne otroke, finančne obveznosti ali stanovanjske omejitve.

Drugim je pomembna skupna zgodovina.

V določenih primerih je prisoten strah pred osamljenostjo.

Pri odnosih z nasiljem ali prisilnim nadzorom pa lahko odhod vključuje dejanska varnostna tveganja.

Zato vprašanje »Zakaj preprosto ne odideš?« pogosto spregleda kompleksnost položaja.

Vloga upanja

Če odnos vključuje tudi prijetne trenutke, lahko posameznik verjame, da se bodo težave sčasoma zmanjšale.

Takšno upanje ni samo po sebi nerazumno.

Pomembno pa je preveriti, ali se vedenje druge osebe dejansko spreminja.

Opravičila in obljube so lahko pomembni, vendar je za presojo spremembe potrebno opazovati dejanja skozi čas.

Vloga navezanosti

Čustvena povezanost ne izgine nujno takrat, ko odnos postane boleč.

Človek lahko hkrati doživlja ljubezen, razočaranje, jezo in strah.

Takšna čustvena kompleksnost ne pomeni, da ne razume svojega položaja.

Vloga realnih omejitev

Finančna odvisnost, skupno bivališče, skrb za otroke, socialna izolacija ali grožnje lahko pomembno vplivajo na možnosti posameznika.

V takšnih primerih mora biti pomoč prilagojena dejanskim okoliščinam.

Kako postaviti meje v odnosu, kjer doživljamo pritisk?

Pri običajnih konfliktih lahko pomaga jasna komunikacija.

Na primer:

»Razumem, da si razočaran, vendar se bom danes srečala s prijateljico.«

»Pripravljena sem se pogovoriti, ne želim pa nadaljevati pogovora, v katerem me žališ.«

»O svoji odločitvi sem premislil. Ne bom je spreminjal samo zato, ker se ne strinjava.«

Toda postavljanje meja ni vedno varno.

Če druga oseba uporablja grožnje, prisilo ali nasilje, lahko neposredno soočenje poveča tveganje.

Takrat je pomembnejše poiskati zaupno podporo, oceniti možnosti in oblikovati varen načrt.

Prav tako meja ni zagotovilo, da bo druga oseba spremenila svoje vedenje.

Meja predvsem določa, kaj bomo sami sprejeli in kako bomo ravnali, kolikor nam okoliščine to omogočajo.

Kako ponovno razvijati zaupanje v lastno presojo?

Po dolgotrajnem odnosu, v katerem so bili prisotni razvrednotenje, nepredvidljivost ali nadzor, lahko posameznik težko zaupa svojim odločitvam.

Obnovitev zaupanja ni nujno hiter proces.

Ločujte dejstva od interpretacij

Namesto splošnega sklepa:

»Vedno sem bil problem jaz.«

Poskusite opisati konkretne dogodke.

Kaj se je zgodilo?

Kako sem se odzval?

Kaj je storila druga oseba?

Kaj lahko zanesljivo vem in česa ne?

Prepoznajte lastne potrebe

V odnosih z veliko prilagajanja lahko posameznik postopoma izgubi stik s svojimi željami.

Koristno je začeti pri majhnih odločitvah.

Kaj si želim početi danes?

S kom želim preživeti čas?

Katere obveznosti želim sprejeti?

Katere meje so zame pomembne?

Obnovite podporne odnose

Zaupanja vredni prijatelji, družinski člani ali strokovnjaki lahko pomagajo pri preverjanju različnih pogledov in zmanjševanju izolacije.

Pri tem ni cilj, da bi presojo ene osebe popolnoma nadomestili s presojo druge.

Pomembno je postopoma razvijati samostojnejše odločanje.

Sprejmite možnost negotovosti

Zaupanje vase ne pomeni, da bomo vedno pravilno presodili.

Pomeni, da lahko sprejemamo odločitve, preverjamo informacije in popravljamo napake, ne da bi vsako negotovost razumeli kot dokaz lastne nesposobnosti.

Vaja za samorefleksijo: Kaj se dogaja v mojem odnosu?

Vaja je namenjena razmisleku o odnosnih vzorcih in ni diagnostični instrument.

