Kaj je intoleranca do negotovosti?
Zakaj nas neznano tako vznemirja?
Pošljete pomembno sporočilo, vendar odgovora ni.
Mine deset minut. Nato pol ure. Nazadnje dve uri.
Sprva pomislite, da ima druga oseba verjetno veliko dela. Kmalu pa se pojavijo drugačne misli.
»Kaj če sem napisal kaj narobe?«
»Kaj če je jezna name?«
»Kaj če se je zgodilo nekaj slabega?«
Preverite telefon. Nato še enkrat.
Ko odgovora še vedno ni, postane čakanje vedno neprijetnejše.
V resnici nimate novih informacij. Spremenilo pa se je vaše doživljanje negotovosti.
Takšna izkušnja lahko ponazarja proces, ki ga v psihologiji imenujemo intoleranca do negotovosti.
Zakaj nekateri ljudje lažje sprejmejo, da vseh odgovorov ne morejo poznati vnaprej, drugi pa ob nejasnih situacijah doživljajo izrazito napetost?
In kdaj običajna želja po gotovosti postane psihološka ovira?
Kaj je intoleranca do negotovosti?
Intoleranca do negotovosti je težnja, da posameznik negotove situacije, dogodke ali informacije doživlja kot težko sprejemljive oziroma ogrožajoče, tudi kadar verjetnost negativnega izida ni znana.
V strokovni literaturi se uporablja izraz intolerance of uncertainty, pogosto s kratico IU.
Pojem opisuje način odzivanja na okoliščine, v katerih ne moremo zanesljivo vedeti, kaj se bo zgodilo.
Na primer:
Človek čaka na rezultate zdravstvene preiskave.
Ne ve, ali bo rezultat ugoden ali neugoden.
Sama negotovost lahko povzroči izrazito napetost, tudi kadar ni posebnih razlogov za pričakovanje slabega izida.
Pri intoleranci do negotovosti je pomembno, da stiske ne povzroča nujno samo možnost negativnega dogodka.
Pomemben del stiske lahko izhaja že iz dejstva, da izida ni mogoče poznati.
Intoleranca do negotovosti ni samostojna duševna motnja in ni enaka anksioznosti.
Gre za psihološko značilnost oziroma proces, ki je povezan z različnimi oblikami čustvenega doživljanja in vedenja.
Zgodba iz vsakdanjega življenja: Ko Tina ni mogla počakati na odgovor
Naslednja zgodba je izmišljena in namenjena ponazoritvi psiholoških procesov.
Tina je stara 35 let in je zaposlena v podjetju, kjer skrbi za odnose s poslovnimi partnerji.
Svoje delo opravlja odgovorno.
Rada ima jasne dogovore, natančne informacije in predvidljive roke.
Nekega četrtka pošlje direktorju predlog pomembnega projekta.
Odgovora ne prejme.
Naslednje jutro preveri elektronsko pošto takoj, ko se zbudi.
Nič.
Med zajtrkom razmišlja:
»Morda predlog ni dovolj dober.«
Na poti v službo se pojavi druga misel.
»Kaj če direktor meni, da nisem sposobna voditi projekta?«
Ob prihodu v pisarno sodelavko vpraša, ali je direktor morda že komentiral njen predlog.
Sodelavka odgovori, da ne ve.
Tina odpre dokument in začne ponovno pregledovati vsebino.
Popravi nekaj stavkov.
Preveri številke.
Nato začne razmišljati, ali bi morala poslati dodatno pojasnilo.
Sodelavka ji reče:
»Verjetno še ni utegnil pogledati. Saj veš, koliko sestankov ima.«
Tina prikima.
Za nekaj minut se pomiri.
Toda kmalu se pojavi novo vprašanje.
»Kaj pa, če ga je pogledal in je razočaran?«
Popoldne direktor končno odgovori:
»Hvala, Tina. Predlog sem prejel. Pregledal ga bom v ponedeljek.«
Tina občuti olajšanje.
Toda le za kratek čas.
Zdaj jo začne skrbeti, kaj bo povedal v ponedeljek.
Ko se zvečer vrne domov, jo partner vpraša, zakaj je tako zamišljena.
»Samo rada bi vedela, pri čem sem,« odgovori.
Partner ji pove:
»Ampak saj ne moreš vedno vedeti vsega vnaprej.«
Tina se tega zaveda.
Vendar je zanjo prav nevednost najtežji del celotne situacije.
Psihološka razlaga Tinine zgodbe
Tinina zgodba ponazarja več procesov, povezanih z intoleranco do negotovosti.
Prvi je doživljanje nejasnosti kot možne grožnje.
Tina nima dokaza, da je njen projekt slab ali da je direktor nezadovoljen.
Kljub temu se njene misli hitro usmerijo v negativne možnosti.
Drugi proces je iskanje gotovosti.
Preverjanje elektronske pošte, ponovno pregledovanje dokumenta in spraševanje sodelavke ji lahko začasno zmanjšajo napetost.
Toda ker končnega odgovora še vedno nima, se negotovost vrne.
Tretji proces je povezan s prepričanjem, da bi se lahko umirila šele, ko bi poznala izid.
Takšno prepričanje lahko ustvarja začaran krog.
Posameznik išče informacije, ki bi odpravile negotovost, vendar vseh prihodnjih dogodkov ni mogoče vnaprej predvideti.
Pomembno je poudariti, da Tinino vedenje samo po sebi ne dokazuje prisotnosti duševne motnje.
Njena zaskrbljenost bi lahko bila povezana tudi z dejanskimi zahtevami delovnega okolja, preteklimi izkušnjami ali drugimi okoliščinami.
Psihološka razlaga zato ne temelji samo na vedenju, temveč tudi na njegovem pomenu in funkciji.
Zakaj ljudje težko prenašamo negotovost?
Negotovost je sestavni del človeškega življenja.
Ne moremo zanesljivo vedeti, kako se bodo razvijali naši odnosi, zdravje, zaposlitev ali prihodnje okoliščine.
Določena mera previdnosti je zato razumljiva in koristna.
Toda ljudje se razlikujemo v tem, kako negotovost zaznavamo, vrednotimo in prenašamo.
Na intoleranco do negotovosti lahko vplivajo različni dejavniki.
Pretekle izkušnje
Če je posameznik doživljal veliko nepredvidljivosti ali nenadnih sprememb, lahko postane posebej pozoren na znake morebitne nevarnosti.
Vendar iz visoke intolerance do negotovosti ne moremo sklepati, kakšne izkušnje je posameznik imel v otroštvu.
Naučena prepričanja
Nekateri ljudje razvijejo prepričanje:
»Če ne vem, kaj se bo zgodilo, se ne morem ustrezno pripraviti.«
Drugi lahko verjamejo:
»Negotovost pomeni, da je nekaj narobe.«
Takšna prepričanja lahko povečujejo potrebo po preverjanju in predvidevanju.
Zaskrbljenost in pričakovanje nevarnosti
Ko posameznik negotovost razume predvsem kot možnost negativnega izida, lahko začne intenzivno razmišljati o prihodnjih težavah.
Potreba po nadzoru
Načrtovanje in organiziranje sta koristni sposobnosti.
Težave se lahko pojavijo, kadar posameznik občutek varnosti pogojuje s popolnim nadzorom nad dogodki.
Dve obliki intolerance do negotovosti
Raziskovalci pogosto razlikujejo med dvema povezanima razsežnostma.
Prospektivna intoleranca do negotovosti
Povezana je predvsem z željo po predvidljivosti in pridobivanju informacij o prihodnosti.
Posameznik želi vedeti, kaj se bo zgodilo, kako se bo dogodek razvil in kakšne bodo posledice.
Primer:
Pred potovanjem večkrat preverja vremensko napoved, promet, rezervacijo in možne zaplete.
Takšno preverjanje ni nujno problematično. Pomembna sta njegova intenzivnost in vpliv na delovanje.
Inhibitorna intoleranca do negotovosti
Povezana je z občutkom, da posameznik zaradi negotovosti težko ukrepa ali sprejme odločitev.
Primer:
Človek odlaša s prijavo na novo delovno mesto, ker ne more vedeti, ali bo izbran.
Namesto da bi sprejel možnost zavrnitve, se odločitvi izogne.
Razlikovanje med razsežnostma je uporabno, vendar se lahko pri posamezniku prepletata.
Kakšna je povezava med intoleranco do negotovosti in anksioznostjo?
Intoleranca do negotovosti je pomembna pri raziskovanju anksioznih težav.
Posameznik, ki težko prenaša nepredvidljivost, lahko pogosteje doživlja negotove situacije kot ogrožajoče.
To lahko spodbuja zaskrbljenost, preverjanje, iskanje zagotovil ali izogibanje.
Vendar povezava ni enaka vzročni gotovosti.