Če ste v odnosu, kjer so prisotni nadzor, grožnje ali nasilje, dajte prednost varnosti. Zapiskov ne hranite na mestu, kjer bi jih lahko oseba, ki vas nadzoruje, našla in uporabila proti vam.

1. Katero konkretno vedenje me v odnosu najbolj obremenjuje?

Opišite dejanja in besede, ne samo občutka.

2. Kako pogosto se to vedenje pojavlja?

Ali gre za posamezen dogodek ali ponavljajoč se vzorec?

3. Kaj se zgodi, ko izrazim drugačno mnenje?

Ali je pogovor mogoč ali se pojavijo pritiski, žalitve oziroma grožnje?

4. Ali lahko rečem ne?

Kakšne so dejanske posledice zavrnitve?

5. Kako se je moje vedenje skozi odnos spremenilo?

Ali sem opustil pomembne dejavnosti, prijateljstva ali osebne cilje?

6. Ali druga oseba prevzema odgovornost za svoje ravnanje?

Ali spremembo kaže skozi dejanja ali predvsem skozi obljube?

7. Za katera čustva druge osebe se počutim odgovornega?

Ali prevzemam tudi odgovornost za stvari, ki niso pod mojim nadzorom?

8. Katere potrebe v odnosu ostajajo neizpolnjene?

Na primer varnost, spoštovanje, zaupanje, zasebnost ali samostojnost.

9. Kakšno podporo imam na voljo?

Ali obstaja oseba, s katero lahko varno in zaupno govorim?

10. Kateri naslednji korak je zame smiseln in varen?

To je lahko pogovor, pridobitev informacij, strokovna pomoč ali načrtovanje varnosti.

Namen vaje ni hitro označevanje druge osebe kot manipulatorja.

Namen je natančneje razumeti vedenje, posledice in možnosti za odgovorno odločanje.

Čustvena manipulacija in nezdravi odnosi: Najpogostejša vprašanja

Kako prepoznati čustveno manipulacijo v odnosu?

Pozorni smo lahko na ponavljajoče se vzbujanje krivde, razvrednotenje, pogojevanje naklonjenosti, zanikanje pomembnih dogodkov in pritisk ob postavljanju meja.

Pomembno je opazovati širši vzorec, ne samo posameznih besed.

Vprašajte se, ali lahko v odnosu izrazite svoje potrebe in nestrinjanje ter ali druga oseba spoštuje vaše legitimne odločitve.

Namen druge osebe ni vedno mogoče zanesljivo ugotoviti. Vendar lahko škodljivo vedenje prepoznamo tudi brez dokončnega odgovora o njenem namenu.

Zakaj po pogovoru z določeno osebo vedno dvomim vase?

Dvom vase lahko nastane zaradi nejasne komunikacije, občutljivosti na kritiko ali ponavljajočega se razvrednotenja.

Če druga oseba pogosto zanika vaše doživljanje, spreminja razlago dogodkov ali vas označuje za nerazumne, lahko postopoma izgubite zaupanje v svojo presojo.

Koristno je zapisovati konkretne dogodke, ločevati dejstva od interpretacij in po potrebi poiskati neodvisno podporo.

Toda občutek dvoma sam po sebi še ni dokaz manipulacije.

Kako vem, ali nekdo izkorišča mojo prijaznost?

Pomembno je opazovati vzajemnost, spoštovanje meja in odzive na zavrnitev.

Če nekdo redno pričakuje vašo pomoč, vaše potrebe pa dosledno prezre, je to lahko znak neuravnoteženega odnosa.

Posebej pomembno je, kaj se zgodi, ko prošnjo zavrnete.

Ali oseba sprejme odločitev ali začne uporabljati pritisk in očitke?

Toda tudi neuravnotežen odnos ni nujno posledica zavestnega izkoriščanja. Včasih so potrebni jasnejši dogovori.

Zakaj ostajam v odnosu, ki me čustveno izčrpava?

Razlogi so lahko čustvena navezanost, upanje na spremembo, skupna zgodovina, strah pred osamljenostjo ali praktične omejitve.

Pri odnosih s prisilo ali nasiljem so lahko prisotni tudi resni varnostni razlogi.

Zato vztrajanja v odnosu ni primerno razlagati kot šibkost ali pomanjkanje samospoštovanja.

Pomembno je razumeti celoten položaj in možnosti, ki so posamezniku dejansko na voljo.

Kako prepoznati razliko med kompromisom in manipulacijo?

Pri kompromisu obe strani praviloma lahko izrazita svoje potrebe in sodelujeta pri dogovoru.

Pri manipulativnem pritisku pa se lahko ena oseba prilagaja predvsem zaradi strahu pred krivdo, kaznovanjem ali izgubo naklonjenosti.

Pomembno je vprašanje, ali je odločitev dovolj svobodna in ali druga oseba spoštuje možnost nestrinjanja.

Vsako popuščanje ni manipulacija. V kakovostnih odnosih se ljudje včasih prostovoljno prilagodimo drug drugemu.

Zakaj mi nekateri ljudje nenehno vzbujajo občutek krivde?

Občutek krivde lahko nastane, kadar nekdo svoje nezadovoljstvo poveže z našo moralno odgovornostjo.

Na primer:

»Če bi ti bilo mar, bi naredil, kar želim.«

Toda pomembno je preveriti, ali smo dejansko prekršili dogovor ali povzročili škodo.

Včasih je krivda ustrezna in nas spodbuja k popravljanju ravnanja.

Drugič nastane predvsem zato, ker druga oseba ne sprejme naše legitimne odločitve.

Občutek krivde zato ni samodejen dokaz, da smo ravnali napačno.

Kako se odzvati, ko nekdo zanika moje občutke?

Najprej je pomembno razlikovati med zanikanjem občutkov in nestrinjanjem glede razlage dogodka.

Druga oseba se lahko ne strinja z vašim sklepom o njenih namenih, ne da bi s tem zanikala vaše čustveno doživljanje.

Lahko rečete:

»Razumem, da dogodek vidiš drugače. Vendar sem se ob njem počutil prizadeto in želim, da to vzameš resno.«

Če pogovor vključuje poniževanje ali pritisk, je lahko smiselno določiti mejo.

Če pa obstaja nevarnost nasilja, je pomembneje poskrbeti za varnost kot vztrajati pri neposrednem soočenju.

Zakaj se bojim zapustiti nezdrav odnos?

Strah pred odhodom je lahko povezan z navezanostjo, negotovostjo, skupnimi obveznostmi, finančno odvisnostjo ali skrbjo za otroke.

V odnosih z nadzorom ali nasiljem je lahko strah tudi odziv na dejansko nevarnost.

Pomembno je, da se posameznika zaradi tega ne obsoja.

Pri resnih varnostnih tveganjih je priporočljivo poiskati zaupno strokovno podporo in načrtovati odhod glede na konkretne okoliščine.

Kako ponovno zaupati sebi po bolečem odnosu?

Zaupanje vase se lahko obnavlja skozi majhne samostojne odločitve, razumevanje preteklih dogodkov in varne odnose.

Pomembno je razlikovati med tem, kar ste dejansko vedeli, in tem, kar danes razumete z dodatnimi informacijami.

Ne zahtevajte od sebe, da bi morali v preteklosti predvideti vse posledice.

Koristno je tudi razvijati sposobnost sprejemanja negotovosti.

Zaupanje vase ne pomeni nezmotljivosti, temveč sposobnost presoje, učenja in popravljanja odločitev.

Kako prepoznati, kdaj je odnos zame škodljiv?

Pomembni opozorilni znaki so ponavljajoče se poniževanje, grožnje, nadzorovanje, nespoštovanje meja, socialna izolacija in občutek, da ne morete svobodno izražati svojih potreb.

Opazujte tudi, kako odnos vpliva na vaše vsakodnevno delovanje, počutje in samostojnost.

Toda posamezno nesoglasje ali neprijeten pogovor še ne pomeni nujno škodljivega odnosa.

Posebej resno je treba obravnavati prisilo, grožnje in nasilje, kjer je potrebna presoja varnosti.

Povezava s knjigo Vzorci, ki živijo v nas

V svoji knjigi Vzorci, ki živijo v nas raziskujem, kako lahko človek skozi izkušnje razvije ustaljene načine razumevanja sebe, drugih in medosebnih odnosov.