Ni pravilno trditi, da intoleranca do negotovosti sama povzroča vse anksiozne motnje.
Na razvoj in vzdrževanje anksioznih težav vplivajo številni dejavniki.
Intoleranca do negotovosti je eden izmed psiholoških procesov, ki jih raziskovalci preučujejo pri različnih oblikah psihopatologije.
Intoleranca do negotovosti in generalizirana anksiozna motnja
Posebej pomembna je povezava z generalizirano anksiozno motnjo.
Za generalizirano anksiozno motnjo je značilna vztrajna in težko obvladljiva zaskrbljenost glede različnih področij življenja.
Posameznik lahko nenehno razmišlja o zdravju, družini, financah, delu in prihodnosti.
Pri tem se lahko pojavi prepričanje:
»Če bom dovolj razmišljal o vseh možnostih, bom pripravljen na vse.«
Toda ker prihodnosti ni mogoče popolnoma predvideti, se lahko zaskrbljenost nadaljuje.
Raziskovalci Dugas, Gagnon, Ladouceur in Freeston so intoleranco do negotovosti vključili v pomemben kognitivni model generalizirane anksiozne motnje.
Njihov model povezuje težave pri prenašanju negotovosti z zaskrbljenostjo in drugimi psihološkimi procesi.
Več o tem lahko preberete v znanstvenem članku Generalized Anxiety Disorder: A Preliminary Test of a Conceptual Model.
Pomembno je, da intoleranca do negotovosti ni diagnostično merilo, ki bi samo po sebi zadostovalo za ugotovitev generalizirane anksiozne motnje.
Kako se intoleranca do negotovosti kaže v partnerskih odnosih?
V partnerskih odnosih se lahko izraža kot potreba po stalnih zagotovilih.
Posameznik lahko na primer pogosto sprašuje:
»Ali je med nama vse v redu?«
»Zakaj mi nisi takoj odgovoril?«
»Ali si prepričan, da me imaš rad?«
Takšna vprašanja niso nujno problematična.
V odnosih je povsem razumljivo, da si želimo jasnosti, bližine in zaupanja.
Težave se lahko pojavijo, kadar noben odgovor ne prinese trajnejšega občutka varnosti.
Posameznik lahko zagotovilo prejme, vendar se kmalu pojavi nov dvom.
Pomembno pa je razlikovati med pretirano potrebo po gotovosti in dejansko nepredvidljivim ali nezanesljivim vedenjem partnerja.
Če partner pogosto krši dogovore, prikriva informacije ali ustvarja negotovost, zaskrbljenost ni nujno posledica intolerance do negotovosti.
Včasih je ustrezen odziv postavljanje meja in preverjanje dejanskega vedenja v odnosu.
Kako intoleranca do negotovosti vpliva na odločanje?
Vsaka pomembna odločitev vključuje določeno tveganje.
Pri izbiri zaposlitve, partnerstva, študija ali življenjske spremembe običajno ne moremo vnaprej poznati vseh posledic.
Posameznik z izrazito intoleranco do negotovosti lahko poskuša pridobiti vedno več informacij.
Preverja možnosti, primerja scenarije in odlaša z odločitvijo.
Takšno vedenje lahko daje občutek odgovornosti.
Toda včasih se lahko iskanje informacij nadaljuje tudi takrat, ko dodatne informacije ne prispevajo več bistveno k kakovosti odločitve.
Pojavi se lahko odlašanje zaradi negotovosti.
Pomembno je razlikovati med premišljenim odločanjem in poskusom doseganja popolne gotovosti.
Premišljena odločitev ne zahteva vedno popolnih informacij.
Zahteva dovolj ustreznih informacij za razumno izbiro glede na okoliščine.
Kakšna je povezava med intoleranco do negotovosti in perfekcionizmom?
Perfekcionizem lahko vključuje visoke standarde, pretirano skrb zaradi napak in občutek, da doseženo nikoli ni dovolj dobro.
Pri nekaterih posameznikih se prepleta z intoleranco do negotovosti.
Primer:
Človek želi oddati poročilo, vendar ga večkrat preverja.
Ne zato, ker bi odkril nove napake, temveč zato, ker ne more biti popolnoma prepričan, da jih ni.
Preverjanje mu začasno zmanjša napetost.
Toda popolne gotovosti ne doseže.
Pomembno je poudariti, da perfekcionizem in intoleranca do negotovosti nista isti psihološki konstrukt.
Posameznik ima lahko izrazite perfekcionistične težnje brez posebej visoke intolerance do negotovosti in obratno.
Kakšna je povezava med intoleranco do negotovosti in kognitivnim izogibanjem?
Na prvi pogled se zdita pojava nasprotna.
Pri intoleranci do negotovosti posameznik pogosto išče dodatne informacije.
Pri kognitivnem izogibanju pa poskuša zmanjšati stik z neprijetnimi mislimi ali predstavami.
Toda procesa se lahko prepletata.
Človek lahko nenehno analizira prihodnje dogodke, ker želi zmanjšati negotovost.
Hkrati se lahko izogiba neposrednemu soočanju s čustvi, ki jih negotovost sproža.
Na primer, posameznik več ur razmišlja o tem, kaj bi se lahko zgodilo v odnosu, vendar se izogiba pogovoru, ki bi mu omogočil preverjanje dejanskega stanja.
Takšno vedenje ni nujno prisotno pri vseh ljudeh z visoko intoleranco do negotovosti.
Pomembno je razumeti funkcijo konkretnega odziva.
Ali je intoleranca do negotovosti duševna motnja?
Ne.
Intoleranca do negotovosti ni samostojna diagnostična kategorija.
Gre za psihološki konstrukt, ki opisuje način posameznikovega odzivanja na nepredvidljivost.
Povezana je lahko z različnimi duševnimi težavami, vendar sama po sebi ne pomeni, da ima človek duševno motnjo.
Prav tako ne obstaja preprosta meja, pri kateri običajna želja po gotovosti samodejno postane bolezenska.
Pri strokovni presoji je pomembno, ali posameznik doživlja izrazito stisko in ali njegovi odzivi pomembno omejujejo vsakodnevno življenje.
Kako zmanjšati intoleranco do negotovosti?
Cilj ni, da bi nam postalo popolnoma vseeno, kaj se bo zgodilo.
Negotovost lahko vsebuje resnična tveganja, zato je razumno, da jih upoštevamo.
Pomembno je razvijati sposobnost razlikovanja med odgovorno pripravo in nenehnim poskusom odpravljanja vsake nejasnosti.
1. Prepoznajte potrebo po gotovosti
Opazujte trenutke, ko začutite močno potrebo po preverjanju ali dodatnih zagotovilih.
Vprašajte se:
»Ali potrebujem novo informacijo ali predvsem občutek pomiritve?«
2. Ločite možnost od verjetnosti
Dejstvo, da je nekaj mogoče, še ne pomeni, da je verjetno.
Pri presojanju upoštevajte dejanske informacije.
3. Omejite nepotrebno preverjanje
Če ste pomembno informacijo že preverili, razmislite, ali novo preverjanje res lahko spremeni vaše ravnanje.
Pri tem ne opuščajte preverjanj, ki so potrebna zaradi varnosti, zdravja ali drugih stvarnih razlogov.
4. Vadite sprejemanje majhnih negotovosti
V varnih, vsakdanjih situacijah lahko postopoma dopuščate, da vseh podrobnosti ne poznate vnaprej.
Na primer, pri nepomembni odločitvi lahko izberete razumno možnost, ne da bi primerjali prav vse alternative.
5. Razlikujte med pripravo in premlevanjem
Priprava vodi do načrta ali izvedljivega koraka.
Premlevanje pa lahko vključuje ponavljanje istih vprašanj brez novih informacij.
6. Razvijajte psihološko prilagodljivost
Vprašajte se, kako lahko ravnate skladno s svojimi cilji in vrednotami, tudi kadar prihodnji izid ni zagotovljen.
7. Poiščite strokovno pomoč, kadar je potrebna
Če potreba po gotovosti povzroča izrazito stisko, vztrajno zaskrbljenost, izogibanje ali pomembne težave v odnosih in vsakodnevnem delovanju, je smiselna strokovna ocena.
Pri anksioznih težavah so lahko učinkoviti psihoterapevtski pristopi, ki vključujejo obravnavo prepričanj o negotovosti in postopno spreminjanje odzivov nanjo.
Praktična vaja: Kaj lahko vem in česa ne morem vedeti?
Naslednja vaja je namenjena samorefleksiji in ne nadomešča strokovne obravnave.