Knjiga opozarja, da ni ustrezno vsake neprijetnosti razglasiti za travmo ali vsake meje za dokaz škodljivosti odnosa.

To razlikovanje je pomembno tudi pri razumevanju čustvene manipulacije.

Nekateri ljudje se v odnosih samodejno prilagajajo, ker jih je strah konflikta.

Drugi težko izražajo potrebe.

Nekateri prevzemajo odgovornost za razpoloženje bližnjih.

Takšni vzorci lahko vplivajo na to, kako posameznik doživlja in razrešuje odnosne težave.

Vendar iz njih ne moremo sklepati, da je posameznik odgovoren za manipulativno ali nasilno vedenje druge osebe.

Prepoznavanje lastnih vzorcev lahko pomaga pri odločanju, postavljanju meja in razvijanju novih odzivov.

Pri tem ostaja pomembno vprašanje, ali je konkretni odnos varen in ali druga oseba spoštuje našo samostojnost.

Knjiga Vzorci, ki živijo v nas je brezplačno dostopna na spletni strani Psihovizija.

Kdaj je smiselno poiskati strokovno pomoč?

Strokovna podpora je lahko koristna, kadar odnos povzroča dolgotrajno stisko, zmanjšuje samozavest, vodi v socialno izolacijo ali pomembno vpliva na vsakodnevno delovanje.

Posebej pomembno je poiskati pomoč ob grožnjah, prisilnem nadzoru, telesnem ali spolnem nasilju oziroma drugih oblikah resnega ogrožanja.

V takšnih okoliščinah ni vedno varno neposredno postavljati meja ali napovedovati odhoda.

Smiselno je poiskati zaupno podporo in oblikovati varnostni načrt.

V Sloveniji so na voljo centri za socialno delo, policija in specializirane organizacije za pomoč ljudem z izkušnjo nasilja.

Ob neposredni nevarnosti pokličite policijo na 113 oziroma številko 112 za nujno pomoč.

Zaključek: Zdrav odnos ne zahteva izgube lastne presoje

Čustvena manipulacija in nezdravi odnosi lahko vplivajo na to, kako človek razume sebe, svoje potrebe in pravico do samostojnega odločanja.

Toda pri presoji odnosov je pomembna natančnost.

Vsako razočaranje ni manipulacija.

Vsako nestrinjanje ni razvrednotenje.

Vsak konflikt ni dokaz škodljivega odnosa.

Prav tako pa ponavljajočega se pritiska, poniževanja ali nadzorovanja ne smemo zmanjševati na običajne komunikacijske nesporazume.

Pomembno je opazovati vedenje, posledice in možnosti za spremembo.

Ali lahko oba izraziva svoje potrebe?

Ali lahko oba prevzameva odgovornost?

Ali je spoštovanje prisotno tudi takrat, ko se ne strinjava?

Ali lahko ohranjam svoje odnose, odločitve in osebne meje?

Kakovosten odnos ne pomeni odsotnosti konfliktov.

Pomeni, da konflikti ne zahtevajo sistematičnega razvrednotenja, strahu ali izgube samostojnosti.

In kadar odnos tega ne omogoča, je pomembno vedeti, da imamo pravico poiskati podporo, zaščititi svoje dostojanstvo in razmisliti o svojih možnostih.

»Odnos ne postane varen zato, ker se nikoli ne prepiramo, temveč zato, ker lahko tudi ob nestrinjanju ohranimo dostojanstvo in pravico do lastnega glasu.«

Danijel Horvat, psiholog

Strokovni viri

Dutton, M. A., & Goodman, L. A. (2005). Coercion in intimate partner violence: Toward a new conceptualization. Sex Roles, 52, 743–756. https://doi.org/10.1007/s11199-005-4196-6

Freyd, J. J. (1996). Betrayal trauma: The logic of forgetting childhood abuse. Harvard University Press.

Herman, J. L. (1992). Trauma and recovery. Basic Books.

Overall, N. C., & McNulty, J. K. (2017). What type of communication during conflict is beneficial for intimate relationships? Current Opinion in Psychology, 13, 1–5. https://doi.org/10.1016/j.copsyc.2016.03.002

Stark, E. (2007). Coercive control: How men entrap women in personal life. Oxford University Press.

Danijel Horvat, magister psihologije