Prvi korak: Zapišite negotovo situacijo
Primer:
»Čakam na odgovor glede zaposlitve.«
Drugi korak: Ločite dejstva od predvidevanj
Dejstvo:
»Razgovor sem opravil in odgovora še nisem prejel.«
Predvidevanje:
»Zagotovo nisem bil dovolj dober.«
Tretji korak: Prepoznajte potrebo po gotovosti
Vprašajte se:
»Kaj želim pravzaprav izvedeti?«
»Ali lahko to informacijo trenutno pridobim?«
Četrti korak: Določite smiseln ukrep
Če je primerno, lahko po dogovorjenem roku pošljete kratko vprašanje o poteku izbire.
Če dodatnih informacij trenutno ni mogoče pridobiti, preverite, ali vam ponavljajoče razmišljanje res pomaga.
Peti korak: Dovolite omejeno negotovost
Poskusite oblikovati misel:
»Ne vem, kakšen bo odgovor. Lahko pa nadaljujem z dejavnostmi, ki so zame pomembne.«
Namen vaje ni prepričevanje, da bo izid ugoden.
Namen je razvijanje sposobnosti smiselnega ravnanja tudi takrat, ko izida še ne poznamo.
Najpogostejša vprašanja o intoleranci do negotovosti
1. Kaj je intoleranca do negotovosti?
Intoleranca do negotovosti je težnja, da človek nejasne in nepredvidljive situacije doživlja kot težko sprejemljive ali ogrožajoče. Posameznik lahko občuti izrazito potrebo po informacijah, preverjanju ali zagotovilih. Pomembno je, da stiska ni povezana samo z možnostjo negativnega izida, temveč tudi s samo odsotnostjo gotovosti.
2. Kako prepoznati intoleranco do negotovosti?
Kaže se lahko kot pretirana zaskrbljenost zaradi nejasnih dogodkov, pogosto preverjanje informacij, iskanje zagotovil, težave pri odločanju ali izogibanje situacijam z nepredvidljivim izidom. Vendar posamezno vedenje ne zadostuje za sklepanje o visoki intoleranci do negotovosti. Pomembno je razumeti okoliščine, intenzivnost in vpliv na vsakodnevno življenje.
3. Ali je intoleranca do negotovosti povezana z anksioznostjo?
Da. Raziskave kažejo povezave med intoleranco do negotovosti in različnimi anksioznimi težavami, posebej z vztrajno zaskrbljenostjo. Vendar intoleranca do negotovosti ni isto kot anksioznost in sama po sebi ne pomeni duševne motnje. Na anksioznost vplivajo tudi drugi biološki, psihološki in okoljski dejavniki.
4. Zakaj težko prenašam negotovost?
Na odzivanje na negotovost lahko vplivajo pretekle izkušnje, naučena prepričanja, temperament, trenutne obremenitve in način vrednotenja prihodnjih dogodkov. Nekateri ljudje negotovost razumejo predvsem kot možnost nevarnosti. Toda brez celovitega razumevanja posameznika ni mogoče zanesljivo določiti enega samega vzroka.
5. Kako zmanjšati intoleranco do negotovosti?
Koristno je prepoznavanje pretirane potrebe po gotovosti, razlikovanje med dejstvi in predvidevanji, omejevanje nepotrebnega preverjanja ter postopno sprejemanje manjših vsakdanjih negotovosti. Pomembno je tudi razvijanje sposobnosti odločanja na podlagi dovolj dobrih informacij. Pri izraziti stiski je priporočljiva strokovna obravnava.
6. Kakšna je razlika med intoleranco do negotovosti in potrebo po nadzoru?
Potreba po nadzoru se nanaša na željo vplivati na dogodke in njihove izide. Intoleranca do negotovosti pa predvsem na težave pri sprejemanju dejstva, da izidi niso povsem predvidljivi. Pojava se lahko prepletata, vendar nista enaka. Človek lahko želi veliko informacij, ne da bi poskušal neposredno nadzorovati druge ljudi.
7. Ali je intoleranca do negotovosti duševna motnja?
Ne. Intoleranca do negotovosti je psihološki konstrukt in ni samostojna duševna motnja. Lahko se pojavlja pri ljudeh brez kliničnih težav in pri posameznikih z različnimi duševnimi motnjami. Strokovna obravnava je posebej smiselna, kadar zaskrbljenost, preverjanje ali izogibanje pomembno omejujejo posameznikovo življenje.
Intoleranca do negotovosti in potreba po nadzoru: Povezava s knjigo Vzorci, ki živijo v nas
Intoleranca do negotovosti je tesno povezana z vprašanjem, kako človek ustvarja občutek varnosti.
V knjigi Vzorci, ki živijo v nas Danijel Horvat v razdelku Nadzor in perfekcionizem pojasnjuje, da so načrtovanje, preverjanje, organiziranje in predvidevanje lahko zelo koristne sposobnosti.
Težava se lahko pojavi, kadar posameznik občutek varnosti pogojuje s tem, da mora imeti vse pod nadzorom.
Takrat nepredvidljivost ne pomeni več samo neprijetnosti, temveč jo lahko doživlja kot grožnjo.
To je pomembna povezava z intoleranco do negotovosti.
Posameznik lahko nenehno išče informacije in preverja različne možnosti, ker želi zmanjšati občutek nepredvidljivosti.
Kratkoročno lahko občuti olajšanje.
Toda če se občutek varnosti opira izključno na popolno gotovost, se lahko potreba po preverjanju vedno znova vrača.
Knjiga v razdelku Racionalizacija, premlevanje in odklapljanje opozarja tudi na razliko med dejanskim reševanjem problema in ponavljajočim se razmišljanjem, ki ne prinaša novih informacij.
V delu Predvidevanje najhujšega je predstavljena še ena pomembna misel: človek lahko poskuša ustvariti varnost tako, da si nenehno predstavlja najneugodnejše izide.
Toda takšno predvidevanje lahko pomeni, da že v sedanjosti doživlja stisko zaradi dogodkov, ki se morda nikoli ne bodo zgodili.
Pri razumevanju intolerance do negotovosti je zato koristno razlikovati med odgovorno pripravo na prihodnost in poskusom popolnega nadzora nad nepredvidljivim.
Knjiga ne predstavlja diagnostičnega priročnika za intoleranco do negotovosti, temveč ponuja širši psihološki okvir za razumevanje ponavljajočih se odzivov.
Več o nastajanju takšnih odzivov lahko preberete v prispevku Človek in vedenjski vzorci.
Knjiga Vzorci, ki živijo v nas je brezplačno dostopna v Psihološki knjižnici Psihovizije.
Zaključek: Gotovost ni pogoj za življenje
Negotovost je neizogiben del človekovega življenja.
Ne moremo vnaprej poznati vseh odgovorov, preprečiti vseh izgub ali zagotoviti, da se bodo dogodki razvili po naših pričakovanjih.
Intoleranca do negotovosti lahko povzroči, da to običajno značilnost življenja doživljamo kot posebno ogrožajočo.
Takrat se lahko pojavijo pretirana zaskrbljenost, preverjanje, iskanje zagotovil in odlašanje z odločitvami.
Toda sposobnost prenašanja negotovosti ne pomeni brezbrižnosti.
Pomeni, da lahko ravnamo odgovorno in premišljeno, tudi kadar prihodnosti ne poznamo v celoti.
Varnost ne pomeni vedno vedeti, kaj se bo zgodilo. Včasih pomeni zaupati, da se bomo lahko odzvali tudi na tisto, česar danes še ne moremo predvideti.
Povezani psihološki pojmi
Anksioznost, generalizirana anksiozna motnja, kognitivno izogibanje, kognitivna pristranskost, samonadzor, psihološka odpornost, perfekcionizem, zaskrbljenost in premlevanje.
Strokovni viri
Birrell, J., Meares, K., Wilkinson, A., & Freeston, M. (2011). Toward a definition of intolerance of uncertainty: A review of factor analytical studies of the Intolerance of Uncertainty Scale. Clinical Psychology Review, 31(7), 1198–1208. https://doi.org/10.1016/j.cpr.2011.07.009
Carleton, R. N. (2016). Into the unknown: A review and synthesis of contemporary models involving uncertainty. Journal of Anxiety Disorders, 39, 30–43. https://doi.org/10.1016/j.janxdis.2016.02.007
Dugas, M. J., Gagnon, F., Ladouceur, R., & Freeston, M. H. (1998). Generalized anxiety disorder: A preliminary test of a conceptual model. Behaviour Research and Therapy, 36(2), 215–226. https://doi.org/10.1016/S0005-7967(97)00070-3
McEvoy, P. M., & Mahoney, A. E. J. (2012). To be sure, to be sure: Intolerance of uncertainty mediates symptoms of various anxiety disorders and depression. Behavior Therapy, 43(3), 533–545. https://doi.org/10.1016/j.beth.2011.02.007
Horvat, D. (2024). Vzorci, ki živijo v nas. Psihovizija.
Avtor: Danijel Horvat, magister psihologije